<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba I Cp 2364/2011

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2012:I.CP.2364.2011
Evidenčna številka:VSL0068628
Datum odločbe:01.02.2012
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:uporabnina - solastnina - varstvo solastnine - uporaba solastne stvari - prostovoljna neuporaba solastnega dela nepremičnine

Jedro

Če solastnik privoli v neuporabo solastne stvari, ni upravičen zahtevati plačila uporabnine od drugega solastnika, ki solastno stvar uporablja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (3. in 4. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje dovolilo objektivno spremembo tožbe (1. točka izreka); ustavilo postopek zaradi delnega umika tožbenega zahtevka v višini 2.520,00 EUR (2. točka izreka); v celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izročiti ključe večstanovanjske hiše na naslovu Z. in ključe trisobnega stanovanja v prvem nadstropju te hiše ter ji omogočiti souporabo in soposest tega stanovanja sorazmerno njenemu polovičnemu solastnemu deležu ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 8.200,00 EUR skupaj z obrestmi ter pravdne stroške (3. točka izreka). V 4. točki izreka sodbe je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.999,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper 3. in 4. točko izreka sodbe se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški postopka, podrejeno pa, da se sodba spremeni tako, da se zahtevku v celoti ugodi in odloči o stroških postopka. Glede zahtevka na izročitev ključev stanovanjske stavbe in trisobnega stanovanja meni, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 92. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), saj tožnikov zahtevek ni vrnitveni. Sodišče bi moralo temu delu zahtevka ugoditi že s sodbo na podlagi pripoznave, saj je tožena stranka navedla, da v kolikor tožnik ključev nima, lahko pri toženki vedno dobi komplet ključev na posodo, da si bo dal izdelati svoje. Sodišče je napačno zaključilo, da tožnik ni dokazal, da mu je ključe vzela toženka. To dejstvo sploh ni odločilno, ker tega tožnik sploh ni zatrjeval. Odločilna je zgolj okoliščina, da tožnik nima ključev in da mu jih toženka na njegovo zahtevo ni izročila. Kot razlog za zavrnitev zahtevka, je sodišče med drugim navedlo, da je bila tožniku dana možnost pridobitve ustreznih ključev, česar pa tožnik ni izkoristil. Ta zaključek ni obrazložen in nima opore v izvedenih dokazih. Tožnik je ves čas zatrjeval, da mu toženka ključev noče izročiti, kar je tudi izkazal. Ob pravilni materialnopravni presoji bi tako moralo sodišče zahtevku na izročitev ključev ugoditi. Ne strinja se tudi z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka na plačilo uporabnine. Zaključek sodišča, da je toženka nedvomno uporabljala posamezne prostore v 1. nadstropju, vendar ne v celoti, še ne daje podlage za ugotovitev, da ni podana uporaba tožnikovega solastninskega deleža na stanovanju brez pravne podlage. Zaključek je pomanjkljiv in površen, saj bi moralo sodišče tudi ugotavljati, ali je toženka stanovanje uporabljala v sorazmerju s svojim solastninskim deležem. Sodišče tudi ni ugotavljalo velikosti in razporeditve prostorov v stanovanju, katere prostore uporablja toženka oziroma z njenim dovoljenjem druge osebe, kar je treba oceniti, glede na dovoljenje toženke za bivanje teh oseb, kot uporabo toženke. Tudi zaključek sodišča, da toženka ni uporabljala stanovanja v celoti, je zaradi napačne in nepopolne presoje dokazov napačen ali najmanj preuranjen. Že dejstvo, da je bilo stanovanje zasedeno po volji toženke z osebami in stvarmi ter brez soglasja tožnika, je zadostna podlaga za ugotovitev, da je šlo za kršitev tožnikove solastninske pravice. Ne strinja pa se tudi s presojo sodišča v zvezi z izročitvijo ključev. Napačno je sklepanje sodišča, da zgolj obljube in ponudbe toženke štejejo in kažejo na možnost tožnika, da bi ključe lahko dobil, glede na to, da se toženka dejansko izogiba izročitvi ključev, kar izhaja iz izvedenih dokazov. Navedba sodišča, da tožnik ponudbe ni sprejel, nima podlage v izvedenih dokazih, pač pa se je sodišče oprlo zgolj na navedbo toženke. Nelogično je, da bi tožnik ponujene ključe odklonil, potem pa po sodni poti zahteval njihovo izročitev. Toženka ni dokazala, da je tožniku ključe dejansko izročila. Že dejstvo, da tožnik ne vstopa v hišo in stanovanje, kaže na to, da tožnik ključev nima in je drugačen zaključek sodišča nelogičen. Meni, da je sodišče ključni okoliščini, da se toženka na sprevržen način izogiba dejanski izročitvi ključev tožniku, posvetilo najmanj pozornosti. Dejansko toženka ustvarja situacijo, ki tožniku onemogoča uporabo, pri čemer je toženka z uporabo in upravljanjem tožnikovega dela stanovanja okoriščena, tožnik pa prikrajšan. V zvezi z odškodninskim zahtevkom se ne strinja s presojo sodišča, da ni podano protipravno ravnanje toženke, pri čemer se sklicuje na pritožbene razloge, s katerimi izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka na plačilo uporabnine. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba v celoti neutemeljena, zaradi česar predlaga, da se zavrne, tožeči stranki pa se naloži v plačilo njene stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdni zadevi je tožeča stranka med drugim postavila zahtevek na plačilo uporabnine v višini 7.200,00 EUR, ki ga je utemeljevala s trditvami, da naj bi toženka v celoti uporabljala stanovanje, katerega solastnika sta pravdni stranki vsaka do ½, ter da naj bi toženka tožniku onemogočala uporabo tega stanovanja. Sodišče prve stopnje je takšen zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da temelj zahtevka ni podan. Pritožbeno sodišče se s takšno odločitvijo strinja.

6. Če eden od solastnikov uporablja celo nepremičnino ali jo uporablja v večjem obsegu glede na svoj idealni delež, pa za to nima ustreznega pravnega naslova, ima drugi solastnik, ki proti svoji volji solastne stvari ne more uporabljati, pravico do ustreznega nadomestila (uporabnine). Pravna podlaga za takšno terjatev je v določbah 198. člena in 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Da bi tožnik z verzijskim zahtevkom uspel, bi moral torej dokazati, da sam nepremičnine proti svoji volji ne uporablja oziroma jo uporablja v manjšem obsegu glede na solastninski delež (prikrajšanje), da je toženka okoriščena zaradi uporabe tožnikovega solastninskega deleža (obogatitev), da toženka za uporabo nima pravne podlage ter da tožnik ni privolil v takšen način toženkine uporabe. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je tožnik sam pristal na svojo neuporabo stanovanja, iz česar sledi, da je privolil v toženkin način uporabe solastnega stanovanja in zato nima pravice, da od nje terja plačilo uporabnine. Tožeča stranka s pritožbo ta zaključek izpodbija, vendar s pritožbenimi navedbami in očitki ne more uspeti. Res je, kot pravilno opozarja tožeča stranka, da toženka tožniku ključev od spornega stanovanja in večstanovanjske hiše, v kateri se nahaja stanovanje, ki jih je ponujala tožniku, dejansko ni izročila, vendar pa dejstvo, da do dejanske izročitve ključev s strani toženke glede na okoliščine konkretnega primera ni prišlo, ni bistveno. Toženka bi morala tožniku izročiti ključe zgolj v primeru, če bi samovoljno zamenjala ključavnico, vendar pa dokazni postopek ni pokazal, da je tožnik ostal brez ključev zaradi zamenjave ključavnice ali zaradi kakšnega drugega nedopustnega ravnanja toženke. Sam tožnik je namreč, zaslišan kot stranka, izpovedal, da ključev nima, ker naj bi mu jih odnesli (tudi v pritožbi vztraja, da ključev nima, ker mu jih je nekdo vzel), pri čemer ni niti zatrjeval še manj dokazal, da mu je ključe odnesla prav toženka. V dani situaciji, ko torej tožnik ni dokazal, da je toženka odgovorna zato, da je tožnik ostal brez ključev oziroma da tožnik ključev nima, je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot odločilno, da je toženka tožniku ponujala ključe, kar je potrdil tudi tožnik na zaslišanju, na tožniku pa je bilo, da izkoristi možnost, da si od toženke pridobi ustrezne ključe ter si s tem omogoči dostop v stanovanje in njegovo uporabo. Ker tožnik te možnosti ni izkoristil, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je tožnik na podlagi lastne volje odločil, da v stanovanje ne bo vstopal niti ga ne bo uporabljal. Tožnik sicer meni, da ponujanje oziroma obljubljanje ključev še ne daje podlage za sklep, da bi lahko tožnik dobil ključe, vendar pa s tem ne more uspeti, saj tožnik ni pravočasno zatrjeval, niti dokazal, da so bile toženkine obljube glede ključev prazne oziroma da je sam naredil vse, da bi si ključe od toženke pridobil (npr. da je toženki ponudil denar za izdelavo novih ključev), vendar pa do izročitve ključev ni prišlo zaradi odsotnosti ustrezne sodelovalne dolžnosti toženke. Iz tega pa tudi izhaja, da je zaključek sodišče prve stopnje o tem, da tožnik ni izkoristil možnosti, da si pridobi ključe, pravilen in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Ob tem velja še dodati, da dejstvo, da je toženka v pravdni zadevi II P 3112/2005 nasprotovala razširitvi tožbenega zahtevka tožnika na izročitev ključev, še ne more biti podlaga za sklep, da toženka ne želi izročiti ključev tožniku. Logično namreč je, da je toženka spremembi tožbe nasprotovala, če pa meni, da tožnik nima pravice od nje s tožbo zahtevati izročitve ključev, glede na to, da tožnik ni po njeni krivdi ostal brez ključev. Pritožbeno sodišče sprejema tudi zaključek in dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je prepričljiva in skladna z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da toženka ni onemogočala tožniku uporabe stanovanja z lastno uporabo celotnega stanovanja ter se v izogib ponavljanju nanjo v celoti sklicuje. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da za odločitev v tej pravdi niti ni bistveno, v kakšnem obsegu konkretno je toženka uporabljala sporno stanovanje oziroma ali ga je uporabljala v obsegu, ki presega njen idealni delež. Odločilno namreč je, da tožnik v obdobju, za katerega se vtožuje uporabnina, toženkine uporabe stanovanja ni preprečil, temveč je s tem, ko ni izkoristil možnosti, ki mu je bila dana s strani toženke, da si pridobi ključe in si s tem omogoči vstop v stanovanje ter njegovo uporabo, privolil v neuporabo solastnega stanovanja.

7. Pravilna je nadalje odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne zahtevek na izročitev ključev in dopustitev souporabe in soposesti stanovanja. Sodišče prve stopnje je sicer res napačno štelo, da predstavljala pravno podlago navedenega zahtevka (tudi) 92. člen SPZ, saj tožnik ne zahteva varstva lastninske pravice na ključih, temveč zahteva varstvo solastninske pravice na stanovanju v smislu 100. člena SPZ. Vendar pa tožnik tudi na tej podlagi ne more uspeti, saj stanovanje oziroma uporaba in posest stanovanja, kot izhaja iz trditev obeh pravdnih strank, med pravdnima strankama nista razdeljeni. Nobenega dvoma ni, da ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z ostalimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu delu, tako, da s tem ne krši pravice ostalih solastnikov in v te pravice tudi ne posega, za varstvo svoje pravice na delu stvari pa ima pravico do tožbe (66. člen in 100. člen SPZ). Glede na definicijo solastninske pravice, določene v 65. členu SPZ, pa gre pri njej za to, da je razdeljena pravica, ne pa stvar sama. Gre za pravico v razmerju do celotne stvari (nepremične ali premične). Idealni delež namreč ne predstavlja materialnega dela stvari. Zakon nudi solastniku varstvo pravkar navedene pravice glede na sam objekt solastninske pravice in glede na oblike pravic, ki sledijo iz te pravice. Upravičenja glede upravljanja, posedovanja in uporabe cele stvari v mejah deleža lahko solastnik uveljavlja na podlagi 67. člena SPZ. Temu je namenjen nepravdni postopek. Če pa je stvar razdeljena, pa ima solastnik proti solastniku na voljo vindikacijsko tožbo za varovanje svojega dela solastne stvari na podlagi 100. člena SPZ. Pogoj za to je seveda, da je solastna stvar med solastniki glede njene uporabe in posesti razdeljena (primerjaj sodbo VS RS II Ips 195/2003 z dne 18. 3. 2004). Ker torej ta pogoj v konkretnem primeru ni izpolnjen, tožnik že iz tega razloga ne more uživati varstva po 100. členu SPZ. Tudi sicer pa velja dodati, da tožnik ni dokazal, da je toženka odgovorna za to, da je ostal brez ključev ter da mu onemogoča uporabo stanovanja, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, kar je tudi razlog za neutemeljenost obravnavanega zahtevka. Pritožba pa nima prav, da je toženka zahtevek na izročitev ključev pripoznala, zaradi česar bi morala biti izdana sodba na podlagi pripoznave. Res je toženka v odgovoru na tožbo navedla, da si tožnik lahko pri njej vedno dobi komplet ključev na posodo, da si bo dal izdelati svoje, vendar pa takšne trditve po svoji vsebini ne predstavljajo izjave volje toženke, da naj bo obsojena na izročitev ključev, kar tožnik od nje s tožbo zahteva in torej ni šlo za pripoznavo tožbenega zahtevka.

8. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 1.000,00 EUR, ki ga je tožnik utemeljeval s trditvami, da mu je toženka s preprečevanjem vstopa in preprečevanjem uporabe stanovanja posredno onemogočala vzdrževanje stanovanja, zaradi česar se je njegova vrednost zmanjšala. Kot je bilo že zgoraj navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je prišlo do „izključitve“ tožnika iz souporabe in soposesti stanovanja na podlagi tožnikove privolitve v takšno stanje. Na podlagi takšnih ugotovitev pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je podano zatrjevano protipravno ravnanje toženke, ki je eden izmed pogojev za odškodninsko odgovornost.

9. Ker niti

pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. V skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP je pritožbeno sodišče presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Prav tako tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni prispevala k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).


Zveza:

SPZ člen 65, 66, 67, 92, 100.

OZ člen 190, 198.

ZPP člen 8.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.05.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQzMjAx