VSL sodba I Cp 1705/2011

Jedro

Tožnik je prav v tem času opravil sprejemne izpite na Fakulteti za šport, zato njegove življenjske aktivnosti v času zdravljenja gotovo niso bile tako občutno omejene, kot poskuša prikazati v pritožbi.

Od mladega moškega (tožnik je bil v času poškodbe star 22 let) in za povrh športnika je pričakovati večjo telesno vzdržljivost in odpornost na bolečino.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da pravdni stranki krijeta sami svoje pravdne stroške.

Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (glede zavrnitve zahtevka za plačilo 4.728,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 505,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2006 dalje in 188,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2009 dalje. Tožnikov odškodninski zahtevek v presežku (za 14.881,42 EUR z obrestmi) je zavrnilo, tožniku pa je naložilo, da mora toženki povrniti 62,79 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnik v pritožbi izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo 4.728,94 EUR z obrestmi in odločitev o stroških postopka. Pri tem se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, tako da mu prisodi še s pritožbo zahtevani znesek, toženki pa naloži povračilo pravdnih stroškov, vključno s stroški pritožbenega postopka. Meni, da je upravičen do celotne zahtevane odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo intenzitete in obsega bolečin, ki jih je in jih bo tožnik še trpel zaradi škodnega dogodka. Predvsem je spregledalo, da so bile tožnikove življenjske aktivnosti začasno znatno omejene. Prisojena odškodnina iz tega naslova je očitno prenizka. Tožnikovo zdravljenje je trajalo kar 3 mesece, v tem času pa ni mogel igrati nogometa, se ukvarjati s fitnesom, niti opravljati terenskega dela. Opraviti je moral dolgotrajno fizioterapijo in skupno 14 kontrol pri izbranem zdravniku in kirurgu, nositi pa je moral tudi longeto. Sodišče bi moralo upoštevati ustaljeno sodno prakso in subjektivne okoliščine na tožnikovi strani (gre namreč za mladega športnika) ter mu prisoditi vseh zahtevanih 4.500,00 EUR, ne pa le 2.500,00 EUR. Nadalje je tožnik upravičen vsaj do dela zahtevane odškodnine za tujo nego in pomoč. Ko je 10 dni nosil longeto, ni bil sposoben za vožnjo. V tem delu je izpodbijana sodba pomanjkljiva. Če bi sodišče res sledilo mnenju izvedenca, bi moralo tožnikovemu zahtevku ugoditi. Ker je tožnik 10 dni potreboval pomoč matere in sestre najmanj 2 uri dnevno pri vožnji in spremstvu, bi mu sodišče moralo prisoditi odškodnino v višini 100,00 EUR. Neutemeljeno je zavrnilo tudi zahtevano odškodnino za izgubljeni dohodek. Zaključek sodišča, da razlog odpovedi pogodbe ni narava in posledica poškodb, je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tožnik se je poškodoval 18. 4. 2006, pogodba pa je bila sklenjena za obdobje od 1. 3. 2006 do 30. 6. 2007. Izvedenec je potrdil, da zaradi posledic poškodbe tožnik ni mogel opravljati trenerskega dela v polni meri. Tudi priča E. A. je izpovedal, da tožnik ni bil več sposoben trenirati mladih otrok, sicer pa je tožnikovo trenersko delo označil za zelo naporno. Razumljivo je, da vodstvo kluba v primeru trenerjeve poškodbe ne more nedoločen čas čakati na zaključek njegove zdravstvene rehabilitacije. Ob tem je povsem nepomembno, da je tožnik po končanem zdravljenju, ki je trajalo 3 do 4 mesece, še lahko igral nogomet. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Te ni mogoče preizkusiti, ker sodba nima razlogov o tem, kako je sodišče obračunalo stroške. Sicer pa tožnikov uspeh v pravdi, ki je znašal 23,64 %, ni zanemarljiv. Poleg tega so bili njegovi stroški v postopku bistveno večji, ker ga je zastopala odvetniška družba, poravnati je moral celotno izvedenino in plačati bistveno višjo takso kot toženka.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožniku za telesne bolečine prisodilo 2.500,00 EUR odškodnine (od zahtevanih 4.500,00 EUR). Pri tem je pravilno upoštevalo vse ugotovljene okoliščine primera, zlasti naravo in težo tožnikove poškodbe, potek njegovega zdravljenja in s tem povezane nevšečnosti ter stopnjo in trajanje prestanih bolečin. Prisojena odškodnina tako povsem ustreza predpisanim merilom iz 179. člena Obligacijskega zakonika (1)(OZ). Tožnikova poškodba namreč sodi med lažje, njegovo zdravljenje je bilo sorazmerno kratkotrajno (manj kot 3 mesece), nezahtevno in brez posebnih zapletov, z običajnimi neprijetnostmi (longeta, zdravniški pregledi, jemanje analgetikov). Nekoliko dolgotrajnejša fizioterapija za tožnika kot mladega športnika gotovo ni pomenila take neugodnosti, kot bi jo kakšnemu drugemu, starejšemu in telesno slabše pripravljenemu oškodovancu. Končno je tožnik prav v tem času opravil sprejemne izpite na Fakulteti za šport, zato njegove življenjske aktivnosti v času zdravljenja gotovo niso bile tako občutno omejene, kot poskuša prikazati v pritožbi. Tudi ugotovljena stopnja in trajanje prestanih telesnih bolečin (2 dni hude, 14 dni srednje hude in še 14 dni lahke) ne opravičujeta višje odškodnine od že prisojene. Dejstvo, da so bolečine tožnika ovirale pri njegovem športnem udejstvovanju, je bilo upoštevano v izvedenskem mnenju, na katerega se opira prva sodba. Ni pa utemeljeno pritožbeno sklicevanje na tožnikovo subjektivno občutljivost, češ da gre za mladega športnika. Nasprotno, od mladega moškega (tožnik je bil v času poškodbe star 22 let) in za povrh športnika je pričakovati večjo telesno vzdržljivost in odpornost na bolečino.

6. Prisojena odškodnina ustreza tudi pomenu prizadete dobrine in namenu odškodnine, ki je v tem, da dobi oškodovanec pravično zadoščenje za svoje trpljenje. Obenem ne odstopa od odškodnin, ki jih sodišče prisoja v drugih podobnih primerih. Brez podlage je zato pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine zmotno uporabilo materialno pravo.

7. Tožnikov zahtevek za tujo nego in pomoč med zdravljenjem je bil utemeljeno zavrnjen. Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje o tem navedlo v izpodbijani sodbi, zadoščajo za pritožbeni preizkus. V izvedenskem mnenju ni opore za sklepanje o tem, da je tožnik potreboval tujo nego in pomoč. Dejstvo, da prvih 10 dni po poškodbi zaradi longete na roki ni bil sposoben voziti avtomobila, za prisojo odškodnine iz tega naslova ne zadošča. Tožnik namreč ni niti trdil, niti dokazal, da v tem času ni bil sposoben za vožnjo z javnimi prevoznimi sredstvi ali da ni imel na voljo ustreznih potnih povezav, kot tudi ne, da je kljub temu potreboval materino oziroma sestrino spremstvo, da se je lahko udeležil kontrolnih pregledov in fizioterapije. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi glede te zatrjevane škode pravilno povzelo izvedensko mnenje. Očitani absolutni bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (2)(ZPP) zato nista podani.

8. Tožnik neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o odškodnini za izgubljeni dohodek, ki naj bi ga tožnik utrpel zaradi odpovedi pogodbe o trenerskem delu. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo in prepričljivo obrazložilo, da tožnikova poškodba ni mogla biti razlog za odpoved te pogodbe. Tožnik namreč po ugotovitvah izvedenca v času zdravljenja poškodbe vendarle ni bil povsem nesposoben za trenersko delo. Če je tožnik v času najbolj intenzivnega zdravljenja po poškodbi lahko uspešno opravil zdravniški pregled in sprejemne izpite za vpis na Fakulteti za šport., bi gotovo lahko izpolnil tudi svoje pogodbene obveznosti. Končno pa tožniku ni uspelo dokazati, da je bila pogodba sploh odpovedana v skladu z njenim 11. členom, ki zahteva pisno razvezo pogodbe. Sodišče prve stopnje se kljub izvedenim dokazom o tem odločilnem dejstvu ni moglo zanesljivo prepričati. V izpodbijani sodbi je tako izrecno izpostavljeno, da lahko sodišče zgolj predpostavlja, da je bila pogodba odpovedana. Takšna ugotovitev, ki ji tožnik v pritožbi niti ne oporeka, pa že sama za sebe pomeni oviro za prisojo zahtevane odškodnine.

9. Po navedenem pritožbeni razlogi, s katerimi tožnik izpodbija odločitev o glavni stvari, niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora sodišče druge stopnje v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo v tem delu je zato na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

10. Tožnik pa utemeljeno nasprotuje odločitvi o stroških postopka. Res je tožnik nazadnje uspel le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, vendar ni mogoče spregledati, da se tudi toženka ni pravočasno odzvala na tožnikov odškodninski zahtevek pred pravdo. Tožniku je namreč nesporni del odškodnine plačala šele po vložitvi tožbe. Tožba je torej bila potrebna. Večina pravdnih stroškov je nato nastala zaradi (neuspešnega) dokazovanja tožnikove gmotne škode, vendar je k višjim pravdnim stroškom prispevala tudi toženka, ker ni soglašala z delnim umikom tožbe. Njen edini izdatek v postopku predstavlja plačilo sodne takse za odgovor na tožbo, medtem ko je tožnik moral plačati izvedenino in stroške zastopanja po odvetniku. Pravilna uporaba drugega odstavka 154. člena ZPP glede na doseženi uspeh strank v pravdi in opisane okoliščine terja, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške prvostopenjskega postopka. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo v stroškovnem delu ustrezno spremenilo.

11. Tožnik je s svojo pritožbo v pretežnem delu propadel. Uspel je le s pritožbo glede stroškov postopka, ti pa se ne upoštevajo pri ugotavljanju vrednosti spora in zato tudi ne pri oceni pritožbenega uspeha. To pomeni, da mora tožnik, upoštevaje drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena in 155. členom istega zakona, svoje stroške za pritožbo kriti sam.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Ur. l. RS, št. 97/2007 – UPB1.

(2) Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB3 in 45/2008.

Datum zadnje spremembe:

16.05.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 439/2017
• VDSS sodba Psp 438/2013
• VSRS Sodba VIII Ips 148/2017