VSL sklep II Cp 4530/2010

Jedro

Odstranitev tožnikovega objekta brez gradbenega dovoljenja s strani toženke ne predstavlja posega v tožnikovo civilnopravno sfero oziroma interes, temveč gre za kršitev javnopravnih predpisov, ki se lahko konkretno odraža le na upravnem področju.

Nepremičnina ni manjvredna zato, ker za odstranitev objekta ni bilo izdano gradbeno dovoljenje, temveč zato, ker je bil objekt, ki je bil postavljen na nepremičnini, porušen. Okoliščina, da je bila rušitev izvedena brez gradbenega dovoljenja, tako nima nobenega vpliva na konkretno ugotovljeno manjvrednost nepremičnine.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka razveljavi, v ostalem delu (2., 3. in 4. točka izreka) pa se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pogodba o ureditvi lokacije z dne 7. 8. 2002, sklenjena med pravdnima strankama, nična (1. točka izreka); nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 58.350,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2005 dalje do plačila (2. točka izreka); kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače (za znesek 291.650,00 EUR), pa je zavrnilo (3. točka izreka). V 4. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 4.564,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper 3. in 4. točko izreka sodbe iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka in nepopolne oziroma napačne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tudi v celotnem ali delu zavrnjenega zahtevka in v skladu z odločitvijo odloči o stroških postopka, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s postopanjem sodišča, ki je sodbo glede spornih dejstev oprlo le na pisno izvedensko mnenje, ne da bi izvedenca zaslišalo na glavni obravnavi, ne da bi preizkusilo pripombe tožeče stranke na navedeno izvedensko mnenje, ne da bi izvajalo dokaze in ne da bi se opredelilo do bistvenih in odločilnih očitkov tožeče stranke do omenjenega izvedenskega mnenja. V zvezi s tem sodišču očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in kršitev pravice do enakega varstva pravic. Nadalje navaja, da je sodišče tožeči stranki dejansko prisodilo vrednost golega porušenega objekta, ni pa upoštevalo in dokončno raziskalo, za koliko se je zaradi protipravne odstranitve objekta zmanjšala tržna vrednost zemljišča. Napačna je ugotovitev sodišča, da je sporno zemljišče v sedanjem stanju vredno kar 132.367,50 EUR in da je bil tožnik odškodovan le za 58.350,00 EUR. Že laični preizkus te vrednosti, ob splošnem poznavanju stanja na trgu nepremičnin, pokaže, da sporno zemljišče po današnjem stanju, na katerem ni možna nikakršna racionalna gradnja, ne more dosegati take tržne vrednosti. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper 1., 2. in 4. točko izreka sodbe iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Predlaga, da se odločitev iz 1. točke izreka razveljavi, iz 2. točke izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, v 4. točki izreka pa tako, da se tožniku naloži povrnitev vseh toženkinih stroškov. S tem, ko je sodišče ugotovilo ničnost pogodbe o ureditvi lokacije, je prekoračilo tožbeni zahtevek, saj tožeča stranka zahtevka na ugotovitev ničnosti pogodbe ni postavila. Ker tožeča stranka odškodninskega zahtevka ni utemeljevala z ničnostjo pogodbe, je sodišče z zaključkom o ničnosti pogodbe preseglo trditveno podlago. Tožena stranka je sicer uveljavljala delno ničnost pogodbe, vendar pa delne ničnosti ni mogoče enačiti z ničnostjo celotne pogodbe. Tožeča stranka pa se na ničnost sploh ni sklicevala, temveč je zahtevek utemeljevala s trditvijo o veljavnosti pogodbe in o toženkini pogodbeni odškodninski odgovornosti. Sodišče bi moralo odločati zgolj o ničnosti 5. člena pogodbe, glede na toženkin ugovor delne ničnosti, in ne presojati tudi, ali sta 2. in 3. člen pogodbe, v zvezi s katerima ničnost ni bila zatrjevana, nična. Sodišče je o ničnosti celotne pogodbe odločilo preuranjeno, saj ni opravilo materialnopravne presoje v smislu 88. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki se nanaša na delno ničnost, niti ni opravilo presoje po 89. členu OZ. V kolikor pa bi sodišče zaključilo, da je pogodba nična, opozarja na ureditev pravnih posledic nične pogodbe v OZ. Skladno s 87. členom OZ bi bila tožena stranka prvenstveno dolžna tožeči stranki vrniti porušeno stavbo, ker pa to ni mogoče, bi tožnik lahko zahteval kvečjemu ustrezno denarno nadomestilo za porušeno stavbo, vendar pa tožnik pravno pomembnih okoliščin za izračun nadomestila ni zatrjeval. Tožena stranka je podala zadostno trditveno podlago za uporabo drugega odstavka 87. člena OZ, vendar pa sodišče po tej določbi zahtevka ni presojalo. Odškodninska odgovornost za škodo zaradi ničnosti pogodbe je urejena v 91. členu OZ, vendar pa tožeča stranka ni zatrjevala pogojev za odškodninsko odgovornost tožene stranke po tej določbi (da je tožena stranka kriva za sklenitev pogodbe, tožnik pa ni vedel oziroma ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti). Ker je rušenje stavbe neposredna posledica pogodbe, se sodišče ne bi smelo opreti na določila o neposlovni odškodninski odgovornosti. Ker je tožnik dovolil toženi stranki, da ta poruši njegov objekt, ne more zahtevati od nje povrnitve škode, ki mu je bila povzročena z rušenjem. Pri tem je brez pomena, ali je toženka ob izvajanju rušenja kršila predpise s področja graditve objektov. Kršitev teh predpisov se odraža na upravnopravnem področju, ne mora pa vplivati na pravnoposlovni odnos med toženko in tožnikom. Nepravilna in neprepričljiva je nadalje dokazna ocena o (ne)nevarnosti objekta. Ne strinja se tudi z višino ugotovljene škode, v zvezi s katero tožnik sploh ni podal substancirane trditvene podlage. Sodišče se ni opredelilo do pripomb pravdnih strank na izvedensko mnenje, temveč je mnenje sprejelo, ne da bi pojasnilo zakaj. S tem sta podani kršitvi iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja, da bi bil tožnik upravičen kvečjemu do konkretne, ne pa neke hipotetične vrednosti objekta. Izpodbija tudi odločitev o stroških. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Predlaga, da se zavrne kot neutemeljena ter da se toženi stranki naloži povrnitev tožnikovih stroškov pritožbenega postopka.

Pritožbi sta utemeljeni.

Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je z izpodbijano sodbo odločilo, da je pogodba o ureditvi lokacije z dne 7. 8. 2002 (v nadaljevanju pogodba z dne 7. 8. 2002), sklenjena med pravdnima strankama, nična, prekoračilo tožbeni zahtevek, saj tožeča stranka ugotovitvenega tožbenega zahtevka na ničnost pogodbe ni postavila. Podana je torej kršitev pravila iz 2. člena ZPP, ki določa, da sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Zaradi navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka je bilo treba pritožbi tožene stranke ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka razveljaviti.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine, ker je ocenilo, da občinski poseg v prostor (rušitev objekta tožnika) predstavlja protipravno ravnanje, saj je do njega prišlo brez kakršnekoli upravne odločbe oziroma brez gradbenega dovoljenja, ki se sicer zahteva za tak poseg v prostor, pri čemer predstavlja škodo razlika med vrednostjo nepremičnine z objektom in vrednostjo nepremičnine brez objekta (škoda zaradi manjvrednosti nepremičnine). Takšna ocena je po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno zmotna. Rušitev (odstranitev) tožnikovega objekta brez gradbenega dovoljenja ne predstavlja posega v tožnikovo civilnopravno sfero oziroma interes, temveč gre za kršitev javnopravnih predpisov, ki se lahko, kot pravilno opozarja pritožba, konkretno odraža le na upravnem področju. Navedeni poseg v prostor tako ne predstavlja protipravnega ravnanja, ki je ena izmed štirih predpostavk odškodnine odgovornosti v smislu 131. člena OZ. Tudi sicer pa velja dodati, da rušitve objekta brez gradbenega dovoljenja ni mogoče šteti za vzrok za manjvrednost tožnikove nepremičnine, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Nepremičnina namreč ni manjvredna (ali je nepremičnina zaradi rušitve dejansko manjvredna, je sicer še sporno), zato ker za odstranitev objekta ni bilo izdano gradbeno dovoljenje, temveč zato, ker je bil objekt, ki je bil postavljen na nepremičnini, porušen. Okoliščina, da je bila rušitev izvedena brez gradbenega dovoljenja, tako nima nobenega vpliva na konkretno ugotovljeno manjvrednost nepremičnine.

Odločitev sodišča prve stopnje je torej materialnopravna napačna. V konkretnem primeru je zmotna uporaba materialnega prava narekovala ugoditev pritožbi tožene stranke, razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. in 4. točka izreka) in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je tožeča stranka utemeljevala odškodninsko odgovornost tožene stranke tudi na drugih pravnih podlagah (zatrjevala je, da ji je škoda nastala zaradi neizpolnitve pogodbe - 111. člen OZ, zahtevek pa je (podredno) utemeljevala tudi z ničnostjo pogodbe z dne 7. 8. 2002), na katerih pa sodišče prve stopnje utemeljenosti odškodninskega zahtevka ni presojalo, ker je tožbenemu zahtevku (delno) ugodilo že na zgoraj predstavljani podlagi. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju trditvene in dokazne ponudbe pravdnih strank preizkusiti, ali je tožbeni zahtevek tožeče stranke morebiti utemeljen na kakšni drugi pravni podlagi. Pritožbeno sodišče sicer v zvezi ničnostjo pogodbe z dne 7. 8. 2002 opozarja, da se ni moč strinjati z zaključkom sodišča prve stopnje, da je 3. člen pogodbe z dne 7. 8. 2002 ničen, ker naj bi iz njega izhajalo soglasje župana z nameravano gradnjo in njenimi gabariti, kar pa je v pristojnosti države in ne občine ter da se o tem odloča v okviru upravnega postopka izdaje gradbenega dovoljenja. S 3. členom pogodbe se namreč ne posega v pristojnosti države, saj tožena stranka ni dala tožniku dovoljenja za gradnjo (ni izdala gradbenega dovoljenja). Pogodbeni stranki v 3. členu zgolj ugotavljata namene tožnika v zvezi s sporno nepremičnino ter da se tožena stranka s temi nameni strinja. V zvezi s stališčem sodišča prve stopnje, da je ničen 5. člen pogodbe, s katerim se je tožena stranka zavezala, da bo v cca šestih mesecih spremenila občinski izvedbeni prostorski akt in namembnost parcele, pa velja pojasniti, da gre tu prvenstveno za vprašanje neupravičenega zastopanja, glede na to, da je sprememba izvedbenega prostorskega akta v pristojnosti občinskega sveta in ne župana, ki je podpisal sporno pogodbo. Upoštevaje navedeno naj bo sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju pozorno tudi na 73. člen OZ, ki med drugim ureja pravne posledice neupravičenega zastopanja. Ob tem velja opozoriti, da če bo ugotovljeno, da pogodba skladno s tretjim odstavkom 73. člena OZ sploh ni bila sklenjena, tožnik tudi ne bo mogel uspešno zahtevati povrnitve škode na podlagi 111. člena OZ, ki ureja učinke, ki nastanejo ob prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve (učinke razvezane pogodbe), saj pogodba, ki ne obstoji, tudi ne more biti razvezana. V tem primeru pa tudi ne bo mogoče sprejeti izvajanj tožene stranke, da je imela podlago za odstranitev tožnikovega objekta v 2. členu pogodbe z dne 7. 8. 2002 .

Ker je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo že iz zgoraj navedenih razlogov, se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je moralo, brez vsebinske obravnave, ugoditi tudi pritožbi tožeče stranke, ki se zavzema za višjo odškodnino, ter sodbo sodišča prve stopnje v 3. in 4. točki izreka razveljaviti in zadevo tudi v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj se o tem, do kakšne odškodnine je tožeča stranka upravičena, če sploh, ni bilo moč izreči, glede na to, da je še vedno sporen temelj tožbenega zahtevka, o katerem bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju ponovno odločati.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

16.05.2012

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 506/2018
• VSL Sodba II Cp 423/2021
• VSL sodba II Cp 4037/2008