<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM sodba I Cp 1568/2011

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2012:I.CP.1568.2011
Evidenčna številka:VSM0021307
Datum odločbe:21.02.2012
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:odškodnina - nadomestilo - razglasitev za kulturni spomenik

Jedro

Lastnik kulturnega spomenika ni upravičen do nadomestila za zmanjšanje tržne vrednosti spomenika, posledice razglasitve za kulturni spomenik, pač pa samo do nadomestila pod pogoji in merilih iz prvega, drugega in tretjega odstavka 39. člena ZVKD-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeče stranke so dolžne toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti vsaka 214,67 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarne tožbene zahtevke tožnikov, ki so kot nadomestilo za varstveni režim nad njihovimi zemljišči v k.o.... zahtevali plačilo v enkratnem znesku:

1. B.V. 74.550,00 EUR za parc. št. 1945/1 (1065 m2),

2. Š.V. 58.940,00 EUR za parc. št. 1945/2 (842 m2),

3. J.P., J.P. in J.P. skupaj 73.150,00 EUR za parc. št. 1952 (1045 m2),

4. F.P. 88.550,00 EUR za parc. št. 1954/2 (1265 m2),

5. M.R., F.R. in I.R. skupaj 172.060,00 EUR za parc. št. 2123/1 (2458 m2),

vsi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve zahtevka 21. 11. 2007 do plačila. Zavrnilo je tudi podrejene tožbene zahtevke za plačilo odškodnin v letnih obrokih. Tožnikom je naložilo nerazdelno povrniti toženki 3.603,15 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila. Tožbene zahtevke je zavrnilo, ker se z vladnim odlokom ni spremenil režim izkoriščanja nepremičnin tožnikov in ker tožniki ne trpijo poslabšanja pogojev za gospodarsko izkoriščanje, v smislu 39. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (Ur. l. RS, št. 16/2008, v nadaljevanju ZVKD-1). Njihova zemljišča so bila z Odlokom o razglasitvi arheološkega najdišča za kulturni spomenik državnega pomena (Ur. l. RS, št. 56/2003, v nadaljevanju: vladni odlok) razglašene za kulturni spomenik državnega pomena, vendar so bile zajete že v Odloku o razglasitvi nepremičnin kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Ptuj (Uradni vestnik občin Ormož in Ptuj, št. 35/1989, v nadaljevanju: občinski odlok). Z Vladnim odlokom se ni spremenil varstveni režim, niti ni omejeno gospodarsko izkoriščanje nepremičnin, kot so ga zagotavljale pred razglasitvijo za kulturni spomenik, zato niso podani pogoji za

nadomestilo iz prvega in drugega odstavka 39. člena ZVKD-1. Gradnja na območju tretjega mitreja ni bila dovoljena že po občinskem odloku, na ostalem zaščitenem območju pa le v izjemnih primerih in po arheoloških raziskavah.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pritožili tožniki, ki uveljavljajo pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) ter predlagajo njeno spremembo v smislu ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarjajo, da jim je Okrajno sodišče v nepravdnem postopku s sklepom N 77/2007 že priznalo nadomestilo, ker zaradi razglasitve za kulturni spomenik državnega pomena za svoje parcele niso mogli pridobiti gradbenega dovoljenja oziroma kulturnovarstvenega soglasja, vendar je bil sklep razveljavljen, ker ga ni izdalo pristojno sodišče. V novem odločanju sodišče prve stopnje ni upoštevalo mnenja pritožbenega sodišča, da je lastnik spomenika upravičen do nadomestila za vsako materialno prikrajšanje v posledici varstvenega režima. V pritožbi zatrjujejo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev, da je bilo na spornem območju v času od izdaje občinskega odloka 1989 do izdaje vladnega odloka 2003 zgrajenih več stanovanjskih hiš in poslovnih objektov. S tem v zvezi poudarjajo pravico pravdne stranke predlagati dokaze in dolžnost sodišča argumentirano zavrniti njihovo izvedbo. Sodišče prve stopnje bi si naj prihajalo v nasprotje, ko zaključuje, da se varstveni režim z vladnim odlokom ni spremenil na slabše, po drugi strani pa, da je sedaj potrebno večplastno preverjanje vpliva objekta na okolje. S samovoljnimi in dokazno nepodprtimi zaključi sta bili kršeni načeli pravne države in zaupanja v pravo, še zlasti zaradi neenotne prakse sodišč. Izpodbijana odločitev je v nasprotju s sklepom nepravdnega sodišča N 77/2007 in upravnega sodišča II U 43/2010. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati določbe 15., 33. in 69. člena Ustave RS. Tožniki vztrajajo, da varstveni režim po vladnem odloku znižuje tržno vrednost njihovih zemljišč in omejuje lastninsko pravico, zaradi česar so upravičeni do odškodnine. Sklicevanje prvega sodišča na avtentično razlago prvega in drugega odstavka 39. člena ZVKD-1 je po njihovem preozko. Imeli so namen izkoriščati svoje nepremičnine kot gradbene, posamezniki pa so že pred vladnim odlokom pridobili zahtevana soglasja ali vložili zahtevke za izdajo.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in priglasila pritožbene stroške. Meni, da so tožniki podali pavšalne navedbe o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in procesnih kršitvah. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh navedb in dokaznih predlogov. Nepomembno je pritožbeno sklicevanje na razveljavljeno odločitev nepravdnega sodišča in odločbo upravnega sodišča, ki je upravnemu organu zadevo vrnilo v novo odločanje, medtem ko je Upravno sodišče RS v zadevi II U 261/2010 zavrnilo tožbo tožnika F.P. zoper odločitev RS o zavrnitvi zahtevka za nadomestilo po 39. členu ZVKD-1.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Podana sta oba razloga, ki neodvisno drug od drugega narekujeta zavrnitev tožbenih zahtevkov za izplačilo zahtevanih nadomestil. Zemljišča tožnikov so bila za kulturni spomenik razglašena in varovana že z občinskim odlokom iz leta 1989, česar vladni odlok iz leta 2003 ni upoštevno spremenil, poleg tega pa tožniki niso uveljavljali utemeljenih nadomestil iz prvega in drugega odstavka 39. člena ZVKD-1.6. Vladni odlok je za kulturni spomenik arheološko najdišče (EŠD 581) določil varstveni režim, med drugim prepoved postavljanja objektov trajnega ali začasnega značaja, razen v izjemnih primerih, ki jih s predhodnim kulturnovarstvenim soglasjem odobri pristojni organ. Vladni odlok je nadomestil prejšnji občinski odlok, ki je za zemljišča na arheološkem kompleksu Ptuj – desni breg (pod št. 1.1.0.044, kamor spadajo tudi zemljišča tožnikov), kot varstveni režim določal nespremenljivost območij okoli mitrejev, za ostala pa predhodno arheološko izkopavanje ob vsakršnem posegu in ohranjanje kmetijskih zemljišč, na gradbenem območju pa prezentacijo arheoloških spomenikov v zelenicah. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se varovanje zemljišč tožnikov z vladnim odlokom ni bistveno spremenilo. Tudi pred vladnim odlokom so bile gradnje mogoče v izjemnih primerih (nikoli pa v nespremenljivem območju okoli mitrejev), če predhodne arheološke raziskave tega niso preprečevale.

7. Vladni odlok ne določa za vsako parcelo konkretnih varstvenih ukrepov (na primer absolutne izključitve dovoljene gradnje), pač pa je to naloga Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Zavod v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZVKD-1 na podlagi javnega pooblastila izdaja kulturnovarstvene pogoje in kulturnovarstvena soglasja. Po mnenju stroke so bile parcele tožnikov že po občinskem odloku nedotakljive. Zavod je soglasja izdajal že v času pred vladnim odlokom, s tem da se je odločal na podlagi rezultatov izkopavanj, sedaj pa je preverjanje pogojev večslojno, vendar zaradi stroke, ne vladnega odloka. Ne gre za nobene pomanjkljivosti in nasprotja v takšnih razlogih izpodbijane sodbe. Pritožba nima prav, da so tožniki upravičeni do nadomestila zaradi podrobnejšega preverjanja pogojev za soglasje h gradnji. Tožniki ne trpijo prikrajšanja rabe oziroma uživanja svojih nepremičnin zaradi vladnega odloka, v zvezi s katerim so postavili zahtevke.

8. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do trditev o gradnjah na spornem območju v času od občinskega do vladnega odloka. Ugotovilo je, da v območju tretjega mitreja, kamor spadajo parcele tožnikov, ni bil zgrajen prav nobeden objekt. Tožniki niso pojasnili, zakaj sami v tem času niso gradili, v kolikor za to ni bilo ovir varovanja kulturne dediščine, niti prodali svojih parcel in iztržili kupnin v višini zahtevanih nadomestil. So navadni sosporniki (195. člen ZPP), zato bi morali v pritožbi določiti, kdo od njih je pridobil gradbeno dovoljenje ali zaprosil zanj. Parcele 1954/2, 1952 in 2123/1 so bile za kulturne spomenike razglašene že leta 1973, vse sporne parcele tožnikov so bile kot kulturni spomenik zavarovane z občinskim odlokom leta 1989, zato vladni odlok iz leta 2003 ni nova podlaga za uveljavljanje nadomestil.

9. Pritožbeno sodišče mora pritrditi toženi stranki, da so pritožbene navedbe o kršitvah pravice do izjave in predlaganja dokazov v celoti nekonkretizirane. Prav ima tudi, da se tožniki neutemeljeno sklicujejo na sklep Okrajnega sodišča N 77/2007 o priznanju nadomestila, ki je bil razveljavljen s sklepom Višjega sodišča I Cp 149/2010, in na sklep Upravnega sodišča RS II U 43/2010, ki je zgolj razveljavil odločitev upravnega organa. Nazadnje je tudi Upravno sodišče RS, Oddelek v Mariboru s sodbo II U 261/2010 z dne 19. 1. 2011 zavrnilo tožbo F.P. zoper odločbo upravnega organa o zavrnitvi zahtevka za plačilo nadomestila. V skladu s sedmim odstavkom 39. člena ZVKD-1 je bilo dopustno zahtevek za nadomestilo uveljavljati v pravdnem postopku. Pritožbeno sodišče ob razveljavitvi nepravdnega sklepa N 77/2007 pravdnemu sodišču ni moglo dati obveznih navodil o ugotavljanju utemeljenosti zahtevka za nadomestila. Naknadno je Državni zbor RS 3. 2. 2011 sprejel avtentično razlago prvega in drugega odstavka 39. člena ZVKD-1.

10. Po določbi prvega odstavka 39. člena ZVKD-1 je lastnik spomenika upravičen do nadomestila, če se mu zaradi varstvenega režima poslabšajo pogoji za gospodarsko izkoriščanje spomenika in tega v okviru varstvenega režima ni mogoče nadomestiti z drugo dejavnostjo. Po drugem odstavku istega člena je pogoj za pridobitev pravice do nadomestila, da varstveni režim omejuje obseg in način gospodarskega izkoriščanja v okviru dejavnosti ali rabe, ki jo je stvar zagotavljala oziroma imela pred razglasitvijo, ali da določa drugačno gospodarsko dejavnost ali rabo od tiste pred razglasitvijo. Po avtentični razlagi teh določb so pogoji za upravičenost do nadomestila izpolnjeni v tistih primerih, ko se je stvar že pred razglasitvijo za kulturni spomenik uporabljala za gospodarsko dejavnost in se gospodarsko izkoriščala tako, da je lastnik pred omejitvami iz varstvenega režima z izkoriščanjem stvari pridobival dohodek ali imel zagotovljen dohodek na podlagi predpisov, ki urejajo dejavnost ali rabo take stvari, ali kadar varstveni režim določa drugačno gospodarsko dejavnost ali rabo od tiste pred razglasitvijo.

11. Lastnik kulturnega spomenika ni upravičen do nadomestila za zmanjšanje tržne vrednosti spomenika, posledice razglasitve za kulturni spomenik, pač pa samo do nadomestila pod pogoji in merilih iz prvega, drugega in tretjega odstavka 39. člena ZVKD-1. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se nepremičnine tožnikov pred razglasitvijo za kulturni spomenik z vladnim odlokom niso uporabljale za gospodarsko izkoriščanje. Njihova dejanska raba je bila kmetijska, kar se z vladnim odlokom ni spremenilo. Z vladnim odlokom tožnikom ni bila odvzeta lastninska pravica, niti omejena raba zemljišč, kakršno so zagotavljala pred odlokom, zato ni kršena določba 69. člena Ustave RS. Prav tako ne pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) in človekove pravice (15. člen Ustave RS).

12. Po preverjanju razlogov v pritožbi je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani. Prav tako ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, na podlagi česar je pravilno uporabilo materialno pravo. Po 353. členu ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Tožniki, ki v pritožbenem postopku niso uspeli, so po določbah prvega odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, po enakih delih (prvi odstavek 161. člena ZPP) dolžni povrniti toženki 1.912,00 EUR nagrade za pritožbeni postopek in 20,00 EUR materialnih stroškov.


Zveza:

URS člen 15, 33, 69.
ZPP člen 154, 154/1, 161, 161/1, 193, 338, 338/1, 353.
ZVKD-1 člen 39, 39/1, 39/2, 84, 84/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.04.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQyOTUw