VSL sodba I Cp 2407/2011

Jedro

Namen zavarovalne vsote je v omejevanju jamstva zavarovatelja pri večjih škodnih primerih.

Pritožnik ne zatrjuje, v čem je bil prikrajšan, ker sklep o dovolitvi spremembe tožbe ni bil izdan; tudi iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi bil tožnikov položaj kaj slabši, ker je sodišče spremenjeni zahtevek obravnavalo, ne da bi spremembo dopustilo s posebnim sklepom. Ker procesna pravila niso sama sebi namen, ampak se z njimi zagotavlja oblika za varstvo materialnih pravic, pritožnik s tem pritožbenim razlogom ne more uspeti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je toženi stranki naloženo, da iz naslova nezgodnega zavarovanja tožeči stranki plača 10.746,00 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer: od zneska 2.686,50 € za čas od 6.6.2008 dalje in od zneska 8.119,50 € za čas od 22.12.2006 dalje (1. točka izreka). Višji zahtevek je zavrnjen (2. točka izreka). Glede stroškov je odločeno, da vsaka stranka krije svoje (3. točka izreka).

2. Pritožujeta se obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (glede glavnice 1.254,00 € z obrestmi), nasprotuje pa tudi stroškovnemu delu odločitve. Uveljavlja dva pritožbena razloga: bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da se toženi stranki naloži še obveznost plačila zneska 1.254,00 € z obrestmi in stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Prvostopenjskemu sodišču očita, da ni upoštevalo 4. člena Posebnih pogojev za dodatno nezgodno zavarovanje, ki določajo, da se za vsak odstotek invalidnosti nad 50 % izplača dvakratni znesek zavarovalnine za posamezen odstotek. Ta določba skupaj z zavarovalno polico, v kateri je določena zavarovalna vsota 30.000,00 €, predstavlja zavarovalno pogodbo. Z njo je določeno, da zavarovalna vsota za 100 % invalidnost znaša 30.000,00 € in da je mogoče na podlagi take zavarovalne pogodbe izplačati maksimalno zavarovalnino v višini 45.000,00 €. Izplačilo ni omejeno na 100 % zavarovalne vsote, kajti vsaka drugačna razlaga zavarovalne pogodbe pomeni enako izplačilo, ne glede na to, ali je pri zavarovancu podana 75 % ali 100 % invalidnost. Invalidnost znaša 57,09 %, kolikor je priznala tožena stranka in 20 %, kolikor je dodatno prisodilo sodišče, kar pomeni, da je tožnik upravičen do 104,18 % kar glede na zavarovalno vsoto predstavlja znesek 31.254,00 €. Z zavrnitvijo zneska v višini 1.254,00 € je kršeno materialno pravo. Ker so bili stroški tožeče stranke zaradi plačila 615,00 € sodne takse in izvedenine 1.468,72 € višji od stroškov tožeče stranke, tudi o stroških postopka ni pravilno odločeno. Tožnika je treba obravnavati kot šibkejšo stranko in je upravičen do povračila vseh stroškov, ki so nastali s plačilom taks in izvedenine medicinske stroke.

4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navajanje zavarovalne vsote v višini 45.000,00 € označuje za pritožbeno novoto. Pritožbo zoper stroškovni del odločitve ocenjuje za neutemeljeno, ker tožnik ni uspel niti s polovico zahtevka. Priglaša stroške pritožbenega postopka in predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Tožena stranka uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe in priglaša stroške pritožbenega postopka. Graja odločitev o začetku obrestovanja. Opozarja, da je v tožbi tožnik obresti zahteval od 7.6.2008 in je šele s pripravljalno vlogo z dne 6.9.2010 začetek obrestovanja premaknil na 22.12.2006, torej zvišal zahtevek, razloga za spremembo pa ni pojasnil. Sodišče o spremembi tožbe ni odločalo. Tožena stranka se je sicer spustila v obravnavanje spremenjenega zahtevka, vendar se s spremembo ne strinja. Ugovarjala je že obrestnemu delu iz tožbe, ki je bil zanjo bolj ugoden. Tožnik bi zahtevek glede obresti moral pravilo oblikovati že v tožbi, saj je sodna praksa pri zavarovalninah enaka že najmanj 15 let. V tožbi je tožnik navedel, da zahteva obresti od zadnje zavrnitve izplačila. Glede na navedeno mu gredo obresti od 7.6.2008 dalje. Ker je tožnikov uspeh v postopku manjši od polovice, ni pogojev za odločitev, da stranki nosita vsaka svoje stroške, ampak bi moral tožnik toženi stranki povrniti 220,00 € pravdnih stroškov.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke

7. Res je, kar tožena stranka navaja v odgovoru na pritožbo, da tožeča stranka v teku postopka ni zatrjevala, da zavarovalna vsota znaša več kot 30.000,00 €. To je pomembno, saj sodišče vsebino pogodbenega razmerja ugotavlja na podlagi in v mejah trditev pogodbenih oz. pravdnih strank in na podlagi dokazov, ki jih glede tega dela materialnega prava predlagata. Ker tožeča stranka višine zavarovalne vsote ni problematizirala, je prvostopenjsko sodišče upoštevalo v zavarovalni polici navedeno zavarovalno vsoto, ne da bi se do njene limitirane višine posebej opredeljevalo. Sicer pa razlagi pogodbenih določil, kakršna je podana v pritožbi, ne bi bilo mogoče slediti, tudi če bi jo tožeča stranka podala pravočasno. V 3. čl. Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb (v nadaljevanju Splošni pogoji zavarovanja) je zavarovalna vsota označena kot na polici določen znesek, do katerega zavarovalnica jamči. Pritožbeno sklicevanje, da 2. točka 1. odstavka 4. člena Posebnih pogojev za nezgodno zavarovanje pri življenjskem zavarovanju (v nadaljevanju Posebni pogoji zavarovanja) tako opredeljeno zavarovalno vsoto zvišuje, ni sprejemljivo. Namen določanja skupne zavarovalne vsote je ravno v varstvu zavarovatelja pri večjih škodnih primerih (limitira se obveznost zavarovalnice ne glede na obseg škode). Niti s Splošnimi pogoji zavarovanja niti s Posebnimi pogoji zavarovanja ni določeno, da zavarovalnina pokrije vso škodo. Pritožbeno razmišljanje, da bi tudi pri večjih škodah morala biti škoda izplačana skladno s pravili iz 2. točke 1. odstavka 4. čl. Posebnih pogojev zavarovanja, je zato napačno. Iz uvodnega dela prvega odstavka 4. člena je razvidno, da zavarovalnica izplača del zavarovalne vsote ali zavarovalo vsoto, ne določa pa izjeme, ki bi terjala izplačilo zavarovalnine preko zavarovalne vsote, zapisane na polici.

8. Tudi s stroškovnim delom odločitve pritožbeno sodišče soglaša. Tožeča stranka je zaradi plačila izvedenine in plačila sodnih taks imela večje stroške od tožene, njen uspeh pa je manjši od polovice. Delni umik tožbe je bil izvršen v teku postopka in ni posledica plačila obveznosti. Te okoliščine tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljujejo odločitev, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Odločitev o stroških namreč ni nujno rezultat matematične operacije, ampak mora biti razumna in življenjsko sprejemljiva, kar po sodišču prve stopnje sprejeta odločitev je. Sodišče prve stopnje je nanizalo razloge za svojo odločitev in pritožbeno sodišče s temi razlogi soglaša.

9. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).

O pritožbi tožene stranke

10. Pritožba pravilno navaja, da je tožnik s tem, ko je z vlogo obrestovanje iztoževanega zneska zahteval od 22.12.2006 dalje (pred tem je obresti zahteval od 7.6.2008 dalje), povečal tožbeni zahtevek in torej spremenil tožbo (184. čl. ZPP). Šteje se, da je tožena stranka v povišanje zahtevka privolila, saj se je spustila v obravnavanje spremenjenega zahtevka, ne da bi mu pred tem ugovarjala. Sicer pa ne glede na stališče tožene stranke do spremembe tožbe sodišče spremembo dovoli, če misli, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Prvostopenjsko sodišče je spremembo tožbe dopustilo, saj je tako povečan zahtevek obravnavalo in o njem odločilo, res pa o dopustitvi spremembe tožbe ni izdalo posebnega sklepa. V čem naj bi bila tožena stranka prikrajšana, ker sklep o dovolitvi spremembe tožbe ni bil izdan, pritožnik ne navaja. Prvostopenjsko sodišče ni štelo, da po spremembi obrestnega dela zahtevka tožena stranka z obrestovanjem soglaša (ga sprejema), zato tovrstno razmišljanje pritožba po nepotrebnem izpostavlja. Pritožnik ne zatrjuje, v čem je bil prikrajšan, ker sklep o dovolitvi spremembe tožbe ni bil izdan; tudi iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi bil tožnikov položaj kaj slabši, ker je sodišče spremenjeni zahtevek obravnavalo, ne da bi spremembo dopustilo s posebnim sklepom. Ker procesna pravila niso sama sebi namen, ampak se z njimi zagotavlja oblika za varstvo materialnih pravic, pritožnik s tem pritožbenim razlogom ne more uspeti.

11. Pritožbeno stališče, da bi moral tožnik obresti pravilno (od 22.12.2006 dalje) zahtevati že s tožbo in ne šele s pripravljalno vlogo spreminjati zahtevek, ni razumljivo. Tožnik namreč lahko zahtevek spremeni do konca glavne obravnave (1. odstavek 184. čl. ZPP). Obrestni del zahtevka je tožeča stranka povečala že z vlogo z dne 6.4.2010 (list. št. 21 in 22) in ne šele z vlogo z dne 6.9.2010 (list št. 54a), kot trdi pritožba. V IX. točki vloge z dne 6.4.2010 je tožeča stranka navedla razloge za spremembo obrestnega dela zahtevka (obrestovanje od 22.12.2006 dalje) in tem razlogom je prvostopenjsko sodišče sledilo. Z dejstvi, zatrjevanimi v tej vlogi, je utemeljilo začetek obrestovanja glavnine prisojene zavarovalnine. Drugače je odločilo le glede začetka obrestovanja zavarovalnine za poškodbo desnega kolena, ki jo je tožnik uveljavljal kasneje. Plačilo te škode je tožena stranka odklonila z dodatkom sklepa z dne 6.6.2008 (dokaz A 41), zato je tudi v tem delu odločitev skladna z določiloma Splošnih pogojev zavarovanja in Posebnih pogojev zavarovanja, ki so materialnopravna podlaga za odločitev, kdaj mora zavarovalnica izpolniti svojo obveznost iz zavarovalne pogodbe. Ta določila torej definirajo zamudo, katere objektivna posledica so zamudne obresti (1. odstavek 299. čl. in 378. čl. Obligacijskega zakonika).

12. Razlogi za zavrnitev pritožbe zoper stroškovni del odločitve so navedeni v 8. točki te sodbe.

13. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

16.05.2012

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cpg 280/2013
• VSL sodba in sklep II Cp 1248/2010
• VSL sklep II Cp 3995/2009