VSM sklep I Cp 1249/2011

Jedro

Kot lastnik, katerega lastninska pravica na nepremičnini je vknjižena do celote, toženec ni bil dolžan postaviti tožbenega zahtevka, da je lastnik do ¾. Zadoščal je njegov ugovor zoper tožbeni zahtevek zunajzakonske partnerice za ugotovitev enakih deležev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, ki je zahtevala:

1. ugotovitev, da spadata nepremičnini, stanovanjska hiša na parc. št. 1266/5 in parc. št. 1267/11 k.o.... v skupno premoženje pravdnih strank,

2. da znaša solastniški delež vsakega do ½ in

3. da ji je toženec dolžan izstaviti listino, na podlagi katere bo na teh nepremičninah mogoča vknjižba lastninske pravice tožnice do ½.

Tožencu je naložilo povrniti tožnici 2.898,31 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude tudi s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Obrazložilo je, da sta pravdni stranki živeli v zunajzakonski skupnosti od leta 1995 do avgusta 2007. Leta 2005 je bila s skupnimi sredstvi zgrajena hiša. Zemljišče je bilo plačano s kreditom, ki ga je najela toženčeva mati, vendar je sodišče prve stopnje štelo, da je bilo materino darilo dano družini kot celoti. Upoštevalo je zakonski domnevi iz drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) o skupnem premoženju in iz drugega odstavka 59. člena ZZZDR o enakih deležih partnerjev. Štelo je, da je bil tožničin tožbeni zahtevek v skladu z zakonsko domnevo, zaradi česar ji ne bi moglo ugoditi s priznanjem nižjega deleža od ½, medtem ko toženec, ki je zanikal tako skupno premoženje, kot tožničin delež nad ¼, ni postavil nasprotnega zahtevka, da bi bilo mogoče odločati o njegovem višjem deležu.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožil toženec, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po njegovem je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da sta s tožnico še po letu 2004, ko je kupil parc. št. 1267/11 in 1265/5 (pravilno 1266/5) živela v zunajzakonski skupnosti. Niso pomembni samo zunanji znaki, pač pa tudi čustvena navezanost in volja živeti skupaj kot zakonska partnerja, česar med pravdnima strankama ni bilo, pač pa le želja začasno urediti stanovanjski problem, zlasti za skupno hčerko A. Leta 2004 se je odselil k materi, tožnica pa sedaj v izvršilnem postopku izterjuje preživnino za skupno hčerko, za čas od leta 2002 do leta 2006, za kar ne bi imela podlage, če bi pravdni stranki živeli takrat v zunajzakonski skupnosti. Toženec je že v času gradnje vztrajal, da je izključni zemljiškoknjižni lastnik, sedaj pa se ne strinja, da bi za uveljavitev višjega od polovičnega deleža na hiši moral vložiti nasprotno tožbo, za kar zadošča že njegov ugovor zoper tožničin zahtevek. Ker sodišče prve stopnje ni obravnavalo njegovih trditev o višini deležev, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, pa tudi, ker ni izvedlo predlaganih dokazov. Prispevek toženčeve matere bi moralo upoštevati v korist samo tožencu, saj darilo ni bilo dano tožnici.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka sicer niso podane. Če sodišče ne izvede predlaganih dokazov, je dejansko stanje lahko zmotno ali nepopolno ugotovljeno, ne gre pa za bistvene kršitve postopka, saj po določbah 287. člena ZPP sodišče odloči, katere dokaze bo izvedlo. Tudi opustitev obravnavanja vseh toženčevih ugovorov ne predstavlja bistvene kršitve postopka, pač pa v posledici zmotne uporabe materialnega prava, nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožba ne pojasni, katera dejstva bi naj bila na podlagi listin zmotno ugotovljena. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

5. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da sta pravdni stranki živeli v zunajzakonski skupnosti od leta 1995 do avgusta 2007. Dejstvo izvenzakonske skupnosti v smislu prvega odstavka 12. člena ZZZDR ni bilo sporno, pač pa le čas prenehanja. O tem je sodišče prve stopnje lahko odločalo samo po zunanjih znakih. Prepričljiv je zaključek, da prodaje skupnega stanovanja in gradnje stanovanjske hiše v letu 2005 partnerja ne bi opravila, če ne bi več živela v zunajzakonski skupnosti. Z gradnjo hiše se stanovanjski problem ne rešuje začasno. Toženec se po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni odselil k materi, pač pa je bil zaradi službe in se je med vikendi vračal domov v hišo. Prvo sodišče je obrazložilo, zakaj sta v letu 2002 sklenila dogovor o preživnini za hčerko. Takšen dogovor tudi med zakonskimi ali zunajzakonskimi partnerji ni neveljaven. Do sedaj ni bilo dovolj pojasnjeno stališče sodišča prve stopnje, da je toženčeva mati denar za nakup gradbenih parcel podarila celotni družini.

6. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da sta pravdni stranki hišo zgradili v času življenja v zunajzakonski skupnosti in da zato predstavlja njuno skupno premoženje, upoštevalo samo zakonsko domnevo iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR o enakih deležih zakoncev (oziroma zunajzakonskih partnerjev), ne pa tudi zakonske domneve iz prvega odstavka 11. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Prišlo je do trčenja dveh zakonskih domnev. Toženec je za primer, če bi sodišče zavrnilo njegov ugovor, da hiša ne spada v skupno premoženje, trdil, da je tožničin delež na njej samo do ¼, oziroma zatrjeval svoj delež ¾. Kot lastnik, katerega lastninska pravica na nepremičnini je vknjižena do celote, toženec ni bil dolžan postaviti tožbenega zahtevka, da je lastnik do ¾. Zadoščal je njegov ugovor zoper tožbeni zahtevek zunajzakonske partnerice za ugotovitev enakih deležev.

7. Tožnica bi lahko zahtevala tudi samo ugotovitev, da hiša predstavlja skupno premoženje. V primeru uspeha bi se po pravnomočnosti takšne sodbe lastninska pravica vpisala v zemljiško knjigo kot skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev po nedoločenih deležih. Potem bi vsak od partnerjev, ki bi zatrjeval svoj višji delež, res moral to uveljavljati s tožbenim zahtevkom. Vendar je sodišče prve stopnje po postavljenem tožbenem zahtevku odločalo tako o vprašanju skupne lastnine, kot o spornem vprašanju višine deležev, zato bi moralo ob stanju, ko domneva toženčeve izključne lastninske pravice še ni pravnomočno izpodbita, upoštevati njegove trditve o višjem prispevku k skupnemu premoženju in o tem izvesti predlagane dokaze ter sprejeti zaključke. Izrek o tožničinem tožbenem zahtevku glede višine deležev bi se lahko glasil tudi na tožničin nižji delež od domnevanega, če bi toženec dokazal svoj višji prispevek. Dokazno breme za takšne trditve je po prvem odstavku 59. člena ZZZDR še vedno na njem, saj mora zakonec, ki zatrjuje višji delež na skupnem premoženju, to dokazati. Njegova vknjižena lastninska pravica je povzročila, da je potrebno tudi brez postavljenega nasprotnega zahtevka vsebinsko obravnavati njegove trditve.

8. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo deležev pravdnih strank na skupnem premoženju, kar je bistven del tožbenega zahtevka, zato je pritožbeno sodišče glede na takšno naravo stvari po 355. členu ZPP ugodilo pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi prvi odstavek izreka izpodbijane sodbe, o ugotovitvi skupnega premoženja, ker predstavlja le predhodno vprašanje in ker bi sodišče prve stopnje že do sedaj moralo obravnavati tudi toženčeve trditve, brez nasprotnega tožbenega zahtevka, ki pa bi ga sedaj zahtevala pravnomočnost odločitve o ugotovitvenem delu tožničinega zahtevka. Pritožba ima prav, da ni utemeljen zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine (odločeno v 3. točki izreka), ker pravdni stranki nista v poslovnem razmerju in toženec ni dolžan izstaviti zemljiškoknjižne listine. Če sodišče na podlagi rešenega predhodnega vprašanja, ali z ugotovitvenim delom tožbenega zahtevka ugotovi obstoj skupnega premoženja, s sodbo odloči o višini deležev pravdnih strank na skupnem premoženju, kar je tudi listina za vpis deležev na nepremičninah v zemljiško knjigo (3. točka prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi).

9. Pridržanje odločitve o pritožbenih stroških za končno odločbo je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

23.04.2012

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 1348/2021
• VSL Sodba I Cpg 356/2019