VSL sklep II Cp 3810/2011

Jedro

Dopustno in pravilno je, da sodišče pri odločanju o dovolitvi obnove postopka po 10. točki 394. člena ZPP oceni tudi dokazno moč dokazov, na katere se opira predlog za obnovo postopka, v primerjavi z že izvedenimi dokazi v prvotnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep ter dopolnilni sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 15.7.2011 kot neutemeljenega zavrnilo predlog tožene stranke za obnovo postopka, z dopolnilnim sklepom z dne 10.8.2011 pa je toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 8.377,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sklep in dopolnilni sklep se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da ugodi toženčevemu predlogu za obnovo postopka, dopolnilni sklep pa razveljavi, podrejeno, da sklep in dopolnilni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je toženec v postopku trdil, da posojilna pogodba predstavlja navidezno (simulirano) pogodbo in da je on nastopal kot slamnati kupec v interesu tožeče stranke, saj ni imel poslovnega interesa, ne denarja za odkup deleža v P. d.d.. Vrhovno sodišče je v svoji odločbi opozorilo, da je v predmetni pravdi sporen odnos med navideznim in resničnim kupcem. Če bi toženec dokazal, da je bil slamnati kupec, bi tožeča stranka od njega lahko zahtevala le izročitev poslovnega deleža in da je sam to obveznost izpolnil, ko je predlagal sklenitev glavne pogodbe. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu uvodoma poudarja, da zatrjevanje toženca, da je nastopal kot slamnati kupec, izključno korist od pogodbe pa je imela tožeča stranka, ki se je na ta način rešila padajoče vrednosti delnic P. d.d., ne predstavlja novih dejstev, temveč je ta dejstva toženec zatrjeval že v prejšnjem postopku in v zvezi s temi dejstvi predlagal dokaz z zaslišanjem priče D. S.. Kljub temu tožena stranka še vedno trdi, da je v predlogu za obnovo postopka navajala novo dejstvo, ki jih toženec v obnovljenem postopku dokazuje sicer z istim dokazom, z zaslišanjem priče D. S.. Je pa to v tem postopku nov dokaz, saj toženec z njim dokazuje nova dejstva. Toženec je kot slamnati kupec pristopil k sklenitvi pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža z dne 25.10.1996, ker pogodbe ni sklepal v svojem imenu, temveč v poslovnem interesu tožeče stranke, kar je potrdila priča D. S.. D. S. je zaslišan kot priča na naroku dne 8.9.2008 izrecno izjavil, da je za dejanskega pridobitelja štel tožečo stranko in ne toženca. Poudaril je, da se je s tožečo stranko oziroma takratnim direktorjem P. pogovarjal o prodaji poslovnega deleža, ki ga je imel P. d.d. v družbi E. d.o.o., pri čemer je P. izrecno izjavil, da želi tožeča stranka družbo E. d.o.o. zase. Toženca je priča D. S. ves čas štel kot slamnatega kupca, ki je pogodbo sklenil zgolj v poslovnem interesu tožeče stranke. Po prepričanju sodišča prve stopnje ta okoliščina ni prepričljiva, saj je bilo drugo soglasje Agencije RS za prestruktuiranje in privatizacijo izdano v obliki odločbe že dne 16.10.1996, torej pred sklenitvijo poslov dne 25.10.1996. Toženec je opozoril, da je ta odločba postala dokončna šele 28.11.1996, torej po sklenitvi spornih pogodb, strankam pa je bila vročena najkasneje 12.11.1996, torej tudi po sklenitvi spornih pogodb. Izkaže se, da tožeča stranka ob podpisu posojilne pogodbe in predpogodbe z dne 25.10.1996 s soglasjem Agencije RS za prestruktuiranje in privatizacijo še ni razpolagala oziroma ji do tega dne soglasje še ni bilo vročeno. Sicer pa v skladu z obrazložitvijo in napotili Vrhovnega sodišča RS nedovoljenost tožničinega ravnanja na veljavnost posojilne pogodbe same po sebi ne more vplivati, vprašanje, ali je bil s sklenitvijo poslov zasledovan nedovoljen namen, pa je za odločitev o zadevi le posredno pomembno, saj bi dokazanost teh trditev lahko pripomogla k potrditvi toženčeve teze, da je bil le slamnati mož. Če se zahteva obnova postopka po 10. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je utemeljenost predloga odvisna od uspeha dokazovanja, da bi bila lahko na podlagi novih dejstev ali novih dokazov izdana za predlagatelja ugodnejša odločba od tiste, s katero je bil postopek pravnomočno končan. To se ugotavlja z vzporednim obravnavanjem novih dejstev in dokazov ter njihovim vplivom na vsebino odločbe o glavni stvari. Gre torej za primerjavo novih dejstev in dokazov ter v rednem postopku ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ne primerja novih dejstev in dokazov ter v rednem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, ampak se preprosto sklicuje na izvedene dokaze, ki so bili podlagi prvostopenjski sodbi, torej na dokaze, ki jih sedaj v izpodbijanem sklepu negira oziroma z njihovo obrazložitvijo prihaja do protislovja. Poleg tega ni preizkusilo z vidika odpadle kavze, izhajajoč pri tem iz zatrjevane predpostavke, da so pogodbe in predpogodba predstavljale povezano celoto v skladu z napotilom Vrhovnega sodišča. Izpodbijani sklep ima tako pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Da je bil posel opravljen izključno v interesu tožeče stranke, izhaja tudi iz zapisnika 6. seje dne 25.11.1996 v sklepu 12, da se je delež P. d.d. E. d.o.o. odprodal po knjigovodski vrednosti z vso opremo in poslovnimi prostori, pri čemer je lastnik opreme postal toženec, lastnik poslovnih prostorov pa tožeča stranka. Dejstvo, da je tožeča stranka E. d.o.o. pridobila poslovne prostore, ki jih je dejansko plačal toženec z zneskom iz posojilne pogodbe, katerega vrnitev sedaj bremeni njega, gotovo dodatno kaže na okoliščino, da je v predmetni zadevi šlo za navidezno pogodbo. Nerazumljiva so nadaljnja izvajanja v izpodbijanem sklepu, da ni dvoma, da sta oba pogodbenika računala z uspešnim zaključkom projekta kot z bodočim uspešnim trženjem izdelka in da zato iz obstoječih dokazov ni moč sklepati, da so se posli dne 25.10.1996 sklepali izključno v korist Pe. in v breme toženca. Nedvomno sta obe pravdni stranki računali z visoko dobičkonosnostjo izdelka, vendar to na zatrjevano dejstvo, da je toženec nastopal kot slamnati kupec, nima nikakršnega vpliva. Po sklepanju poslov dne 25.10.1996 ni bil postavljen pogoj pozitivnega poslovanja, ne kakršenkoli drug pogoj. Protokol 15-tih točk se je pojavil šele kasneje, pred iztekom roka, določenega za prenos koristi, ki jih je toženec prevzel nase v interesu tožeče stranke. V posledici napačne in nezakonite odločitve o predlogu za obnovo postopka je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje ugotovitve in odločitev sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Da je bilo kot dokaz predlagano zaslišanje D. S. že v prvotnem postopku na prvi stopnji glede istih zatrjevanih dejstev, kot v predlogu za obnovo postopka, je protispisen in zmoten zaključek sodišča prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa (glej zadnji odstavek na 1. strani). Priča D. S. je bil kot dokaz predlagan le za potrditev navedb tožene stranke v 4. točki njenega odgovora na tožbo z dne 10.4.2000, ne pa tudi njenih navedb v izpovedbi dne 16.3.2001 v zvezi s trditvijo o slamnatem kupcu. Pri tem je še dodati, da z navedbami stranke ni enačiti navajanj v izpovedbi stranke, ker je izpovedba le dokaz, s katerim se navedbe potrjujejo, kot dokaz pa ne more nadomestiti navedb stranke. Sledi, da pritožbeno sodišče ne sprejema razlogov sodišča prve stopnje, ko to utemeljuje svoj zaključek, da v predlogu za obnovo postopka predlagana priča D. S. ni nov dokaz v smislu 10. točke 394. čl. ZPP.

6. Kljub v predhodnem odstavku te obrazložitve pojasnjenemu pa pritožbeno sodišče sprejema za pravilno odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da se toženčev predlog za obnovo postopka kot neutemeljen zavre in to na podlagi dejstva, ko je v nadaljevanju izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in utemeljilo, da pričanje D. S., vključno z njegovo pisno izjavo z dne 2.10.2007, ob predpostavki, da to predstavlja nov dokaz, ni takšen dokaz, ki bi lahko pripeljal do ugodnejše odločbe za toženca. Do takšnega pravilnega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo z oceno v predlogu za obnovo postopka predlaganih dokazov (pričanje D. S. in njegova izjava z dne 2.10.2007), v povezavi z ostalimi, v prvotnem postopku že izvedenimi dokazi in v skladu s prosto presojo dokazov. Da je dopustno in pravilno, da sodišče pri odločanju o dovolitvi obnove postopka oceni tudi dokazno moč dokazov, na katere se opira predlog za obnovo postopka, v primerjavi z že izvedenimi dokazi v prvotnem postopku, se je nedvoumno opredelila sodna praksa (glej odločbe Vrhovnega sodišča RS pod opr. št. II Ips 713/2007 z dne 25.10.2007, II Ips 597/2005 z dne 18,.4.2007, II Ips 489/2003 z dne 26.2.2004). Sodišče prve stopnje je za takšen svoj zaključek podalo prepričljive in 8. čl. ZPP skladne razloge na drugi in tretji strani izpodbijanega sklepa, kjer se je nedvoumno opredelilo in pojasnilo dokazno moč v predlogu za obnovo postopka predlaganih (novih) dokazov, glede vsakega posameznega dejstva, katerega naj bi se s temi dokazi potrjevalo. Kot rečeno, te razloge in zaključke na podlagi njih pritožbeno sodišče sprejema za pravilne in se nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Z njimi je sodišče prve stopnje podalo tudi odgovore na zahtevo Vrhovnega sodišča RS v njegovem sklepu II Ips 139/2010 z dne 28.10.2010, in sicer v zvezi v interesu koga so bile sklenjene pogodbe dne 25.10.1996 zlasti v zadnjem odstavku druge strani in prvem odstavku tretje strani, po vzroku za odpadlo kavzo povezanih pogodb zlasti v 1. odst. na drugi strani, in o namenu sklenitve pogodb dne 25.10.1996 na tretji strani izpodbijanega sklepa.

7. Ko pritožba izpostavlja posamezna dejstva, potrditev katerih skuša doseči z dokazi iz predloga za obnovo postopka, je pripomniti, da to pritožnik gradi na svoji subjektivni dokazni oceni, katera pa ne omaja prepričljivosti in trdnosti razlogov sodišča prve stopnje o posameznih njegovih zaključkih v izpodbijanem sklepu, razen o tem, da ne gre za nov dokaz, o čemer se je pritožbeno sodišče že opredelilo v 5. odstavku te obrazložitve in kar je irelevantno za končno odločitev o predlogu za obnovo postopka. Da odločba Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 16.10.1996 dejansko ni vplivala na odločitev o predlogu za obnovo postopka, je sodišče prve stopnje pojasnilo v 3. odst. 3. strani izpodbijanega sklepa. Posledično temu so brez teže za odločitev o predlogu za obnovo postopka in sedaj o pritožbi vsa nadaljnja razglabljanja pritožbe v zvezi s to odločbo Agencije. Odgovori na preostale posamezne pritožbene navedbe v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem so zaobseženi v razlogih pod 6. točko te obrazložitve.

8. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP, ko naj bi v svoji obrazložitvi dokazov prišlo do protislovja, ko ni razlogov o odpadli kavzi, ko so razlogi nerazumljivi, vsled česar vsega se odločitev ne da preizkusiti. Ni namreč res, da sodišče prve stopnje ne bi primerjalo novih dejstev in dokazov v primerjavi z v prvem postopku ugotovljenim dejanskim stanjem, ker v izpodbijanem sklepu v obrazložitvi izpostavi vsako v predlogu za obnovo postopka navedeno dejstvo, se do njega opredeli in poda (pravilno) dokazno oceno glede tega dejstva, v povezavi z novim dokazom in v odnosu tega dokaza do dokazov iz prvega postopka. O koristih obeh pravdnih strank pri sklenitvi pogodb dne 25.10.2006 se je pritožbeno sodišče že opredelilo in je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa o tem podalo razumljive in tehtne razloge. Zakaj naj bi bili razlogi v izpodbijanem sklepu še pomanjkljivi, pritožba dodatno ne precizira in pritožbeno sodišče ne more podati dodatnih utemeljitev o tem delu pritožbe.

9. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo oba z njo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP). Ker namreč ni posegalo v odločitev sodišča prve stopnje v sklepu z dne 15.7.2011, ni imelo podlage niti za poseganje v dopolnilni sklep z dne 10.8.2011.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP in je skladna s 154. in 155. čl. ZPP. Stranki sta dolžni kriti vsaka svoje, saj tožena stranka s pritožbo ni uspela, medtem ko tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ni navajala ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi, torej njen strošek za odgovor na pritožbo za ta pritožbeni postopek ni bil potreben.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 147/2000
• Sklep II Ips 629/2000
• sodba II U 189/2010