VSM sklep I Cp 1496/2011

Jedro

Sodišče druge stopnje praviloma odloča samo o pritožbah, ki so vložene pravočasno, skladno s tretjim odstavkom 173. člena ZD pa lahko upošteva tudi nepravočasno pritožbo, vendar le, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep, česar v obravnavani zadevi ni mogoče utemeljiti. Pritožnica, za katero iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da se je dedovanju po pokojni M. P. odpovedala, se namreč v pritožbi smiselno zavzema za spremembo prvostopenjskega sklepa tako, da sodišče tudi njo razglasi za zakonito dedinjo po pokojni. S tem, ko bi tudi njej pripadel ustrezen delež na zapuščini in bi se ustrezno zmanjšali dedni deleži preostalih zakonitih dedičev, bi bile pravice teh, ki se opirajo na izpodbijani sklep, v primeru ugodne rešitve pritožbe namreč prizadete.

Pravico do pritožbe v zapuščinskem postopku imajo samo stranke, ne pa tudi tretje osebe.

Upniki so stranke zapuščinskega postopka le, kadar na podlagi 143. člena ZD zaradi poplačila svojih terjatev zahtevajo ločitev zapuščine od premoženja dedičev, česar pa pritožnik v predmetnem zapuščinskem postopku ni uveljavljal.

Po ZD zapuščina po sili zakona (ipso iure) preide na dediče v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD). Glede na sistem dedovanja, ko zapuščina nikoli ni brez titularja, dediči kot univerzalni nasledniki za zapustnikove dolgove že od tedaj odgovarjajo solidarno (tretji odstavek 142. člena ZD), v sorazmerju s svojimi dedni deleži (četrti odstavek 142. člena ZD. Zapustnikovi dolgovi tako niso sestavni del zapuščine in se praviloma (če ni dogovora dedičev) ne ugotavljajo v zapuščinskem postopku. Določbe ZD o odgovornosti dedičev za dolgove zapustnika se smiselno uporabljajo tudi za dolgove zapuščine, torej tiste, ki so nastali po smrti zapustnika, vendar pa dolg zapuščine ni pravica iz zapuščine, ki bi nekomu šla, zato se sodišče v zapuščinskem postopku o takšnem dolgu ne opredeljuje in ga s sklepom o dedovanju ne rabi zajeti (razen če je glede tega med dediči sklenjen dogovor), upnik pa ga lahko uveljavlja v pravdnem postopku.

V kolikor je bila volja pritožnice takšna, bi morala izrecno izraziti, da se dedovanju odpoveduje oziroma svoj dedni delež odstopa v korist določenega sodediča (prvi odstavek 146. člena ZD), v kolikor pa bi svoj dedni delež odstopila osebi, ki ni dedič po pokojni, kakor je I.B., česar s svojo izjavo ni pravno veljavno storila, pa bi jo sodišče prve stopnje obravnavalo kot zakonito dedinjo, izjavo o odstopu dediščine pa bi lahko razumelo le kot zavezo dediča, da po razdružitvi dediščinske skupnosti tretji osebi prepusti premoženjsko korist, ki jo je prejel na račun svojega dednega deleža (tretji odstavek 146. člena ZD).

Z ozirom na določilo tretjega odstavka 207. člena ZD je sodišče prve stopnje pravice pritožnice, ki ni prišla na narok, čeprav je bila v redu povabljena, pravilno obravnavalo po podatkih, s katerimi je razpolagalo in upoštevajoč njeno pisno izjavo o odpovedi dediščini, ki je prispela do izdaje sklepa o dedovanju.

Izrek

Pritožbi D. B. in I. B. se zavržeta.

Pritožba Z.S. se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje na podlagi zakona kot dediče po pokojni M. P. razglasilo njene bratrance in sestrične oziroma na podlagi vstopne pravice njihove potomce, vsakega do višine pripadajočega dednega deleža, za zapustničini sestrični D. B. in Z. S. pa je navedlo, da sta se dedovanju odpovedali. Ugotovilo je obseg zapuščine in njeno vrednost ocenilo na 92.496,17 EUR. Po tem, ko je kot breme zapuščine upoštevalo pogrebne stroške in stroške ureditve nagrobnega spomenika v skupni višini 1.235,99 EUR, je vrednost čiste zapuščine ugotovilo v znesku 91.233,18 EUR, kakor vse natančneje izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Sodno takso je odmerilo v višini 684,00 EUR.

2. Zoper takšno odločitev so pritožbo vložili D. B., I. B. in Z. S..

3. Ob pregledu predmetne zadeve sodišče druge stopnje v zvezi s pritožbama D. B. in I. B. ugotavlja, da pogoji za presojanje njune utemeljenosti niso podani.

4. Iz povratnice, pripete k listovni številki 160 sodnega spisa izhaja, da je bil sklep o dedovanju D. B. vročen dne 31. 08. 2011, njena pritožba pa je bila izhajajoč iz pisemske ovojnice, pripete k listovni številki 193, priporočeno oddana na pošto in s tem skladno z drugim odstavkom 112. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) vročena sodišču dne 19. 09. 2011, to je po izteku petnajstdnevnega pritožbenega roka iz drugega odstavka 172. člena ZD (zadnji dan roka se je iztekel v četrtek dne 15. 09. 2011), kot ta izhaja tudi iz pravnega pouka o pravici do pritožbe v izpodbijanem sklepu. Glede na navedeno se izhajajoč iz drugega odstavka 343. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD izkaže, da je pritožba D. B. vložena prepozno.

5. Sodišče druge stopnje praviloma odloča samo o pritožbah, ki so vložene pravočasno, skladno s tretjim odstavkom 173. člena ZD pa lahko upošteva tudi nepravočasno pritožbo, vendar le, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep, česar v obravnavani zadevi ni mogoče utemeljiti. Pritožnica, za katero iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da se je dedovanju po pokojni M. P. odpovedala, se namreč v pritožbi smiselno zavzema za spremembo prvostopenjskega sklepa tako, da sodišče tudi njo razglasi za zakonito dedinjo po pokojni. S tem, ko bi tudi njej pripadel ustrezen delež na zapuščini in bi se ustrezno zmanjšali dedni deleži preostalih zakonitih dedičev, bi bile pravice teh, ki se opirajo na izpodbijani sklep, v primeru ugodne rešitve pritožbe namreč prizadete.

6. Sodišče druge stopnje ne prezre tudi pritožbe pritožničinega sina I. B., v kateri sicer navaja, da jo vlaga na željo in v imenu svoje mame D. B. vendar pa je iz razloga, ker pooblastila le-te za zastopanje v predmetni zadevi ne priloži, ni mogoče obravnavati kot pritožbe D. B. vložene po pooblaščencu (prvi odstavek 86. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Hkrati je ugotoviti, da bi se tudi takšna pritožba, pri sodišču prve stopnje vložena dne 19. 09. 2011 (pisemska ovojnica pripeta k list. št. 193), z oziroma na to, da je bil pritožnici sklep o dedovanju vročen že dne 31. 08. 2011, izkazala kot prepozna, ob uporabi določbe tretjega odstavka 87. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD, upoštevaje tudi določbo 336. člena ZPP, ker ni vložena po odvetniku ali drugi osebi, ki ima opravljen pravniški državni izpit, pa tudi kot nedovoljena, kar vse bi narekovalo njeno zavrženje.

7. Iz podatkov predmetnega sodnega spisa je razbrati, da je D. B. dne 24. 09. 2011 umrla (dopis I. B. z dne 01. 10. 2011 na list. št. 214, izpis iz CRP na list. št. 216). Njen sin I. B. je s tem sicer vstopil v njen pravni položaj, vendar pa to na pravno presojo o tem, da pritožba D. B. v pritožbenem roku do 15. 9. 2011 ni bila pravočasno vložena, ni pa bila vložena niti dne 19. 09. 2011 po pooblaščencu (pritožba I. B.), z ozirom na to, da je pritožnica v tem času še živela, izhajajoč iz določb prvega odstavka 123. člena (s smrtjo se uvede dedovanje po umrlem) in 132. člena ZD (pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti) ne more imeti vpliva.

8. Pritožba I. B. z dne 19. 9. 2011, z ozirom na to, da mu je bil sklep o dedovanju vročen dne 08. 09. 2011 (povratnica, pripeta k list. št. 160), je sicer vložena v petnajstdnevnem pritožbenem roku, vendar pa, ker pritožnik ni stranka postopka in jo je torej vložila oseba, ki te pravice nima, njegova pritožba ni dovoljena.

9. Pravico do pritožbe v zapuščinskem postopku imajo samo stranke, ne pa tudi tretje osebe. Po določilu 175. člena ZD kot stranke zapuščinskega postopka štejejo dediči in volilojemniki ter druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine, v ta krog pa pritožnik ne sodi. I. B. ni zakoniti dedič pokojne (mati pritožnika D. B. se je dedovanju po pokojni po določbah 133. člena ZD odpovedala v svojem imenu kot v imenu svojih potomcev, prvostopenjska odločitev o tem pa je s predmetnim sklepom zaradi zavrženja pritožbe D. B. kot prepozne postala pravnomočna), ne oporočni dedič po njej (s sklepom z dne 14. 12. 2010 je kot oporočni dedič sicer bil napoten na pot pravdne, da s tožbo zoper ostale dediče uveljavi, da je ustna oporoka, ki jo je sodišče razglasilo dne 21. 01. 2009, veljavna oziroma, da je pokojna napisala oporoko, s katero je vse premoženje zapustila prav njemu, pa je bila ta uničena, skrita ali izgubljena, vendar je sodišče prve stopnje, z oziroma na to, da tožbe v 30-dnevnem roku ni vložil, z izpodbijanim sklepom pravilno odločilo ne glede na zahtevke, glede katerih je bil napoten na pravdo), ni volilojemnik, prav tako pa ne uveljavlja kakšne pravice iz zapuščine (na primer izločitveni zahtevki po 32. členu ZD). Položaja stranke postopka nima niti kot upnik, saj so upniki stranke zapuščinskega postopka le, kadar na podlagi 143. člena ZD zaradi poplačila svojih terjatev zahtevajo ločitev zapuščine od premoženja dedičev, česar pa pritožnik v predmetnem zapuščinskem postopku ni uveljavljal(1). Na tem mestu pa mu velja v zvezi s terjatvami, ki jih je priglasil v predmetnem zapuščinskem postopku, vendar še enkrat pojasniti, kakor je to v izpodbijanem sklepu sicer storilo že sodišče prve stopnje, da njegova pravica, da terjatve do zapustnice (priloga C4) kot tudi terjatve do zapuščine, to je tiste, ki so nastale po njeni smrti (k tem je zraven stroškov pogreba in postavitve nagrobnega spomenika, glede katerih sodišče druge stopnje glede na dopis na list. št. 110 ne prezre, da jih je I. B. plačal s sredstvi zapustnice, ter tistih, ki jih je pritožnik v obravnavani zadevi specificiral v prilogi C3, uvrstiti tudi stroške objave oklica dedičem v Uradnem listu RS, kar je pritožnik v svojem stroškovniku v prilogi C3 sicer že storil), zoper dediče pokojne uveljavlja s tožbo v pravdnem postopku, ni prizadeta(2). Po ZD zapuščina po sili zakona (ipso iure) preide na dediče v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD). Glede na sistem dedovanja, ko zapuščina nikoli ni brez titularja, dediči kot univerzalni nasledniki za zapustnikove dolgove že od tedaj odgovarjajo solidarno (tretji odstavek 142. člena ZD), v sorazmerju s svojimi dedni deleži (četrti odstavek 142. člena ZD)(3). Zapustnikovi dolgovi tako niso sestavni del zapuščine in se praviloma (če ni dogovora dedičev) ne ugotavljajo v zapuščinskem postopku(4). Določbe ZD o odgovornosti dedičev za dolgove zapustnika se smiselno uporabljajo tudi za dolgove zapuščine, torej tiste, ki so nastali po smrti zapustnika, vendar pa dolg zapuščine ni pravica iz zapuščine, ki bi nekomu šla, zato se sodišče v zapuščinskem postopku o takšnem dolgu ne opredeljuje in ga s sklepom o dedovanju ne rabi zajeti (razen če je glede tega med dediči sklenjen dogovor), upnik pa ga lahko uveljavlja v pravdnem postopku(5).

9. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje skladno s 352. členom ZPP v zvezi z 366. členom ZPP, vse v zvezi s 163. členom ZD, ko tega po določilu prvega odstavka 343. člena ZPP ni storilo že sodišče prve stopnje, pritožbo D. B. zavrglo kot prepozno, pritožbo I. B. pa kot nedovoljeno.

10. Z. S. v pritožbi sicer pritrjuje, da se je dedovanju po pokojni odpovedala, vendar zatrjuje, da je to storila samo v korist svojega nečaka I. B., saj kot prava neuka stranka na obravnavi, kjer se je podala dedno izjavo, ni vedela, da ta ni upravičen do dedovanja, v kolikor se sama odpove svojemu dednemu deležu. V korist ostalih dedičev pa se pritožnica dedovanju po pokojni ne namerava odpovedati. Glede na navedeno se smiselno zavzema za spremembo izpodbijanega sklepa tako, da tudi sama na podlagi zakona deduje po pokojni.

11. Pritožba ni utemeljena.

12. Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 163. členom ZD, pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da izpodbijani sklep ni obremenjen s kršitvami procesne narave, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, podana pa ni niti kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 163. členom ZD, ki jo smiselno uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je dedno izjavo pritožnice z dne 09. 11. 2010 pravilno presodilo, zato je odločitev v izpodbijanem sklepu o tem, da se je Z. S. dedovanju po pokojni odpovedala, materialnopravno pravilna.

13. Pritožnica je dne 09. 11. 2010 na sodišče prve stopnje naslovila dedno izjavo skladno z določili 208. člena ZD. V tej navaja, da se v zapuščinski zadevi po dne 22. 03. 2008 umrli M. P. odpoveduje dediščini, kot je že osebno izjavila na prvem sodišču in dodaja, naj dobi tisti, ki si jo zasluži in ki je poskrbel na zadnje zanjo. Kljub navedbi v zgornji izjavi in enako v pritožbi sodišče druge stopnje po pregledu predmetnega sodnega spisa uvodoma ugotavlja, da pritožnica razen sporne dedne izjave pred sodiščem prve stopnje kakršnekoli druge izjave o odpovedi dediščini ni podala (ne pisno in ne ustno na zapisnik). Na prvi narok za glavno obravnavo dne 05. 11. 2008 je pritožnica sicer pristopila, vendar iz zapisnika o naroku ne izhaja, da bi se tega dne dedovanju po pokojni odpovedala oziroma se dedovanju odpovedala v korist I. B., tega niso storili niti drugi zakoniti dediči, saj niso bili navzoči oziroma v tej fazi postopka še niti niso bili znani. Na drugi narok za glavno obravnavo dne 21. 01. 2009 pritožnica ni pristopila, vabilo zanjo pa ni bilo izkazano, kakor izhaja iz zapisnika, saj je bilo sodno pisanje zanjo vrnjeno sodišču (list. št. 41). Pravilno pa je bila Z. S. vabljena na zadnji narok za glavno obravnavo, ki je bil opravljen dne 11. 11. 2010, to je sicer po tem, ko je dne 09. 11. 2010 podala dedno izjavo, vendar na ta narok ni pristopila. Sodišče prve stopnje je sporno odločitev tako lahko sprejelo le izhajajoč iz vsebine dedne izjave pritožnice z dne 09. 11. 2010, pri čemer jo je pravilno razumelo tako, da se je Z. S. skladno z drugim odstavkom v zvezi s prvim odstavkom 133. člena ZD dedovanju po pokojni odpovedala v svojem imenu kot v imenu svojih potomcev. Skladno s prvim odstavkom 133. člena ZD se dedič lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda pri sodišču do konca zapuščinske obravnave. Po drugem odstavku istega člena taka odpoved velja tudi za potomce tistega, ki se je odpovedal, če ni izrecno izjavil, da se odpoveduje samo v svojem imenu. Takšne izrecne izjave pritožnica v svoji dedni izjavi nedvoumno ni podala, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da se je dediščini po pokojni odpovedala tudi v imenu svojih potomcev. Izjave o odpovedi dediščine pa ni mogoče razumeti drugače niti ob navedbi, naj (zapuščino) dobi tisti, ki si to zasluži in je na zadnje poskrbel za pokojno, saj ob takšni vsebinsko splošni in neopredeljeni formulaciji ni mogoče sklepati o tem, da bi se pritožnica dedovanju odpovedala v korist katerega od sodedičev ali v korist določene osebe oziroma, da je to storila v korist nečaka I. B.. V kolikor je bila volja pritožnice takšna, bi morala izrecno izraziti, da se dedovanju odpoveduje oziroma svoj dedni delež odstopa v korist določenega sodediča (prvi odstavek 146. člena ZD), v kolikor pa bi svoj dedni delež odstopila osebi, ki ni dedič po pokojni, kakor je I. B., česar s svojo izjavo ni pravno veljavno storila, pa bi jo sodišče prve stopnje obravnavalo kot zakonito dedinjo, izjavo o odstopu dediščine pa bi lahko razumelo le kot zavezo dediča, da po razdružitvi dediščinske skupnosti tretji osebi prepusti premoženjsko korist, ki jo je prejel na račun svojega dednega deleža (tretji odstavek 146. člena ZD)(6).

14. Ko dedič daje izjavo o odpovedi dediščini, ga sodišče skladno s petim odstavkom 208. člena ZD opozori, da se lahko odpove dediščini samo v svojem imenu ali pa tudi v imenu svojih potomcev. O tem, kot tudi o nepreklicnosti izjave o odpovedi dediščini (138. člena ZD), so bili dediči v predmetnem zapuščinskem postopku poučeni v vabilu na glavno obravnavo (razvidno sicer iz vabila, pripetega k vlogi dediča M. G. z dne 21. 1. 2009 na list. št. 59), razpisano za dne 21. 01. 2009, vročitev katerega pritožnici sicer ni izkazana (list. št. 41), vendar se to na veljavnost podane dedne izjave in s tem na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ne odraža, saj je bil še tudi kasneje, to je dne 11. 11. 2010 opravljen narok za glavno obravnavo, na katerega je bila pritožnica pravilno vabljena, vendar nanj ni pristopila. Na tem naroku je sodišče prve stopnje prejete dedne izjave, med drugimi tudi izjavo Z. S. in D. B. navzočim predložilo na vpogled in s tem še odprlo priložnost za diskusijo o pravnih vidikih odpovedi dediščini ter odpravo morebitnih vsebinskih nedoslednosti podanih dednih izjav, česar pritožnica v posledici svoje nenavzočnosti ni izkoristila. Z ozirom na določilo tretjega odstavka 207. člena ZD je sodišče prve stopnje pravice pritožnice, ki ni prišla na narok, čeprav je bila v redu povabljena(7), pravilno obravnavalo po podatkih, s katerimi je razpolagalo in upoštevajoč njeno pisno izjavo o odpovedi dediščini, ki je prispela do izdaje sklepa o dedovanju. Le-te pa ni mogoče interpretirati drugače kot je že zgoraj obrazloženo. Sodišče prve stopnje procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 163. členom ZD, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, zaradi neizvajanja pojasnilne dolžnosti, kar smiselno uveljavlja pritožba, ni zagrešilo in je izpodbijana odločitev glede na že zgoraj pojasnjeno torej materialnopravno pravilna, pritožbena izvajanja Z. S. pa se izkažejo kot neutemeljena. Ob navedenem velja dodati le še, da bi pritožnica kadar koli v teku zapuščinskega postopka lahko pritegnila strokovno pomoč odvetnika, česar pa ni storila.

15. Sodišče druge stopnje je glede na obrazloženo pritožbo Z. S. skladno z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

16. Pritožnica stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, zato je odločitev o teh izostala.

--------------------------------------------------------------------------------

op. št. (1): Tako tudi VSL sklep I Cp 960/2011 z dne 28. 9. 2011.

op. št. (2): Tako tudi VSL sklep I Cp 960/2011 z dne 28. 9. 2011.

op. št. (3): Tako tudi sodba VS RS II Ips 198/2000 z dne 18. 10. 2000 in sklep VS RS II Ips 365/2005 z dne 30. 8. 2007.

op. št. (4): Tako tudi VSL sklep I Cp 960/2011 z dne 28. 9. 2011.

op. št. (5): Tako tudi VSL sklep II Cp 411/2009 z dne 13. 5. 2009, VSL sklep II Cp 4475/2008 z dne 4. 3. 2009, VSL sklep I Cp 671/2009 z dne 27. 5. 2009 in VSL sklep II Cp 3627/2009 z dne 20. 1. 2010.

op. št. (6): Tako tudi sodba VS RS II Ips 198/2000 z dne 18. 10. 2000 in sklep VS RS II Ips 365/2005 z dne 30. 8. 2007.

op. št. (7): Vabila dedičem v zvezi z razpisanimi naroki za glavno obravnavo v sodni spis, z izjemo tistega, ki ga glede naroka 21. 1. 2009 svoji dedni izjavi priloži dedič M. G., sicer niso vložena. Vendar sodišče druge stopnje dodatno ob zgornjih argumentih, z ozirom na poročilo prvostopenjskega sodišča o zadevi po pokojni M. P. z dne 27. 9. 2011 (list. št. 202), iz katerega izhaja, da so bili vsi dediči skladno z določilom 205. člena ZD pravilno vabljeni k sodišču in je iz priloženih vzorcev vabil glede na njihovo vsebino in že tudi glede na vsebino vabila za glavno obravnavo 21.1. 2009 v predmetni zadevi mogoče sklepati, da so bili ustrezno poučeni v smislu določb 133., 136. ter 138. člena ZD v zvezi z odpovedjo dediščini oziroma odstopu dednega deleža v korist sodediča, izhaja iz prepričanja, da je bila pritožnica Z. S. tako pravno poučena tudi z vabilom za narok za glavno obravnavo dne 11. 11. 2010, ki ga je prejela, kar le še dodatno, ob že zgoraj obrazloženem, utemeljuje zavrnitev njene pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

20.04.2012

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep I Cp 392/2017
• VSL Sklep I Cp 760/2023
• VSL sklep II Cp 1315/2014