<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba II Cp 2256/2011

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2012:II.CP.2256.2011
Evidenčna številka:VSL0068632
Datum odločbe:01.02.2012
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
Institut:hišniško stanovanje - terjatev upravnika večstanovanjske hiše na povračilo založenih sredstev - zastaranje - začetek teka zastaralnega roka - aktivna legitimacija upravnika - terjatev iz naslova nadomestila za uporabo hišniškega stanovanja

Jedro

V skladu s 6. točko prvega odstavka 355. člena OZ velja za terjatev upravnika večstanovanjske hiše iz naslova zalaganja stroškov dobaviteljem iz svojih sredstev in porazdelitve ter izterjave teh stroškov, ki jih je upravnik mesečno zaračunaval uporabniku hišniškega stanovanja, enoletni zastaralni rok.

Upravnik je aktivno legitimiran, da v svojem imenu sodno izterjuje uporabnino od uporabnika hišniškega stanovanja, če zatrjuje in dokaže, da je znesek uporabnine plačeval etažnim lastnikom iz lastnih sredstev ali če pogodba o upravljanju določa prenos aktivne legitimacije.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 1663 I 3957/2007 z dne 14.4.2007, ohranilo v veljavi v 1. in 3. točki izreka za glavnico v znesku 842,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.4.2007 do plačila in za izvršilne stroške v znesku 29,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.5.2007 do plačila. V ostalem delu je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeče stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 288,24 EUR pravdnih stroškov (v primeru zamude skupaj z obrestmi).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdi stranki. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev, toženec pa zoper obsodilni del sodbe. Uveljavljata vse pritožbene razloge. Tožnica predlaga sodišču druge stopnje, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma jo v zavrnilnem delu razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne omenjenemu sodišču v novo sojenje, toženec pa spremembo v smeri zavrnitve zahtevka.

3. Tožnica se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da je treba glede terjatev za ugovarjano obdobje upoštevati enoletni zastaralni rok. Gre za verzijski zahtevek, za katerega velja petletni zastaralni rok. Ne gre za terjatve, ki jih uveljavljajo neposredno dobavitelji storitev in za katere velja enoletni zastaralni rok. Glede na datum vložitve predloga za izvršbo, terjatve po 1.1.2005 (kot je bilo ugovarjano) niso zastarale. Predlog je bil vložen tako v okviru petletnega kot tudi triletnega zastaralnega roka. Ne strinja se s stališčem, da nima aktivne legitimacije glede izterjave uporabnine za hišniško stanovanje. Tožnica kot upravnik je skladno s pogodbo o medsebojnih razmerjih in pogodbo o opravljanju upravniških storitev pooblaščena, da etažne lastnike zastopa v pravnem prometu s tretjimi in v postopkih pred sodišči. Zastopnik lahko nastopa v svojem imenu za tuj račun, zato je njena aktivna legitimacija podana. Sicer pa so se na strani tožnice v pravdo vključili še etažni lastniki, čemur sodišče ni ugodilo, kar je v nasprotju z obrazložitvijo sodbe in je zato podano nasprotje med odločitvijo in samimi razlogi sodbe. Sodišče je napačno ocenilo, da pri odločanju o zahtevku glede uporabnine za uporabo hišniškega stanovanja ne gre za istovrstno dejansko in pravno podlago. Glede odločitve o stroških postopka pritožnica meni, da bi moralo sodišče upoštevati uspeh stranke tako po temelju kot po višini.

4. Toženec pa v pritožbi navaja, da je treba za uspešno uveljavljanje zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve izkazati obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega, vzročno zvezo in odsotnost pravnega temelja. Tožnica ni postavila trditev glede obstoja vzročne zveze in odsotnosti pravnega temelja. Kot trditve v zvezi s pravnim temeljem ni mogoče upoštevati trditve tožnice, da toženec ni lastnik stanovanja, ki ga uporablja brez pravne podlage. Pravna temelja za zakonito uporabo stanovanja nista samo najemna pogodba ali lastninska pravica. Tožnica tudi ni podala trditev v zvezi z vzročno zvezo. Sodišče je kršilo razpravno načelo in bi moralo zahtevek zaradi pomanjkanja trditev glede teh dveh obveznih predpostavk zavrniti. Tudi sicer pa se sodišče z elementoma pravne podlage in vzročnosti sploh ni ukvarjalo. Razlogi sodišča so tudi sami s seboj v nasprotju, saj na eni strani ugotavlja, da toženec ni najemnik spornega stanovanja, na drugi strani pa se sklicuje na določbo 24. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), ki se nanaša na razmerje med lastnikom in najemnikom in tako izključuje uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi, na katere se sklicuje sodišče. Da bi bil toženec najemnik stanovanja, tožnica ni zatrjevala in ne dokazovala. Sodišče je tako zmotno uporabilo materialno pravo. Če bi bil toženec najemnik stanovanja, pa bi bila podlaga zahtevka določila o pogodbeni odškodninski odgovornosti, ne pa določila o neupravičeni obogatitvi. Nadalje toženec meni, da je protispisna ugotovitev sodišča, da naj bi se svoje obveznosti plačevanja očitno zavedal. Pripravljenosti stranke na sklenitev morebitne sodne poravnave ni mogoče interpretirati kot njeno zavedanje o utemeljenosti temelja zahtevka. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe pravdnega postopka in napačno ugotovilo, da je tožnica obratovalne stroške sama plačala. Toženec je tem trditvam nasprotoval in opozoril, da tožnica (na kateri je bilo v zvezi s tem dokazno breme) tega ne dokazuje z listinsko dokumentacijo v obliki plačilnih nalogov. Šele listinska dokumentacija bi potrdila njene trditve, da je terjatve do dobaviteljev storitev res sama plačala. Ker ni podala ustreznih dokazov, se njene trditve štejejo za nedokazane. Sodišče je sicer ocenilo, da je navedeno dejstvo potrdil zakoniti zastopnik tožnice s svojo prepričljivo izpovedjo, da so bili stroški dobaviteljem plačani, ker bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do motenj pri dobavi storitev. Vendar pa tožnica ni postavila trditev, da bi v primeru neplačila prišlo do motenj v dobavi storitev. Pomanjkljive trditvene podlage pa ni mogoče širiti z zaslišanjem priče. Sodišče je kršilo določbe postopka, s tem ko je odločitev mimo trditev oprlo na izpoved zakonitega zastopnika. Napačna pa je tudi odločitev glede zakonskih zamudnih obresti. Podlaga obrestnega dela zahtevka iz neupravičene obogatitve je določba 193. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tožnici zakonske zamudne obresti pripadajo od dneva zapadlosti računa le v primeru, če bi bil toženec nepošten, česar pa tožnica ni trdila in dokazovala. Zato bi ji šle obresti šele od vložitve predloga za izvršbo oziroma njegove vročitve tožencu, torej od njegove seznanitve z zahtevkom.

5. Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev tožničine pritožbe, medtem ko tožnica na toženčevo pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožnice:

7. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je ugovor zastaranja, ki ga je toženec uveljavljal glede terjatev (zapadlih po 1.1.2005) iz naslova storitev in stroškov upravljanja v širšem smislu (plačila dobaviteljem), utemeljen (in sicer glede terjatev, ki so zapadle v plačilo v letu 2005). Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da velja glede terjatev upravnika večstanovanjske hiše enoletni zastaralni rok. Določba 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ določa, da terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, zastarajo v enem letu. Zastaralni rok prične teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo (drugi odstavek 355. člena OZ). Vtoževana terjatev (za ugovarjano obdobje) predstavlja terjatev upravnika iz naslova zalaganja stroškov dobaviteljem iz svojih sredstev in porazdelitve ter izterjave teh stroškov. Te terjatve je tožnica zaračunavala tožencu (kot uporabniku hišniškega stanovanja) mesečno. Da v plačilo dospejo mesečno, je razvidno iz samih vtoževanih računov. Uveljavljane terjatve v celoti ustrezajo pojmu terjatve, za katere je zakonodajalec predvidel krajši zastaralni rok enega leta. Z ozirom na zakonsko določbo 355. člena OZ ni pomembna pravna narava zahtevka in sicer, da gre za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve. Takšno stališče potrjuje tudi večinska sodna praksa. Tako določen krajši zastaralni rok velja tako za terjatve, ki imajo pogodbeno podlago, kot tudi za terjatve, ki imajo obogatitveno podlago v smislu povračila stroškov, ki jih je upravnik zalagal v korist uporabnika ali etažnega lastnika. Zakon je na ta način postavil zavezanca za plačilo v razmerju do upravnika v enak položaj, kot v primeru, ko bi plačilo od njega terjal neposredno dobavitelj oziroma izvajalec storitve za terjatve iz 1. točke prvega odstavka 355. člena OZ. Iz navedenih razlogov je pritožbeno stališče, da za tovrstne terjatve tožnice velja splošni petletni zastaralni rok (ali triletni rok iz 347. člena OZ), materialnopravno zmotno.

8. Sodišče druge stopnje soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica kot upravnik večstanovanjske stavbe R., v kateri se nahaja hišniško stanovanje, last etažnih lastnikov, ki ga uporablja toženec, ni aktivno legitimirana za uveljavljanje terjatve iz naslova nadomestila za uporabo le-tega. Tožnica napačno razume položaj zakonitega zastopnika, ko meni, da je upravičena izterjati terjatve zastopanega (etažnih lastnikov). SZ-1 v 48. členu določa položaj upravnika kot pooblaščenca etažnih lastnikov v sporih o njihovih pravicah in koristih po zakonu. Ta določba daje upravniku v omejenem obsegu položaj zakonitega zastopnika. Upravnik je še vedno samo zastopnik in ne stranka. Mogoče je, da pridobi upravnik stavbe materialnopravna upravičenja lastnikov stanovanj na tak način, da nanj preide aktivna legitimacija. To bi prišlo v poštev (kot je to že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje) v primeru, kadar bi šlo za izdatke za drugega po 197. členu OZ ali kadar bi to izrecno določala pogodba o upravljanju. Vendar to v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno. Tožnica namreč ni trdila in dokazovala, da bi znesek uporabnine (v višini neprofitne najemnine) plačevala lastnikom iz lastnih sredstev, prav tako ne, da pogodba o upravljanju določa prenos aktivne legitimacije. Zato so navedbe v tej smeri, ki jih tožnica prvič podaja šele v pritožbi, neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Poleg tega sodišče druge stopnje ugotavlja, da pogodbi o opravljanju upravniških storitev in o urejanju medsebojnih razmerjih, na katere vsebino se sklicuje pritožba, določata upravnika le kot zakonitega zastopnika etažnih lastnikov. Zato ni aktivno legitimiran, da v svojem imenu sodno izterjuje uporabnino (v vtoževanih računih poimenovano kot najemnina) od uporabnika hišniškega stanovanja.

9. Tožnica ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni dovolilo pridružitve etažnih lastnikov na njeni strani (v smislu 3. odstavka 191. člena ZPP) glede izterjave uporabnine za hišniško stanovanje, ki ga zaseda toženec (prim. list. št. 12, 13). Takšne odločitve tožnica ne more izpodbijati, saj nima pravnega interesa. Edino etažni lastniki (ki jih zastopa ista pooblaščenka kot tožnico) bi imeli pravni interes za vložitev pritožbe glede nedovolitve njihove pridružitve tožnici. Ti pa pritožbe ne vlagajo. Sicer pa gre za procesni sklep (ki ga je sodišče sprejelo na naroku za glavo obravnavo, v izpodbijani sodbi pa svojo odločitev obrazložilo), ki etažnim lastnikom ne onemogoča uveljavitve terjatve iz navedenega naslova v drugi pravdi.

10. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki, s katerim tožnica izpodbija stroškovno odločitev. Sodna praksa je v odškodninskih zadevah izoblikovala metodo, po kateri sodišče ovrednoti uspeh strank ločeno „po temelju“ in „po višini“ (če sta sporni), končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov. V obravnavanem primeru ne gre za takšno zadevo. Ker ni podlage za uporabo omenjenega principa pri vrednotenju uspeha strank, je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na drugi odstavek 154. člena ZPP in glede na uspeh strank po višini zahtevka (po medsebojnem pobotanju stroškov) tudi pravilno odločilo.

O pritožbi toženca:

11. Odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi tožbenemu zahtevku zoper toženca za plačilo 842,84 EUR (z obrestmi od 5.4.2007) je pravilna. Ta terjatev (in sicer v znesku 782,90 EUR, ostalo so kapitalizirane obresti), ki se nanaša na povrnitev obratovalnih stroškov, namreč ni zastarala. Tožnica svoj zahtevek utemeljuje na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnica ni zatrjevala vseh pravno relevantnih dejstev za presojo utemeljenosti zahtevka na tej podlagi. Iz tožbene podlage (ki jo tudi v bistvenem povzema sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi) izhajajo vsa odločilna dejstva, ki terjajo uporabo omenjenih pravil. Tako je navajala, da je upravnik večstanovanjske stavbe R. in da toženec v tej stavbi zaseda in uporablja hišniško stanovanje, last etažnih lastnikov. Tožnica je poravnala vse račune dobaviteljev blaga in energije iz lastnih sredstev in stroške založila za toženca, ki ne plačuje nobenih obratovalnih stroškov. Za navedeni znesek je bila prikrajšana, toženec pa obogaten. Gre za zadostno trditveno podlago, ki je potrebna za presojo in ugoditev zahtevku na plačilo iz naslova neupravičene pridobitve po 190. členu OZ v zvezi s 197. členom OZ (ki določa, da ima tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, pravico zahtevati od njega povračilo). Sodišče druge stopnje zavrača tudi pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Izpodbijana odločba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, zaradi česar bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

12. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da toženec prebiva in uporablja hišniško stanovanje, ki ni njegova last, pač pa last etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe, katere upravnik je tožnica. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bil toženec najemnik spornega stanovanja. Da bi bil najemnik, tudi toženec v pritožbi ne trdi. Iz navedenega je moč sklepati, da toženec kot uporabnik, ki živi v hišniškem stanovanju, pa nesporno ne opravlja hišniških opravil (toženec namreč ni oporekal trditvam tožnice, da teh del ne opravlja že več let; prim. 214. člen ZPP), stanovanje uporablja brez pravne podlage - vsaj ne na podlagi najemnega razmerja. Da bi stanovanje zasedal na kakšnem drugem pravnem temelju, ne trdi. Zato (kot to pravilno opozarja pritožba) ne pride v poštev določba 24. člena Stanovanjskega zakona, ki govori o izvrševanju pravic najemnika. Vendar pa zmotno sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo SZ-1 ne vpliva na odločitev, saj (kot je bilo že omenjeno) tožnica svoj zahtevek uveljavlja na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je dolžan povrniti vrednost dosežene koristi. Pravno pravilno in življenjsko je stališče sodišča prve stopnje, da je toženec, ki živi v stanovanju (brez izkazanega pravnega naslova), dolžan plačevati stroške, ki nastanejo zaradi bivanja v stanovanju. Teh ne plačuje redno (izpoved toženca - list. št. 72). Svojo obveznost pa v bistvu priznava s tem, ko je tožnici po vtoževanem obdobju stroške delno poravnaval. Toženec ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni uspel dokazati plačila obratovalnih stroškov, ki jih tožnica terja za še sporno vtoževano obdobje, ne izpodbija. Tožnica pa je do njihove povrnitve upravičena seveda le, če jih je založila iz svojih sredstev. Sodišče druge stopnje sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica uspela dokazati, da je obratovalne stroške (storitve dobaviteljem, glede katerih je potem mesečno izstavljala račune tožencu), ki so nastali zaradi bivanja toženca v stanovanju, plačala sama (iz lastnih sredstev). Do takšnega zaključka je prišlo na podlagi prepričljive izpovedbe tožničinega zakonitega zastopnika. Dokazna ocena je logična in vsebinsko prepričljiva, pritožba pa ne navede ničesar, kar bi pritožbenemu sodišču vzbudilo dvom vanjo. Ne drži, da bi sodišče z zaslišanjem zakonitega zastopnika kršilo razpravno načelo (in posledično določbe o prekluziji). Okoliščina, da bi v primeru neplačila prišlo do motenj pri dobavi storitev, izpostavlja argumentiranost (prepričljivost) njegove izpovedi in ne gre za dejstvo, ki bi ga bilo treba zatrjevati in od katerega bi bila odvisna (ne)utemeljenost tožbenega zahtevka. Pritrditi je treba tožencu, da bi lahko tožnica okoliščino, da je dolg (do dobaviteljev) plačala iz svojih lastnih sredstev, dokazovala tudi z listinsko dokumentacijo. Vendar naša procesna ureditev ne pozna dokaznih pravil o tem, da se lahko določena dejstva dokazujejo samo z določenimi dokazi. Vrstnega reda dokazil in vrednostnih stopenj dokazov ZPP ne pozna. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da bi lahko tožnica navedeno dokazovala le z listinami. Iz vsega povedanega tudi po presoji sodišča druge stopnje izhaja, da je bila tožnica za založeni znesek prikrajšana, toženec pa obogaten.

13. Neutemeljeno pritožba izpodbija tudi odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti od datumov valut, kot so izhajali iz posameznih položnic. Toženec trditvam tožnice o nastopu zamude s plačilom pred sodiščem prve stopnje ni nasprotoval (286. člen ZPP). Ni zatrjeval nobenih dejstev, preko katerih bi ugovarjal teku zakonskih zamudnih obresti. Neprerekana dejstva pa se štejejo za priznana (prim. 214. člen ZPP). Toženec zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da tožnici pripadajo zakonske zamudne obresti od posameznih mesečnih vtoževanih stroškov kvečjemu šele od vložitve tožbenega zahtevka (sklicujoč se na določbo 193. člena OZ, ki določa obseg vrnitve obresti v okviru neupravičene pridobitve). Tudi sicer pa velja dodati, da je toženec sam izpovedal, da je sporne račune prejel. Sodišče prve stopnje je tako tožnici utemeljeno priznalo zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega računa do 31.3.2007 (v znesku 59,94 EUR), kot je zahtevala, od teh kapitaliziranih obresti skupaj z glavnico pa še zakonske zamudne obresti od vložitve predloga za izvršbo 5.4.2007 (381. člen OZ).

14. V skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP je sodišče druge stopnje presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

15. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo materialno pravo (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

16. Pravdni stranki s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje v zvezi z njeno vložitvijo nastale stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka krije sama tudi svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi tožeče stranke (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).


Zveza:

OZ člen 190, 193, 197, 335, 335/1, 335/2, 347, 381.
SZ-1 člen 24, 48.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.05.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQzMjA1