VSL sklep I Cp 2249/2011

Jedro

Sodišče prve stopnje je sicer oceno o vrednosti posameznih dokazov vključilo v oceno vseh dokazov skupaj in v celovito oceno uspeha dokaznega postopka. Ne glede na to se zaradi navedbe kriterijev prepričljivosti, ki jih je sodišče uporabilo pri oceni vrednosti posameznih izvedenih dokazov, postavlja dvom v pravilnost rezultata. Ker še ni podana predpostavka formalne pravilnosti dokazne ocene, se sodišče druge stopnje ne opredeljuje do njenega vsebinskega vidika (tj. do njene racionalnosti in splošnosti). V odsotnosti načela materialne resnice v pravdnem postopku je namreč ravno metoda vestne, skrbne in argumentirane dokazne ocene edina podlaga, ki omogoča preverljivost njenih rezultatov.

Uporabo kasatoričnega pooblastila narekuje načelo ekonomičnosti. Sodišče prve stopnje se je že neposredno seznanilo z ustno izvedenimi dokazi in bo lahko nov postopek izvedlo z manjšimi stroški in hitreje, kot bi to lahko storilo sodišče druge stopnje, ki bi moralo v skladu z načelom neposrednosti tako stranke kot priče ponovno zaslišati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 16.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2009 do plačila ter povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 2.731,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi s kavzo pogodbe opozarja, da je imela tožena stranka na dan 30. 10. 2007 na svojem računu res le 892,68 EUR, vendar je bilo že 2. 11. 2007 zaradi sprostitve vezave denarnih sredstev stanje na računu 24.471,91 EUR. Zaradi tega je neprepričljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne bi mogel sam kupiti vozila. Če bi sam urejal nakup vozila, bi se namreč lahko s prodajalcem dogovoril, da se kupnina 16.500,00 izvrši na dan 2. 11. 2007, ko se je sprostila vezava njenih denarnih sredstev pri banki. Če bi bila med pravdnima stranka dejansko dogovorjena posojilna pogodba za 16.500,00 EUR, pa bi posojilo lahko vrnil že 2. 11. 2007. Iz navedenih okoliščin izhaja, da ni potreboval posojila, četudi bi takšno pogodbo sklenil, pa je dogovor o klavzuli vračila v enem letu neverjeten, saj bi lahko denar vrnil že 2. 11. 2007. Opozarja tudi, da je sodišče svojo ugotovitev o sklenitvi posojilne pogodbe oprlo na „prepričljive“ izpovedbe prič M. P. in D. T., pri tem pa ni navedlo, katere so tiste okoliščine, ki naj bi utemeljevale njuno prepričljivost. Pri tem opozarja na dejstvo, da je M. P. izvenzakonska partnerica tožeče stranke, D. T. pa bivši zaposleni pri tožniku. Ker je iz enakega razloga lahko podan dvom v verodostojnost izpovedb prič, ki jih je predlagal sam, so za presojo ključne zgoraj navedene spremljajoče okoliščine, iz njih pa izhaja drugačno dejansko stanje od ugotovljenega. Sam sicer nima pisnega dokaza o izročitvi zneska 9.000,00 EUR tožniku, vendar dejstvi dviga zneska 6.500,00 EUR z dne 2. 11. 2007 in prejem zneska 1.500,00 EUR iz naslova kupnine za prodan avto BMW izkazujeta visoko stopnjo verjetnosti, da je navedeni znesek izročil tožniku. Sodba uporablja dvojna merila, ko po eni strani od njega zahteva pisno listino o izročitvi denarnega zneska 9.000,00 EUR, po drugi strani pa za ugotovitev obstoja posojilne pogodbe zadostujejo „prepričljive“ ustne izjave tožeče stranke in njenih prič. Sodišče prve stopnje tudi ni preverilo resničnosti tožnikove trditve, da mu je kot darilo za 70-letnico obnovil stanovanje. Tožnik je dejansko izvedel sanacijo tal v kuhinji in predsobi ter prebelil kuhinjo, vendar to ni bilo darilo, temveč posledica dogovora med pravdnima strankama, da bo tožnik odpravil poškodbe na stanovanju, nastale v obdobju, ko ga je še uporabljal. Prav zato, ker mu tožnik za 70. rojstni dan ni ničesar podaril, mu je naklonil darilo (avto) eno leto kasneje. Tega res ni navedel na obravnavi, vendar ne po svoji krivdi. Menil je namreč, da to dejstvo ni pomembno za ugotovitev o obstoju ali neobstoju posojilne pogodbe. Pojasnjuje, da so bili odnosi med pravdnima strankama zgledni, zaostrovati pa so se pričeli z dnem obiska tožnikovega polbrata D. B. (toženčevega sina), ki je delal v E., kar je pri tožniku sprožilo bojazen, da ne bo podedoval toženčevega stanovanja. Tožnik je po tem dogodku vložil zoper njega motenjsko tožbo, ki je bila zavrnjena, in podal predlog za kazenski pregon, ker naj bi toženec odprl njegovo poštno pošiljko.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je zaslišalo priče in vpogledalo v listinske dokaze obeh strank, sledilo tožnikovim trditvam, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba za vtoževan znesek, in za nedokazane ocenilo nasprotne trditve toženca, da mu je tožnik kot njegov sin podaril osebno vozilo znamke V., tako da je zanj prodajalcu nakazal kupnino v višini vtoževanega zneska 16.500,00 EUR, sám pa je po izvedenem nakupu vozila tožniku izročil zneska 6.500,00 EUR in 2.500,00 EUR.

6. Toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni opravilo celovite in popolne dokazne ocene, kot mu to nalaga 8. člen ZPP. Sodišče je namreč ugotovitve o (ne)obstoju s strani pravdnih strank zatrjevanih dejstev oprlo na dokazno oceno izpovedb strank in prič, katerih vrednost pa je ocenilo zgolj „navidezno“. Pri obrazložitvi kriterijev za presojo njihove vrednosti se je namreč zadovoljilo s stereotipno frazo, da je določena oseba sodišče „prepričala“ oziroma ga „ni prepričala“. Sodišče je na tak način utemeljilo oceno o neverodostojnosti toženčeve izpovedbe, da ni bil prisoten na sestanku na tožnikovem domu, kjer naj bi se pravdni stranki dogovorili o posojilu denarja za nakup vozila, in na drugi strani oceno o verodostojnosti izpovedbe tožnika in prič M. P. in D. T. o podrobnostih sklenitve posojilne pogodbe ter neobstoju darilne pogodbe in o poteku nakupa vozila. Sodišče je kot preprosto „neprepričljivo“ ocenilo tudi izpovedbo toženca o zatrjevanem indičnem dejstvu, da v nasprotju s trditvami tožnika (in njegovo izpovedbo ter izpovedbo priče D. T.) ni bil na AMZS v zvezi z urejanjem dokumentov za vozilo.

7. Sodišče prve stopnje je sicer oceno o vrednosti posameznih dokazov vključilo v oceno vseh dokazov skupaj in v celovito oceno uspeha dokaznega postopka. Ne glede na to se zaradi navedbe kriterijev prepričljivosti, ki jih je sodišče uporabilo pri oceni vrednosti posameznih izvedenih dokazov, postavlja dvom v pravilnost rezultata. Ker še ni podana predpostavka formalne pravilnosti dokazne ocene, se sodišče druge stopnje ne opredeljuje do njenega vsebinskega vidika (tj. do njene racionalnosti in splošnosti). V odsotnosti načela materialne resnice v pravdnem postopku je namreč ravno metoda vestne, skrbne in argumentirane dokazne ocene edina podlaga, ki omogoča preverljivost njenih rezultatov.

8. S tem, ko sodišče v obravnavanem primeru ni opravilo strukturalne analize izvedenih dokazov, je kršilo metodološko pravilo iz 8. člena ZPP, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Glede na to je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). Uporabo kasatoričnega pooblastila narekuje načelo ekonomičnosti. Sodišče prve stopnje se je že neposredno seznanilo z ustno izvedenimi dokazi in bo lahko nov postopek izvedlo z manjšimi stroški in hitreje, kot bi to lahko storilo sodišče druge stopnje, ki bi moralo v skladu z načelom neposrednosti tako stranke kot priče ponovno zaslišati.

9. Ker razveljavitev izpodbijane odločbe narekujejo že navedeni razlogi, se do ostalih pritožbenih navedb ni bilo treba opredeliti (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče obrazložiti oceno vrednosti posameznih dokazov z navedbo objektivnih ali vsaj objektivizirano subjektivnih kriterijev, ki bodo omogočili njen preizkus pred sodiščem druge stopnje. Šele po zagotovitvi tako obrazložene ocene posameznih izvedenih dokazov, bo lahko sodišče utemeljilo celovito oziroma sintetično dokazno oceno vseh dokazov skupaj ter uspeh celotnega dokaznega postopka, ki bosta ustrezala kriterijem racionalnosti in splošnosti.

11. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

16.05.2012

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep Cp 24/2021
• VSRS Sklep Cp 43/2019
• VSL sodba II Cpg 1963/2014