VSL sodba I Cp 3902/2011

Jedro

Stanovanjsko pravico je bilo mogoče pridobiti le na stanovanju v družbeni lastnini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve je z napadeno sodbo ugotovilo, da toženka nezakonito zaseda prostore v razpadajoči stanovanjski stavbi na naslovu P., zato se je dolžna izseliti iz prostorov razpadajoče stanovanjske stavbe in jo izpraznjeno oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 36,40 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se je v roku iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožila toženka. Navaja, da tožeča stranka zato, ker ima toženka pridobljeno pravico, ne more na podlagi 115. člena Stanovanjske zakona zahtevati, da se izseli. Razlog za nesklenitev pogodbe ni na strani toženke. Tožeča stranka kot pravna naslednica M. Š. bi morala toženki omogočiti bivanje pod enakimi pogoji – do smrti, brez plačila najemnine. Na zaslišanju je toženka povedala, da je živela v hiši P., na podlagi dogovora z M. Š. in mu je v zameno varovala gmajno in zemljo, plačevala je davke. Sklenjeni pisni dogovor so ji sosedje ob vlomu v hišo zažgali. Tožeča stranka povedanega ni prerekala, zato velja to za priznano. Toženka kot izhaja iz uradnega zaznamka UE Domžale, živi v sporni hiši od leta 1966. To ustreza njegovi izjavi, da živi na tem naslovu že 45 let. Tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza ali sodne odločbe, iz katerega bi izhajalo, da je bila M. Š. odvzeta poslovna sposobnost. Sodišče bi moralo zaslišati pričo F. H.. Toženka je odjavila in ponovno prijavila bivališče v posledici sporov s policijo in sosedi, ki so je večkrat tepli in ji razbili glavo. Pritožnica meni, da ima za bivanje pravico obligacijske narave – dogovor z lastnikom nepremičnine. Dodaja še, da iz listin ne izhaja, da hiša ne izpolnjuje pogojev za stavbo po Zakonu o ureditvi objektov. Del hiše na strehi se je udrl, hiša pa še stoji, prostori so varni za bivanje. Če bi stavba že bila porušena, ne bi mogla biti predmet inšpekcijskih postopkov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke vse s stroškovno posledico.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Zavrača toženkine pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče, ker je oboje jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje, ker je v njih tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi. Glede na pritožbene navedbe je dodati, da je toženka sicer res zatrjevala, da je s prejšnjim lastnikom, sedaj že pokojnim M. Š. sklenila pisni dogovor glede njenega bivanja v sporni hiši, ki pa naj bi ga sosedje uničili in zažgali. Obstoja tega dokumenta toženki tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati, pa tudi, če je tak dogovor obstajal, je prenehal veljati najkasneje z dnem 8. 12. 1993, ko se je toženka z naslova sporne nepremičnine odjavila. Ponovno se je prijavila 9. 4. 2004, da bi tedaj sklenila kakšno pogodbo pa ne zatrjuje, pa tudi sicer bi jo lahko za lastnika M. Š. sklenil le njegov skrbnik, saj je bila M. Š. odvzeta poslovna sposobnost in to že v letu 1969, kar nedvomno izhaja iz odločbe SO Domžale z dne 26. 3. 1969 (priloga A46). Ker torej toženka nima sklenjene najemne pogodbe in ker tudi ne drži pritožbena navedba, da je v vseh teh letih, ko je prebivala v sporni hiši pridobila stanovanjsko pravico, kajti to pravico je bilo mogoče pridobiti le na stanovanju v družbeni lastnini (na sporni hiši je imel, kot že zgoraj povedano, lastninsko pravico sedaj že pokojni M. Š.), ni dvoma, da je tožeča stranka lahko na podlagi prvega odstavka 111. člena Stanovanjskega zakona s svojim zahtevkom uspela.

6. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena za rešitev te zadeve (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožba po povedanem ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

7. Pritožbeno sodišče je tudi odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo ni bil potreben strošek in ga zato krije tožeča stranka sama.

Datum zadnje spremembe:

16.05.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2961/2014
• VSM sodba I Cp 437/2010
• VSL sklep I Cp 1223/2011