VSL sodba IV Cp 289/2012

Jedro

Pogoj za spremembo odločitve o vzgoji in varstvu je podan zaradi želje mladoletnega otroka, ki je sposoben razumeti pomen in posledice lastne izjave oziroma odločitve, pri komu od staršev bi rad živel, da živi pri drugem od staršev, ker ta ni v nasprotju z njegovo koristjo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno spremenilo odločitev, vsebovano v sodni poravnavi, ki sta jo pravdni stranki sklenili 10. januarja 2007, in sicer tako, da je mld. sina pravdnih strank A. N., roj. 17. 5. 1997, predodelilo v vzgojo in varstvo očetu. Odločilo je še o stikih med materjo in mld. A. ter materi naložilo plačevanje preživnine zanj očetu v znesku 100 EUR mesečno. Sicer je tožbeni zahtevek, to je v delu, ki se nanaša na mld. hči pravdnih strank B. N., zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške.

2. Proti sodbi se pritožujeta obe stranki. Oče (tožnik) se sklicuje na vse pritožbene razloge in predlaga razveljavitev odločitve ter novo sojenje, vsebinsko obrazloženo pa se pritožuje (le) proti zavrnitvi predodelitve mld. hčerke B., češ da njena izjava, da želi ostati pri materi, na katero se je sodišče oprlo, gotovo ni njena resnična volja, pač pa posledica manipulacije, saj je ves čas postopka želela k njemu. B. bo tako edina ločena od svojih sester in brata, kar ji gotovo ni v korist. Mnenje CSD, ki očetu ni naklonjeno, pa ni strokovno in nepristransko.

3. Tudi mati se sklicuje na vse pritožbene razloge ter predlaga razveljavitev sodbe in novo sojenje. Vsebinsko in obrazloženo izpodbija le dodelitev mld. A. očetu. Povzema potek postopka na prvi stopnji in poudarja, da pogojev za novo odločitev o vzgoji in varstvu ni, saj se razmere niso bistveno spremenile. Sklicuje se na mnenje CSD, po katerem oče ni primeren za vzgojo in varstvo mld. otrok ter izpostavlja zlasti ugotovitve o tem, da oče z mld. otrokoma manipulira. Meni, da za mld. A. ne bo sposoben skrbeti in da njegova želja, da je pri očetu, njemu ni v korist. Poudarja svojo skrb za otrokovo šolanje, ki je oče ne deli, in dejstvo, da kljub neredni zaposlitvi in kljub temu, da oče preživninske obveznosti ne izpolnjuje, poskrbi za oba mld. otroka. Za A. ima več časa kot oče, pri očetu je ta prepuščen sam sebi.

4. Odgovora na pritožbo tožnik in toženka vzajemno nista podala.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva primera, pravilno uporabilo materialno pravo, relevantnih kršitev postopka pa pri tem ni storilo. Pritožbi jih konkretno niti ne očitata.

7. Materialnopravno podlago izpodbijane odločitve, ki je v določbah 4. odst. 421. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), in 3. odst. 105. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo.

8. Sodišče izda na zahtevo bivšega zakonca novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka (4. odst. 421. čl. ZPP). Pri tem upošteva sodišče tudi otrokovo mnenje, če ga je izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice (3. odst. 105. čl. ZPP). Kriterij in vodilo pri odločitvi o tem, komu naj se zaupa v vzgojo in varstvo, je vedno zgolj otrokova korist. Vse navedeno je prvostopenjsko sodišče v obravnavanem primeru pravilno upoštevalo in presodilo.

9. Pravilna je ključna ocena prvostopenjskega sodišča, da sta A. N., roj. 17. 5. 1997, in B. N., roj. 28. 5. 1996, glede na svojo starost že sposobna razumeti pomen in posledice lastne izjave oziroma odločitve, pri komu od staršev bi rada živela. Prvostopenjsko sodišče je glede tega ugotovilo, da sta oba povsem trdna v svoji želji in prepričljiva v svoji izjavi, ta pa je, da A. živi z očetom, B. pa z materjo. Oba sta svoji želji, ki sta jo neposredno izrazila sodišču, tudi pojasnila in pritožbeno sodišče deli oceno prvostopenjskega, da taka njuna želja ni v nasprotju z njuno koristjo.

10. V tem smislu pa je (le) pri mld. A. podan pogoj za spremembo odločitve o vzgoji in varstvu: to je namreč (edino) njegova želja, da gre živet k očetu, ki se je po sklenjeni poravnavi odselil, z njim pa živita tudi že polnoletni hčerki pravnih strank, torej sestri mld. A. in B.. Po oceni pritožbenega sodišča gre za okoliščino, ki do neke mere gotovo nevtralizira mnenje CSD, ki je (tudi) A. (pre)dodelitev očetu odsvetoval. To velja zlasti glede pomoči pri učenju, za katero mld. A. navaja, da jo pri sestrah ima, saj ugotovljeno očetovo pomanjkanje skrbi za učenje objektivno gotovo ni v korist mld. A. Negativno mnenje CSD dodatno nevtralizira mnenje sodne izvedenke klinično psihološke stroke, ki matere sicer ni ocenila za neprimerno, nasprotno, ocenila jo je kot toplo in ljubečo, menila pa je, da je oče v adolescentnem obdobju mld. otrokoma bližje. Pri mld. A. torej so podane spremenjene okoliščine, ki pogojujejo spremembo odločitve o vzgoji in varstvu otrok.

11. Teh okoliščin pa pri mld. B. ni, saj nima želje preseliti se k očetu. Pritožbene navedbe očeta, da naj ne bi izrazila svoje resnične volje in naj bi bila pri tem zmanipulirana, so pavšalne in brez dokazne podlage, nasprotno, ravno oče je tisti, ki mu gredo očitki o manipuliranju z otroki. Dejstvo, da bo mld. B. edina ločena od svojih sester in brata, ne pretehta njene želje ostati pri materi, ki je za njeno vzgojo in skrb primerna, tudi po mnenju izvedenke klinične psihologinje, po mnenju CSD pa brez dvoma še bolj primerna od očeta. Glede na to, da za mld. B. tožnik torej bistveno spremenjenih okoliščin, ki vplivajo na odločitev o vzgoji in varstvu, ni dokazal, sodišče prve stopnje glede nje pravilno ni sprejelo nove odločitve. Ob tem je treba poudariti, da tožnik nobenih svojih tožbenih trditev – razen glede izrecne želje mld. A. – ni dokazal. Svojo tožbo je namreč temeljil zlasti na zatrjevani toženkini nesposobnosti skrbeti za oba otroka, kar se ni izkazalo za resnično.

12. Glede stikov in plačevanja preživnine se stranki posebej ne pritožujeta, pritožbeno sodišče pa tudi ta del odločitve sprejema kot pravilen glede na okoliščine in zakonit (po določbah 103. in 106. čl. ZZZDR).

13. Pritožbi obeh strank je pritožbeno sodišče zato zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo, saj tudi napak, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo (2. odst. 350. čl. ZPP in 353. čl. ZPP).

14. Izrek o stroških temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. istega zakona.

Datum zadnje spremembe:

16.05.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 646/2005
• VSL Sodba IV Cp 1521/2019
• VSL Sodba IV Cp 1532/2017