<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 223/2012

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2012:I.CP.223.2012
Evidenčna številka:VSL0061663
Datum odločbe:01.02.2012
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:motenje posesti - začasna odredba - težko nadomestljiva škoda

Jedro

Dejstvo, da tožnik nima kje živeti in zadovoljevati svojih osnovnih življenjskih potreb, ne pomeni le grožnje, temveč že utemeljuje nastanek težko nadomestljive škode. Vprašanje pomena in načina zadovoljevanja človekovih osnovnih življenjskih potreb je vprašanje splošno priznanega civilizacijskega standarda, ki ga ni treba posebej razčlenjevati in dokazovati.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje z dne 25. 3. 2011 in z dne 23. 9. 2011.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 25. 3. 2011 toženkama naložilo, naj prenehata z motilnimi dejanji ter vzpostavita prejšnje posestno stanje, in naj se v bodoče vzdržita motilnih dejanj, in sicer tako, da namestita vse tožnikove stvari, ki jih je tožnik uporabljal do motilnih ravnanj, na prejšnje mesto v prostore sobe v kleti in druge stanovanjske prostore ter mu izročita ključe vhodnih vrat v stanovanjsko hišo na naslovu …. (I. točka izreka izpodbijanega sklepa). Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (zlasti prenehanje groženj tožniku, da bosta odstranili njegove stvari iz navedene stanovanjske hiše in da bosta uvedli postopek za odjavo oziroma prenehanje njegove poslovne dejavnosti v navedeni stanovanjski hiši, ter prenehanje opravljanja gradbenih del v prostorih v stanovanjski hiši, kakor tudi zahtevek, da sta toženki dolžni vzpostaviti prejšnje stanje tako, da prenehata z opravljanjem gradbenih del v stanovanjski hiši)(II. točka izreka izpodbijanega sklepa). Skladno z odločitvijo o glavni stvari je ugodilo tudi predlogu za izdajo začasne odredbe, in sicer tako, da sta toženi stranki dolžni takoj, najkasneje pa v roku 8 ur po prejemu te začasne odredbe, prenehati z motilnimi ravnanji in vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da namestita vse stvari, ki jih je tožeča stranka uporabljala do motilnih ravnanj na prejšnje mesto v prostore sobe v kleti in druge stanovanjske prostore in da mu izročita ključe vhodnih vrat v stanovanjsko hišo na naslovu ….. (III/1. točka izreka izpodbijanega sklepa). Za primer neizpolnjevanja navedene obveznosti je odločilo, da se vsaki od toženk izreče denarna kazen v višini 3.000,00 EUR in v primeru neplačila dovoli izvršbo z rubežem denarnih sredstev na računih, ter izda nov sklep z določitvijo novega roka za izpolnitev obveznosti in izrekom nove denarne kazni, vse dokler seštevek denarnih kazni iz posameznih sklepov ne bo dosegel 41.000,00 EUR (III/2. točka izreka izpodbijanega sklepa). Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je sodišče zavrnilo (III/3. tč. izreka izpodbijanega sklepa). Toženkama je naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov (IV. točka izreka izpodbijanega sklepa).

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 23. 9. 2011 zavrnilo ugovor toženk zoper sklep o izdaji začasne odredbe in ga potrdilo ter toženkama naložilo plačilo tožnikovih nadaljnjih stroškov tega postopka.

3. Toženki sta zoper navedeni odločitvi sodišča prve stopnje vložili pritožbi. V prvi pritožbi sta navedli, da izpodbijata sklep z dne 25. 3. 2011 v celoti, vendar se njena vsebina nanaša le na odločitev o izdaji začasne odredbe. V zvezi z izkazanostjo verjetnosti terjatve kot predpogoja za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe sta navedli, da tožniku nista priznavali pravice do posesti na stanovanjskih in poslovnih prostorih v sporni nepremičnini. Nista mu namreč dovolili stanovati in opravljati dejavnosti, temveč sta predlagali sklenitev najemne pogodbe, na to pa se tožnik ni odzval.

4. V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 23. 9. 2011 toženki uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(1) v zvezi z 9. in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ)(2) ter predlagata, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrže, podrejeno pa, naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sklicujeta se na trditve v ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe ter na dosedanje navedbe v postopku. Sodišču očitata, da ni ugotavljalo, na katerih delih stanovanjske hiše je tožnik dejansko izvrševal posest in ali je imel tožnik s tem, ko je zakrivil požar, sploh voljo izvrševati posest nad stanovanjsko hišo. Meni tudi, da je sodišče ravnalo nepravilno, ko ni ugotavljalo, katere so tiste tožnikove stvari, ki naj bi jih toženki morali namestiti v prostore sobe v kleti in druge stanovanjske prostore, ter v katere prostore bi morali namestiti posamezne stvari. V sklepu o izdaji začasne odredbe tudi ni določilo, kateri ključi oziroma ključi katerih vrat naj se izročijo. Predvsem pa ni ugotavljalo, ali je vse navedeno sploh možno izvršiti glede na dejansko stanje na objektu in na tožnikovih stvareh. Tožnikove stvari v kleti in v prvem nadstropju so bile namreč uničene, prva toženka pa je tudi izpovedala, da nobenih tožnikovih stvari ni odstranila. Te so bile tudi sicer v glavnem uničene, kar je ostalo, pa so spravili v škatle. Tudi vhodov v hišo je več, objekt pa zaradi požara ni v stanju, da bi toženki vrnili posest na način, kot je to določeno v sklepu sodišča. Ugovarjata tudi ugotovitvi o verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode. Menita, da je sodišče pavšalno ugotovilo, da poslovne dejavnosti ne more opravljati. Poleg tega so bile tožnikove navedbe v tej smeri pavšalne. Razen tega se stvari, ki naj bi jih toženki vrnili, ne nanašata na sporno dejavnost tožeče stranke, sploh pa v postopku ni bilo ugotovljeno, katere so tiste stvari, ki so namenjene njeni poslovni dejavnosti. Tudi dejstvo, da tožnik trenutno ne živi v stanovanjski hiši na naslovu....., ne more predstavljati škode, sploh pa ne težko nadomestljive, saj ta v ničemer ni konkretizirana, ne v zahtevku tožeče stranke, ne v ugotovitvah sodišča prve stopnje. Začasna odredba v obravnavanem primeru tudi ne bi smela biti izdana, ker to preprečuje določba 3. točke drugega odstavka 272. člena ZIZ. Obstaja namreč verjetnost, da bi z izvršitvijo začasne odredbe tožeča stranka glede na pretekle dogodke po vsej verjetnosti ponovno poskušala ogroziti stanovanjsko hišo, s čimer bi toženi stranki utrpeli hujše neugodne posledice od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki. Tega pogoja sodišče sploh ni ugotavljalo, ker je štelo, da je podan že pogoj iz 2. točke drugega odstavka 272. člena ZIZ. Dejansko stanje je zato tudi v tem delu nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je v III/2. točki izreka izpodbijanega sklepa glede denarne kazni tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Člen 273 ZIZ v drugem odstavku v povezavi s prvim odstavkom določa, da sodišče določi s sklepom o začasni odredbi tudi denarno kazen za primer kršitve prepovedi v primeru, ko gre za prepoved dolžniku, da ne sme storiti ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo upniku, ter prepoved, da ne sme nič spremeniti na stvareh, na katere meri terjatev. Ker toženkama z začasno odredbo ni naložena prepoved, da nečesa ne smeta storiti, je odločitev sodišča tudi v tem delu nepravilna.

5. Tožnik v odgovorih na pritožbi predlaga njuno zavrnitev in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep o ugoditvi zahtevku za posestno varstvo

7. Toženki v navedeni pritožbi vsebinsko ne izpodbijata odločitve sodišča o ugoditvi zahtevku za posestno varstvo. Sklicujeta se sicer na neobstoj tožnikove pravice do posesti sporne nepremičnine, kar pa v posestnem sporu ni odločilno. Glede na to je sodišče druge stopnje ob odsotnosti kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 25. 3. 2011 potrdilo.

O pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o izdaji začasne odredbe

8. Sodišče druge stopnje se v zvezi z izpodbijanjem pravilnosti ugotovitve o verjetnosti obstoja vtoževane terjatve v celoti sklicuje na pravilne dejanske in materialnopravne razloge sodišča prve stopnje. Dodaja le, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi že meritorno odločilo o obstoju terjatve. S sklepom z dne 25. 3. 2011 je ugotovilo, da sta toženki motili tožnikovo zadnjo mirno posest tako, da sta z menjavo ključavnice vhodnih vrat tožniku preprečili vhod v nepremičnino na naslovu ….., ter tako, da sta v navedeni nepremičnini odstranili stvari, ki jih je tožnik uporabljal do motilnih ravnanj. Toženkama je zato naložilo dolžnost vzpostavitve prejšnjega stanja in jima prepovedalo bodoča istovrstna motilna ravnanja. Ker sodišče v pravdnem postopku ugotavlja zatrjevana dejstva s stopnjo prepričanja, toženki pa v pritožbenem postopku vsebinsko nista nasprotovali tem ugotovitvam, toženki v postopku izdaje začasne odredbe v tej fazi postopka ne moreta uspeti z izpodbijanjem pravilnosti ugotovitve sodišča o obstoju verjetnosti terjatve.

9. Neutemeljene so tudi trditve toženk o nedoločenosti izreka izdane začasne odredbe. Toženki sta med postopkom sami zatrdili, da so bile tožnikove stvari, ki so se nahajale v prostorih na naslovu …. deloma uničene, kar je ostalo, pa je toženka spravila v škatle. Med strankama tako ni bilo sporno, katere so bile tožnikove stvari in da sta toženki neuničene stvari dejansko odstranili z dotedanjega mesta. Med postopkom prav tako ni bilo sporno, katera vrata se zaklepajo s ključem, niti dejstvo, da toženki tega ključa tožniku nista izročili. Glede na to, da vsebina zahtevka med pravdnimi strankami ni sporna in da je toženkama z začasno odredbo naloženo ti. nenadomestno dejanje, tj. dejanje, ki ga namesto njiju ne more opraviti nihče drug, je očitek o nedoločenosti izreka neutemeljen.

10. Ker toženki v ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe nista zatrjevali, da vzpostavitev prejšnjega stanja v naravi zaradi posledic požara ni možna, odsotnost odgovora na to navedbo v izpodbijanem sklepu ne more utemeljevati bistvene kršitve določb postopka. Poleg tega toženki ne zatrjujeta, da bi bila izvršitev začasne odredbe nemogoča zaradi okoliščin, ki bi nastopile po njeni izdaji. Ravno nasprotno: sklicujeta se na stanje, ki je obstajalo v času odločanja. Ker je presoja o možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja predmet presoje o obstoju terjatve, o tem pa je sodišče že odločilo v sklepu, izdanem v glavni stvari, ki ga toženki s tega vidika nista izpodbijali, s takšnimi dejanskimi ugovori ne moreta uspeti niti v postopku izdaje začasne odredbe.

11. Neutemeljen je nadalje očitek o zmotno ugotovljeni verjetnosti nastanka nenadomestljive škode, če sodišče ne bi izdalo začasne odredbe. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenimi navedbami, da taka nevarnost ni podana zaradi tega, ker tožnik na naslovu …. ne more še naprej opravljati poslovne dejavnosti. Ne glede na to za pravilnost izpodbijanega stališča zadošča neizpodbijana ugotovitev, da je stanovanjska hiša na naslovu …. tožnikov edini dom, zaradi (med strankama nespornih) motilnih ravnanj tožene stranke pa se tožnik po končanem zdravljenju v psihiatrični bolnišnici ni mogel vrniti na domači naslov, niti ni mogel dostopati do svojih osebnih stvari in je že nekaj časa brez doma. Dejstvo, da tožnik nima kje živeti in zadovoljevati svojih osnovnih življenjskih potreb, ne pomeni le grožnje, temveč že utemeljuje nastanek težko nadomestljive škode. Vprašanje pomena in načina zadovoljevanja človekovih osnovnih življenjskih potreb je vprašanje splošno priznanega civilizacijskega standarda, ki ga ni treba posebej razčlenjevati in dokazovati.(3)

12. Ker so že na podlagi navedenega izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe iz 272. člena ZIZ, so trditve toženk, da bi tožnik z neizdajo predlagane začasne odredbe utrpel manjše škodne posledice, kot bi nastale njima z njeno izdajo, nepomembne. Glede na to, da enako stališče zavzema tudi izpodbijani sklep, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je zaradi odsotnosti opredelitve podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Neutemeljen je tudi očitek, da odločitev sodišča prve stopnje o izreku denarne kazni v primeru kršitve začasne odredbe nima podlage v zakonu. Toženki se zmotno sklicujeta le na 273. člen ZIZ. V zvezi z določitvijo izvršilnega sredstva v sklepu o izdaji začasne odredbe je treba upoštevati, da ima takšen sklep, izdan v okviru pravdnega postopka, učinek sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ), za take sklepe pa 226. člen ZIZ predvideva, da sodišče v primeru dolžnosti oprave nenadomestnega dejanja s sklepom o izvršbi določi primeren rok za izpolnitev, za primer neizpolnitve pa denarno kazen. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da izročitev ključa, kar je naloženo toženkama, predstavlja nenadomestno dejanje. Po naravi stvari ima tak značaj tudi dolžnost vrnitve tožnikovih stvari na prejšnje mesto v stavbi na naslovu …..

14. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje tudi pritožbo toženk zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 23. 9. 2011 (353. člen ZPP v zvezi z 9. in 15. členom ZIZ).

15. Ker toženki s pritožbo nista uspeli, tožnikov odgovor pa ni pomembno pripomogel k odločitvi v zadevi, sami trpijo stroške, ki so vsakemu od njih nastali v pritožbenem postopku (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Ur. l. RS, št. 51/1998 in nasl..

(3) Prim. sklep VSK I Cp 156/2006 z dne 8. 3. 2006.


Zveza:

ZIZ člen 272.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.05.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQzMjMw