VSL sodba II Cp 2750/2011

Jedro

Odgovornost za nastanek škode je deljena, če je oškodovanec tudi sam prispeval k nastanku škode. K nastanku škode nič ne prispeva le tista oseba, ki v danih okoliščinah ravna s skrbnostjo dobrega gospodarja. V konkretnih okoliščinah bi bila torej morala tožeča stranka hoditi s skrbnostjo dobrega pešca. Če bi bila in bi bila škoda nastala kljub temu, bi njenega prispevka k škodi sploh ne bi bilo. Za obstoj prispevka k nastanku škode zadoščata tako namerno kot tudi malomarno ravnanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba prvostopenjskega sodišča.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine in pravdnih stroškov po podlagi utemeljen do 70 %.

2. Zoper vmesno sodbo sta vložila pritožbi obe stranki. Tožeča stranka meni, da v času škodnega dogodka ni bilo več gradbišča in drugih lukenj, saj se naj bi dela končala 14 dni pred samim škodnim dogodkom. Oškodovanec naj bi zato ne bil mogel pričakovati nezavarovanih lukenj prav ob pešpoti. Luknje ni mogel pričakovati kljub temu, da se je po pešpoti gibal vsak dan. Tožena stranka pa meni, da je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo, kako naj bi hodila tožeča stranka in priča N. V.. Tudi obstoj vzročne zveze naj bi ne bil obrazložen. Predvsem pa tožeča stranka meni, da tožena stranka ni ravnala previdno in da je zato podana izključna odgovornost tožnika. Sodišča bi bilo po mnenju tožene stranke moralo pridobiti sprejemne liste iz Univerzitetnega kliničnega centra (UKC). Ker jih ni, je kršilo določbe pravdnega postopka.

3. Pritožbi sta neutemeljeni.

4. Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je razmeroma preprosto. Tožeča stranka je 28. 2. 2007 hodila pred blokom na I.. Ni hodila po tlakovani poti, temveč zunaj nje. Pri tem je stopila v neoznačeno in nezavarovano jamo, ki se je nahajala ob kanalizacijskem jašku blizu roba tlakovane poti. V času škodnega dogodka je bila vidljivost zaradi mraka slabša.

5. Tožeča stranka je prvostopenjski sodbi očitala nasprotje med izpovedjo priče N. V. in ugotovitvami sodišča. Priča N. V. je glede lukenj izpovedala, da so na zelenici ostale luknje, in da se je videlo, da je bilo tam gradbišče. Za luknjo ob poti pa to po izpovedi priče ni bilo vidno. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je luknje videla tudi priča, pri tem pa ni posebej navedlo, katere: tiste na zelenici ali tisto ob poti. Tožeča stranka sama pa je izpovedala, da ni opazila luknje, v katero je padla, ker je gledala pot pred seboj. Prvostopenjsko sodišče tožeči stranki ni verjelo, da ni vedela za luknje, saj je po isti poti hodila vsak dan. Na presojo sodišča pa ni imelo odločilnega vpliva ugotovljeno dejstvo, da so se dela končala približno 14 dni pred padcem tožeče stranke (tako izrecno sodba na str. 3). Prvostopenjsko sodišče tožeči stranki preprosto ni verjelo, da ni vedela za luknjo. To je stvar dokazne ocene. Pritožba tudi neutemeljeno napada ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede zaključka del. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da se je škodni dogodek pripetil potem, ko so se dela že končala (str. 3 obrazložitve).

6. Odgovornost za nastanek škode je deljena, če je oškodovanec tudi sam prispeval k nastanku škode (1. odstavek 171. člena OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001, 32/2004 in 40/2007). Odločilno je namreč to, da k nastanku škode nič ne prispeva le tista oseba, ki v danih okoliščinah ravna s skrbnostjo dobrega gospodarja. V konkretnih okoliščinah bi bila torej morala tožeča stranka hoditi s skrbnostjo dobrega pešca. Če bi bila in bi bila škoda nastala kljub temu, bi njenega prispevka k škodi sploh ne bi bilo. Za obstoj prispevka k nastanku škode zadoščata tako namerno kot tudi malomarno ravnanje.

7. Skrben pešec tudi ob dobri vidljivosti hodi po urejeni poti, kadar je na razpolago, in ne zunaj nje. V konkretnih okoliščinah, to je ob slabi vidljivosti, pa bo skrben pešec imel še močnejši razlog, da si bo izbral tlakovano pot, saj prav zaradi slabe vidljivosti ne more videti morebitnih neravnin zunaj poti, in ovir, na primer večjega kamenja ali vdolbin. Ovir za nemoteno hojo pa prav na tlakovani poti praviloma ni. Toženi stranki je zato mogoče očitati neskrbnost pri svojem ravnanju in torej tudi prispevek k nastanku škode. Glede na to je za odločitev o soodgovornosti tožeče stranke nebistveno, ali je lahko pritožnik pričakoval obstoj luknje kljub temu, da so se gradbena dela že končala kakšnih 14 dni preden se je pripetil škodni dogodek.

8. Tožena stranka po krivici graja ugotovitve prvostopenjskega sodišča o tem, kje je hodila tožeča stranka. Kar je za odločitev odločilno, je, ali je hodila po tlakovani poti, ali ne. Glede tega je prvostopenjska sodba na str. 3 ugotovila, da tožeča stranka ni hodila po tlakovani poti in da je padla jamo ob kanalizacijskem jašku. Prav tako tožena stranka ne more uspeti z grajo glede vzročne zveze. Vzročne zveze v naravoslovnem smislu, to je gravitacije, prvostopenjsko sodišče res ni obrazložilo. Ugotovilo pa je, da je tožeča stranka padla in to zadošča.

9. Druga stvar pa je, ali je tožeča stranka odgovorna za posledice padca, in v kolikšni meri. Odločitev sodišče glede tega je namreč tožena stranka napadla v svoji pritožbi. Prvostopenjsko sodišče je to presojalo in se odločilo, da obstaja prispevek tožeče stranke k nastanku škode v višini 30 %. Prispevka tožene stranke ni mogoče ovrednotiti z matematičnimi formulami, je povsem odvisen od življenjske situacije in ga prav zato večinoma ni mogoče obrazložiti. Kršitev določb pravdnega postopka, ki jo je očitala tožena stranka, torej ni. Kar pa se same višine prispevka tiče, pa je pritožbeno sodišče mnenja, da ga je prvostopenjsko sodišče določilo pravilno.

10. Tožena stranka prav tako ne more uspeti s pritožbo v tistem delu, v katerem graja, da prvostopenjsko sodišče ni priskrbelo sprejemnih listov iz UKC. Zaenkrat je prvostopenjsko sodišče odločalo le o tem, ali je tožena stranka sploh odgovorna za nastalo škodo. Za odločitev o tem sprejemni listi, ki so se nanašali na kasnejše dogodke (dne 15. 8. 2008 in 30. 10. 2008) niso potrebni. Ti bodo lahko postali potrebni šele takrat, ko se bo odločalo o višini škode.

11. Neutemeljeni pritožbi sta bili zavrnjeni na temelju 1. odstavka 351. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 kasnejšimi spremembami; 73/2007-UPB3, 45/2008-ZArbit; v nadaljevanju: ZPP).

12. Obe stranki sta zahtevali povrnitev pritožbenih stroškov. Obe zahtevi sta neutemeljeni. Odločilno merilo za odločitev o stroških pritožbe je namreč uspeh v pravdi (154. člen ZPP). Čeprav sta stranki zahtevali povrnitev stroškov, o njih pritožbeno sodišče ni odločilo. Po izdaji vmesne sodbe namreč še ni mogoče odločiti, v kolikšni meri je vsaka od pravdnih strank uspela v pravdi. O pritožbenih stroških zato še ni mogoče odločiti.

Datum zadnje spremembe:

16.05.2012

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cp 170/2021
• Sodba II Ips 836/2005
• VSL Sodba II Cp 1841/2022