VSL sodba I Cp 1874/2011

Jedro

Podlage za odškodninsko odgovornost ne more predstavljati uveljavljanje (sporne) pravice, ki se tekom sodnega postopka izkaže za neobstoječo in s tem zahtevek za neutemeljen. Le kadar tožnik (upnik) sproži sodni postopek z zavestjo, da mu pravica ne pripada, je lahko podana njegova odškodninska odgovornost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora toženka tožnikom nerazdelno plačati znesek 3.256,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.5.2004 dalje do plačila. Toženki je sodišče naložilo v plačilo tudi pravdne stroške tožnikov v višini 1.073,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Proti sodbi se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da terjatev, ki je bila s cesijsko pogodbo odstopljena njej, še do danes ni v celoti poravnana saj je na podlagi sklepa opr. št. I 621/2005 z dne 9.8.2006 sodišče ugovoru tožnikov (tam dolžnikov) delno ugodilo. Po izračunu sodišča naj bi dolžniki dolgovali še 1.649,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.10.2002. Toženka ni bila nikoli obveščena o deponiranih sredstvih na računu izvršitelja, zato tudi ne more biti odgovorna za škodo. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka nedvomno vedela, da je terjatev že v celoti poplačana. Na zaslišanju je M. Z. pojasnil, da so o plačilu obvestili zgolj D. D. in njegovega odvetnika, ne pa tudi toženke. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje D. D., ki bi pojasnil, da toženka ni vedela za deponiranje sredstev pri izvršitelju, prav tako pa v spisu ni listin, ki bi to dejstvo dokazovale. V ponovnem sojenju naj sodišče zasliši tudi toženko, ki je bila vabljena na obravnavo, ki je bila preložena zaradi bolezni sodnice, zaslišanja toženke pa sodišče sploh ni opravilo. Sodišče naj opravi tudi izračun obresti v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 2.3.2006 opr. št. U-I-300/04.

3. V odgovoru na pritožbo tožniki predlagajo zavrnitev pritožbe in prerekajo navedbe toženke iz pritožbe. Neresnične in nerelevantne so pritožbene navedbe, da terjatev na podlagi sklepa opr. št. I 621/2005 še danes ni v celoti poravnana. Prepozna in neizkazana je trditev, da toženka o deponiranih sredstvih ni bila obveščena, navedena trditev pa je za presojo utemeljenosti zahtevka tudi nebistvena. Zahteva po zaslišanju D. D. in izvršitelja H., ki bi to dejstvo dokazala, je zato neutemeljena. V zvezi z vprašanjem, ali je toženka vedela za plačilo terjatve odstopnikovim upnikom, tožniki navajajo, da je bil o tem plačilu nedvomno obveščen D. D.. Če pa je le-ta v nadaljevanju ravnal nepošteno napram svoji ženi – toženki in ji navedeno zamolčal, je z vidika tožeče stranke nebistveno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožniki vtožujejo terjatev v višini 3.256,45 EUR kot višino zakonskih zamudnih obresti od zneska, ki so ga morali deponirati pri izvršitelju v izogib rubežu premičnin v izvršilnem postopku, ki ga je proti njim sprožila toženka. Toženki očitajo, da je predlog za izvršbo vložila kljub temu, da je vedela, oziroma bi morala vedeti, da cesijska pogodba, na podlagi katere naj bi terjatev prešla nanjo, ni notarsko overjena oziroma v obliki notarskega zapisa, poleg tega pa naj bi vedela, da so izterjevano terjatev tožniki predhodno že poravnali upniku odstopnika terjatve v drugem izvršilnem postopku in da torej terjatev več ne obstoji.

6. Ustava Republike Slovenije (URS) v 23. členu določa pravico posameznika, da o njegovih pravicah in dolžnostih brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Navedeno pomeni, da lahko vsakdo, ki meni, da mu določena pravica gre, le-to uveljavlja pred sodiščem. Podlage za odškodninsko odgovornost tako ne more predstavljati uveljavljanje (sporne) pravice, ki se tekom sodnega postopka izkaže za neobstoječo in s tem zahtevek za neutemeljen. Le kadar je tožniku (upniku) mogoče očitati neskrbno oziroma malomarno ravnanje pri presoji, da mu določena pravica pripada, je takšno ravnanje, poleg primerov, ko tožnik (upnik) sproži sodni postopek z zavestjo, da mu pravica ne pripada, lahko podlaga za odškodninsko odgovornost, kadar je zaradi sodnega postopka nasprotni stranki nastala škoda.

7. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da toženka ni ravnala s skrbnostjo, kakršna se zahteva od posameznikov v pravnem prometu - skrbnostjo dobrega gospodarja (6. člen Obligacijskega zakonika - OZ), glede vprašanja, ali je cesijska pogodba izpolnjuje formalne in obličnostne zahteve za veljaven prehod terjatve, ki jih določa 24. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Kot določa prvi odstavek navedenega člena, sodišče dovoli izvršbo tudi na predlog nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, če je v predlogu za izvršbo določno označil javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je terjatev prešla nanj. Navedeno pomeni, da lahko prehod terjatve iz izvršilnega naslova upnik v izvršilnem postopku izkazuje zgolj z javno ali po zakonu overjeno listino. Ni sporno, da cesijska pogodba, sklenjena med toženko kot prevzemnico in D. D. kot odstopnikom, ni bila notarsko overjena in zato pogoj iz 24. člena ZIZ ni bil izpolnjen. Na prvi stopnji ugotovljeno in s pritožbo neizpodbijano dejstvo je tudi, da so tožniki ob prejemu cesijske pogodbe izrecno ugovarjali, da do prehoda terjatve ni prišlo, saj pogodba ni overjena. Najkasneje takrat je za toženko nastopila dolžnost, da se pozanima, v kakšni obliki mora biti listina, ki je lahko podlaga za izvršbo. Dolžna se je bila poučiti o ustreznosti listine, ki naj bi bila podlaga za kasneje predlagano izvršbo, česar pa toženka ni storila. Namesto tega je brez ustreznih poizvedb (katerih rezultat bi bila tudi informacija, da mora bili pogodba ne le overjena, temveč celo v obliki notarskega zapisa, saj je šlo za pogodbo med zakoncema (47. člen Zakona o notariatu)), ter kljub izrecni in jasni zakonski dikciji, vložila predlog za izvršbo na podlagi listine, ki ni izpolnjevala formalnih pogojev za izvršbo, na kar je bila pred vložitvijo predloga za izvršbo tudi opozorjena. Odgovornosti za takšno neskrbno ravnanje se toženka ne more rešiti z ugovorom, da bi izvršilno sodišče moralo predlog za izvršbo zavrniti in izvršbe ne dopustiti, saj ne gre za ravnanje, ki je vzročno zvezo med toženkinim nevestnim ravnanjem in škodo prekinilo. Vzročna zveza je namreč pretrgana, če med ravnanjem odgovorne osebe ter škodo poseže samostojen in neodvisen dogodek pri tem pa napake sodišča ni mogoče šteti niti kot samostojnega, niti neodvisnega dogodka, ki z ravnanjem toženke ni bilo povezano.

8. S tem je izkazano nedopustno ravnanje toženke, zaradi katerega so tožniki utrpeli škodo, s čimer je podana toženkina odškodninska odgovornost na podlagi prvega odstavka 131. člena in 10. člena OZ. Prvi odstavek 131. člena OZ določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V 10. členu pa je določeno, da se je vsakdo dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo.

9. Ali je bilo plačilo terjatve, ki so ga opravili tožniki odstopnikovemu upniku (S. d.d.) v okviru drugega izvršilnega postopka utemeljeno ali ne in ali je toženka upravičeno štela, da s plačilom odstopnikovemu upniku terjatev ni prenehala, je nebistveno, ob predhodni ugotovitvi, da je toženka ravnala nedopustno že s tem, ko je predlog za izvršbo vložila brez listine, ki bi izkazovala prehod terjatve nanjo. Navedeno pomeni, da četudi terjatev D. D. proti tožnikom ni ugasnila (ali ni ugasnila v celoti) s plačilom upniku D. D., toženka ni bila upravičena predlagati izvršbe brez listine, ki bi izkazovala prehod terjatve nanjo, pri tem pa bi glede na predhodna opozorila s strani tožnikov morala vedeti, da takšne listine nima. Navkljub takšnemu opozorilu je izvršbo vložila. S tem je zlorabila izvršilni postopek v nasprotju z njegovim namenom. Vložitev izvršbe in izterjavo terjatve, za katero si opozorjen, da ni veljavno prešla nate, ni možno drugače opredeliti kot zlorabo izvršitvenega postopka. V danem primeru ni šlo za nobeno negotovost o obstoju terjatve. Toženka je vedela oziroma bi morala vedeti, da terjatev nanjo ni veljavno prešla in da je zato izvršbo vložila neutemeljeno, samovoljno.

10. Za ta pravdni postopek so nerelevantne pritožbene navedbe, da toženka o deponiranih sredstvih ni bila obveščena, poleg tega jih je pritožnica prvič podala šele v pritožbi, pri tem pa ni pojasnila, zakaj jih ni podala na prvem naroku za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče zato teh navedb ne more upoštevati. Neupoštevna pa je tudi zahteva po zaslišanju D. D. in izvršitelja, ki bi prepozno zatrjevana dejstva potrdila s svojimi izpovedbami (337. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Enako pa velja tudi glede neopravljenega zaslišanja toženke, ki v postopku na prvi stopnji niti ni bilo predlagano. V zvezi z očitkom, da je bila toženka vabljena le na narok za zadnjo obravnavo, ki ga je sodišče kasneje preklicalo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila toženka pravilno vabljena tudi na zadnji narok za glavno obravnavo, ki ga je sodišče opravilo dne 18.1.2011.

11. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi glede prisojenih zamudnih obresti. Glede na to, da so z izpodbijano sodbo prisojene obresti za čas od 24.5.2004 do plačila, obresti niso dosegle oziroma presegle glavnice do uveljavitve Zakona o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A) dne 22.5.2007, ki je črtal 376. člen OZ, ki je bil podlaga za omejitev obresti.

12. Ker so s tem uveljavljani pritožbeni razlogi neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo toženke na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato tudi njena zahteva za povračilo stroškov ni utemeljena (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožniki z odgovorom na pritožbo niso bistveno prispevali k odločitvi pritožbenega sodišča, zato so bili stroški odgovora na pritožbo nepotrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tako na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP o stroških odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

16.05.2012

Podobni dokumenti:

• VSK sklep II Ip 945/2010
• VSL sklep II Ip 2337/2012
• VSL sklep III Cp 3151/2005