VSM sodba I Cp 1613/2011

Jedro

Zraven temeljnih predpostavk neupravičene pridobitve (obogatitev, prikrajšanj na škodo drugega, vzročna zveza in odsotnost pravne podlage) pri neupravičeni pridobitvi velja tudi pravilo - nobena krivica se ne godi tistemu, ki jo hoče (volenti non fit iniuria).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu (točka I izreka) ter v odločbi o pravdnih stroških (točka III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko iz naslova neopravičene obogatitve obsodilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 57.897,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2010 dalje do plačila (točka I izreka). V presežku, za zakonske zamudne obresti od glavnice, za čas od 25. 9. 2009 do 11. 1. 2010, je zavrnilo tožbeni zahtevek (točka II izreka). V odločbi o pravdnih stroških (točka III izreka) je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 3.344,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

2. Prvostopno sodbo v obsodilnem delu izpodbija tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Bistveno kršitev določb postopka pritožba uveljavlja s tem, da se prvostopno sodišče v razlogih sodbe ni opredelilo do ključnih dokazov v predmetni zadevi. Prvostopno sodišče tako nima zadostnih razlogov o pisnem sporazumu, s katerim sta se stranki dogovorili za poplačilo vtoževane terjatve. Iz navedenega sporazuma se lahko le zaključuje, da tožeča stranka plačila tožencu ni izvršila, da bi se izognila sili. Ker prvostopno sodišče navedenega dokaza ni obravnavalo oziroma ni pravilno obravnavalo, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zraven tega je prvostopno sodišče s takim postopanjem nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sporazum, ki sta ga dogovorili pravdni stranki, izkazuje tožnikovo privolitev v prikrajšanje, pri čemer ni sporno, da si tožeča stranka v sporazumu ni pridržala zahtevati plačanega zneska nazaj v primeru uspešne revizije. Sklenjeni sporazum izkazuje svobodno in voljno ravnanje obeh pogodbenih (pravdnih) strank in tako tožeča stranka ne more zahtevati vrnitve že izplačanega zneska toženi stranki. V posledici navedene nepravilne presoje je prvostopno sodišče tudi nepravilno uporabilo materialno pravo, in sicer, da se ne more zahtevati vrnitev izplačanega denarja, kot določa 191. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pritožba nadalje uveljavlja, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana v predmetni zadevi, ker ni pravna naslednica gospodarske družbe A. d.d. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev prvostopne sodbe v izpodbijanem obsegu. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev prvostopne sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja (temu tudi pritožba ne oporeka), da je A. d.d. na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Mariboru Pd 145/2006 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 649/2007 z dne 30. 8. 2007, v obdobju od 19. do 28. decembra 2007 plačal znesek v skupni višini 57.897,49 EUR. Zoper navedeni sodbi je A. d.d. vložil dne 12. 11. 2007 revizijo in Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII Ips 554/2007 z dne 7. 9. 2009 reviziji ugodilo in citirani sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku je bila pred delovnim sodiščem izdana sodba Pd 533/2009 z dne 18. 1. 2010 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 677/2010 z dne 1. 7. 2010, s katero je pravnomočno zavrnjen zahtevek B. S. (toženec v tej zadevi).

6. Dejstvo je, da je pred delovnim sodiščem kot tožena stranka nastopal A. d.d., ki je tudi tožencu plačal 57.897,49 EUR na podlagi citiranih sodb delovnega sodišča. V tej zadevi kot tožeča stranka nastopa P. d.o.o. kot pravni naslednik A. d.d. Pritrditi ni pritožbenim izvajanjem, da P. d.o.o. ni pravni naslednik gospodarske družbe A. d.d. Iz podatkov spisa (sklep registrskega sodišča - priloga A7) ne izhaja, da gre za delitev gospodarske družbe A. d.d. po določbi 623. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) in z delitvijo družbe ustanovitev nove gospodarske družbe. Registrski izpisek izkazuje le lastniške spremembe lastnih poslovnih deležev tožeče stranke ter spremembe firme (družba A. d.d. se je preimenovala v P. d.o.o.) in statusno spremembo, ker je iz delniške družbe nastala družba z omejeno odgovornostjo. To pa pomeni, da je tožeča stranka P. d.o.o. pravni naslednik gospodarske družbe A. d.d. in tako aktivno legitimirana v tej pravdni zadevi.

7. V skladu z določbo tretjega in prvega odstavka 190. člena OZ je pravilna presoja prvostopnega sodišča, da je bila tožencu neutemeljeno izplačana odpravnina (6 kratnik povprečne mesečne plače pred razrešitvijo funkcije direktorja) katero je prejel glede na podlago (sodba sodišča), ki je pozneje odpadla. Gre za kondikcijski zahtevek, pri katerem je za toženca nastala obveznost vrnitve prejetega glede na podlago, ki je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ). Zraven temeljnih predpostavk neupravičene pridobitve (obogatitev, prikrajšanj na škodo drugega, vzročna zveza in odsotnost pravne podlage) pri neupravičeni pridobitvi velja tudi pravilo - nobena krivica se ne godi tistemu, ki jo hoče (volenti non fit iniuria). To pravilo uzakonja določba 191. člena OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.

8. Glede na dejstvo, da je tožeča stranka na zahtevo tožene stranke izpolnila obveznost na podlagi pravnomočne sodbe, je plačala nekaj, kar je bila dolžna plačati. Navedeno plačilo je bila dolžna po pozivu toženca izvršiti ne glede na vloženo revizijo, ker revizija kot izredno pravno sredstvo ne zadrži izvršitve pravnomočne sodne odločbe. To pa pomeni, da je materialnopravno zmoten zaključek prvostopnega sodišča, da je tožnik (prikrajšanec) ob plačilu vedel, da za terjatev, ki jo izpolnjuje, ni zavezan k plačilu. Tožnik kot prikrajšanec ni plačal nedolga. Plačal je terjatev po pravnomočni sodbi. Vložitev revizije in tožnikova pričakovanja o uspehu revizije ob tožnikovi vednosti o obveznosti plačila terjatve na podlagi pravnomočne sodbe, ne morejo pripeljati do zaključka, da prikrajšanec za plačilo terjatve iz pravnomočne sodbe, ki jo je izpolnil, ni zavezan. Ob pravilni uporabi materialnega prava tako ni podana zmota prikrajšanca o plačilu (plačilo nedolga), kot temeljnem elementu vrnitvenega zahtevka po določbi 191. člena OZ.

9. Zraven tega ima prvostopno sodišče prav, da je tožena stranka sporno plačilo izvedla, da bi se izognila sili, ker jo je tožena stranka (pooblaščenec toženca) kljub vednosti o vloženi reviziji, pozval k plačilu pravnomočne sodne terjatve. S plačilom se je tožeča stranka izognila izterjavi z izvršbo in z izvršbo povezanimi negativnimi posledicami. Tudi iz navedenega razloga tožena stranka ni upravičena zadržati denarja, ker se je tožeča stranka s predmetnim plačilom izognila sili po določbi 191. člena OZ. Pri tem velja dodati, da pojem sile po citirani določbi predstavlja tudi primere, ko stranka s plačilom prepreči nadaljnjo škodo. Za tožečo stranko bi nadaljnjo škodo predstavljali lahko stroški izvršbe ter nadaljnje natekle zakonske zamudne obresti.

10. Sporazum o poravnavi obveznosti iz naslova pravnomočne sodbe z dne 12. 2. 2008 (priloga B2) gornjih zaključkov ne more spremeniti že iz razloga, ker je bil sklenjen po že izvedenem spornem plačilu. Zraven tega pa navedeni sporazum ureja le dinamiko poravnave terjatve iz pravnomočne sodbe in tako izkazuje kot prvo vednost tožeče stranke o obstoju dolga (tožeča stranka s spornim plačilom ni plačala nedolga) in kot drugo, ravnanje tožeče stranke v smeri izogniti se sodni izterjavi pravnomočne sodne terjatve. Navedeni sporazum tako ne izkazuje nekega samostojnega pravnega posla, na podlagi katerega bi tožeča stranka toženi stranki plačala nekaj, kar je bila dolžna plačati oziroma posla, na podlagi katerega je plačala nekaj, za kar je vedela da ni dolžna plačati. Tako pa navedeni sporazum tudi ne izkazuje po pritožbi zatrjevanega, da se je tožeča stranka s prikrajšanjem strinjala.

11. Da pa navedenega sporazuma prvostopno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ne ocenjuje in da prvostopna sodba nima razlogov o navedenem sporazumu, so neutemeljena izvajanja pritožbe. Nasprotno, prvostopno sodišče v točki 13 razlogov sodbe ocenjuje in presoja navedeni sporazum. Tako ni pritrditi pritožbi, da je prvostopno sodišče iz razloga, ker nima razlogov o tej listini, zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni odločilno prispevala k razjasnitvi zadeve in zato pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Datum zadnje spremembe:

23.04.2012

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 2026/2017
• Sodba III Ips 174/99
• VDS sodba Psp 141/2002