VSM sklep I Cp 1087/2011

Jedro

Ko gre za identičnost predmeta spora in predmeta sodne poravnave, ko je dejanska podlaga tožbe identična dejanski podlagi sodne poravnave (sporazuma), s katerim so bila urejena medsebojna razmerja glede hipotekarnega jamstva, je ugotoviti, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ponovno odločeno o zahtevku, o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava, v posledici česar je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zavreči tožbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se tožba zavrže.

Tožeča stranka je dolžna v 15 (petnajstih) dneh nerazdelno plačati toženi stranki 14.463,76 (štirinajst tisoč štiristo triinšestdeset 76/100) EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru št. 0008 In 2002/00401 z dne 26. 01. 2006 pustilo v veljavi v delu, v katerem je tožencema naloženo, da morata v roku 8 dni od vročitve tega sklepa tožeči stranki plačati 238.277,96 EUR (prej 57.100.929,50 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2002 do plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 171,26 EUR (prej 41.040,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 01. 2006 do plačila (točka 1. izreka izpodbijane sodbe) ter ji plačati vsak polovico od 8.055,09 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 2. izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper to sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga njeno spremembo v smislu zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma podrejeno njeno razveljavitev. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbo tožeče stranke zavreči po 308. členu ZPP, ker gre za res transacta, sklicujoč se pri tem na odločbo Višjega sodišča v Celju z dne 16. 04. 2010. Izvršilno sodišče ne bi smelo razveljaviti sklepa o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba in odločiti, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku, saj je v tem primeru pravda izključena. Odločiti bi moralo skladno z izvršilnim predlogom in preizkusiti ali lahko dovoli izvršbo na podlagi predloženega notarskega izpisa. Na pravnomočno razsojeno stvar pa pazi sodišče po uradni dolžnosti. Nadalje pritožba izpostavlja ničnost pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 036/94, način jamčevanja (ne gre za solidarno poroštvo), nenazadnje pa se sklicuje še, da je terjatev zastarala in je bil predlog za izvršbo vložen prepozno. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v svojem odgovoru na pritožbo graja vsa pritožbena izvajanja ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke po tem, ko je ugotovilo, da:

- ne gre za odločanje o že razsojeni stvari, saj je sodišče izvršilni predlog obravnavalo kot predlog na podlagi verodostojne listine, predmet izvršilnega oziroma sedaj pravdnega postopka ni realizacija hipotekarnega jamstva, ki sta ga toženca prevzela s podpisom sporazuma o zavarovanju terjatve iz kreditne pogodbe, ampak tožeča stranka terja poplačilo te terjatve na podlagi njune poroštvene zaveze iz kreditne pogodbe,

- gre za solidarno poroštvo tožencev, ker gre za gospodarsko pogodbo, pri kateri se šteje, da če ni dogovorjeno kaj drugega, gre za solidarno poroštvo (četrti odstavek 1004. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR) in v kreditni pogodbi ni drugače dogovorjeno, označen je le vrstni red porokov,

- kreditna pogodba ni nična iz razloga, ker naj bi toženca prevzela poroštvo in hipotekarno jamstvo v dobri veri, da je prvi porok ponudil zadostno jamstvo (nagib tožencev k prevzemu poroštvenega jamstva), toženca pa tudi nista dokazala obstoja predpostavk iz 1012. člena ZOR (čeprav je bilo na njima trditveno in dokazno breme), da je tožeča stranka opustila oziroma zaradi malomarnosti izgubila hipotekarno jamstvo s strani družbe P. ter koliko bi mogla dobiti ob ustrezni skrbnosti iz tega jamstva,

- ni prenehala tožnikova pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, zastaranje ni nastopilo, saj kredit ni zapadel pred 31. 07. 1999, sklenjen sporazum pred sodiščem z močjo sodne poravnave je judikatna terjatev, ki po 379. členu ZOR zastara v 10 letih,

- je tožeča stranka svojo obveznost po kreditni pogodbi izpolnila ter je bil kredit nakazan oziroma izplačan v dveh delih kreditojemalki E. d.o.o.,

- višina terjatve po kreditni pogodbi znaša 238.277,96 EUR (specifikacija na l. št. 14 sodbe), upoštevaje pri tem izvedensko mnenje izvedenke finančne stroke.

6. Na podlagi vseh navedenih dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke (naložitveni del sklepa o izvršbi in stroški izvršilnega postopka) utemeljen ter je v tem obsegu pustilo sklep o izvršbi v celoti v veljavi, hkrati pa naložilo tožencema plačilo pravdnih stroškov.

7. Sodišče druge stopnje se je najprej ukvarjalo s pritožbenim razlogom, da je sodišče v tem postopku odločalo kljub temu, da obstoji že pravnomočna sodna poravnava (res transacta).

8. Skladno z določbo 308. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda pravda o predmetu, o katerem je bila prej sklenjena sodna poravnava, in če ugotovi, da teče pravda o predmetu, o katerem je že sklenjena sodna poravnava, tožbo zavrže(1).

9. Kadar je med istima strankama o istem zahtevku začeta nova pravda, ima tožena stranka na razpolago ugovor pravnomočno razsojene stvari (exceptio rei iudicatae), poleg tega pa mora sodišče na to paziti po uradni dolžnosti (308. člen ZPP).

10. Tožena stranka je pravočasno tekom postopka na prvi stopnji v pripravljalni vlogi z dne 4. 6. 2009 (l. št. 29 spisa) pred prvim narokom za glavno obravnavo, ki se je vršil dne 8. 6. 2009, podala ugovor že razsojene stvari. Trdila je, da je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo na podlagi sporazuma o zavarovanju denarne terjatve sklenjenega pred takratnim Temeljnim sodiščem v Mariboru, enoti v Mariboru, pod opr. št. III R dne 7. 9. 1994, ki je imel na podlagi tedaj veljavnih določb Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP) po drugem odstavku 251.c člena ZIP moč sodne poravnave, zato že razpolaga z veljavnim izvršilnim naslovom in nima pravnega interesa za to pravdo.

11. Sodišče prve stopnje je glede ugovora pravnomočno razsojene stvari tožene stranke v svojih razlogih v obrazložitvi izpodbijane sodbe (drugi odstavek na str. 5 obrazložitve) navedlo, da je sicer pravilno naziranje tožencev, da ima sporazum o zavarovanju denarne terjatve, ki je bil sklenjen pred sodiščem na podlagi v času njegove sklenitve veljavnega ZIP po drugem odstavku 251.c člena moč sodne poravnave in po 1. točki drugega odstavka 16. člena ZIP lastnost izvršilnega naslova, vendar pa je tožeča stranka (upnica) vložila izvršilni predlog z dne 13. 9. 2002 zaradi izterjave terjatve po kreditni pogodbi na podlagi verodostojne listine (kartice prometa z dne 24. 7. 2002 in obračuna zamudnih obresti z dne 18. 7. 2002) in je zato sodišče prve stopnje izvršilni predlog obravnavalo kot predlog na podlagi verodostojne listine in podalo temu ustrezen sklep o izvršbi. Ker predmet izvršilnega in sedaj pravdnega postopka ni realizacija hipotekarnega jamstva, ki sta ga toženca prevzela s podpisom sporazuma o zavarovanju terjatve iz kreditne pogodbe temveč tožeča stranka terja poplačilo te terjatve na podlagi njune poroštvene zaveze iz kreditne pogodbe, ne gre za že razsojeno stvar in je ta ugovor tožencev zavrniti kot neutemeljen.

12. Stališče sodišča prve stopnje glede ugovora pravnomočno razsojene stvari tožencev je materialnopravno zmotno. Kot izhaja iz dejanskih podatkov v spisu sodišče druge stopnje ugotavlja naslednje:

- med pravdnima strankama je bil sklenjen sporazum pred takratnim Temeljnim sodiščem v Mariboru, enoti v Mariboru III R 462/94 z dne 7. 9. 1994 in v zavarovanje upnikove (tožeča stranka) denarne terjatve v smislu 251.c člena ZIP(2), na podlagi sklenjenega sporazuma pa je sodišče prve stopnje izdalo sklep z dne 7. 9. 1994 (pravnomočen 9. 10. 1995) s katerim je za zavarovanje upnikove denarne terjatve dovolilo in odredilo vknjižbo zastavne pravice v korist upnika na nepremičninah vl. št. ... k.o. S.R. v solasti zastavnih dolžnikov I.P. in I.P. (vsak do ½ celote),

- upnica (tožeča stranka) je dne 13. 9. 2002 vložila izvršilni predlog zaradi izterjave denarne terjatve (57.100.929,50 takratnih SIT oziroma sedaj 238.277,96 EUR) na podlagi sporazuma o zavarovanju denarne terjatve sklenjenega pri Okrajnem sodišču v Mariboru III R 462/94 z dne 7. 9. 1994 v zvezi s kartico prometa z dne 24. 7. 2002 in obračunom zamudnih obresti z dne 18. 7. 2002,

- izvršilno sodišče je izvršilnemu predlogu v celoti ugodilo in izdalo sklep o izvršbi 0008 In 2002/00401 dne 26. 1. 2006 kot da gre za izvršbo na podlagi verodostojne listine (sklep o izvršbi je vseboval tako naložitveni kot dovolitveni del),

- dolžnika sta dne 3. 2. 2006 vložila ugovor zoper sklep o izvršbi,

- izvršilno sodišče je dne 14. 11. 2008 izdalo sklep s katerim je odločilo o ugovoru dolžnikov tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo v dovolitvenem delu, ter odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru,

- zoper ta sklep se niso pritožili niti upnica (tožnica), niti dolžnika (toženca), zato je sklep o ugovoru postal pravnomočen dne 10. 12. 2008 in

- se je zadeva v nadaljevanju obravnavala v pravdnem postopku, v katerem je bilo odločeno s sedaj izpodbijano sodbo.

13. Vse navedeno daje podlago za ugotovitev, da za izterjavo upničine (tožničine) denarne terjatve ni bila potrebna posebna t.i. hipotekarna tožba, s katero bi upnica šele pridobila naslov za poplačilo le-te iz nepremičnine v solasti dolžnikov (tožencev), saj je tožeča stranka (upnica) namreč že v času vložitve izvršilnega predloga razpolagala z izvršilnim naslovom za neposredno izvršbo, s katero je lahko od tožencev (dolžnikov) zahtevala, da dopustita prodajo zastavljene nepremičnine. Ugotoviti namreč je, da so zastavna upnica (tožeča stranka) in zastavna dolžnika (tožena stranka) že sklenili pravni posel o ustanovitvi hipoteke v obliki sodne poravnave (sporazuma), v katerem sta zastavitelja kot zastavna dolžnika (toženca) soglašala, da se terjatev zavaruje s vknjižbo hipoteke na njima solastni nepremičnini in se po zapadlosti terjatve opravi poplačilo terjatve iz kupnine, ki bo dosežena s prodajo te nepremičnine. Pomeni, da tožeča stranka (upnik) razpolaga z izvršilnim naslovom, ki ga je pridobila že v času veljavnega ZIP (prvi odstavek 16. člena ZIP in 1. točka drugega odstavka 16. člena ZIP)(3).

14. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je bil med pravdnima strankama sklenjen sporazum po členu 251.c ZIP, katerega sestavni del je pogodba o dolgoročnem kreditu št. 036/94 z dne 15. 6. 1994. Podpisali sta ga obe stranki, toženca v svojstvu zastavnih dolžnikov, v njem pa je bil ugotovljen obstoj terjatve, čas njene dospelosti ter odrejena vknjižba zastavne pravice na nepremičnini zastaviteljev s sklepom III R 462/94 z dne 7. 9. 1994 v smislu 251.d člena ZIP(4). Podpisani zapisnik o sporazumu strank ima moč sodne poravnave, kar je bilo v takrat veljavnem ZIP izrecno določeno (drugi odstavek 251.c člena ZIP), zato so drugačni materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje zmotni. Tožeča stranka je predlagala izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, čeprav je izvršilno sodišče kasneje napačno dovolilo izvršbo kot da gre za izvršbo na podlagi verodostojne listine in v nadaljevanju presojalo ugovor dolžnikov (tožencev) kot da gre za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ter izdalo sklep s katerim je odločilo, da bo o ugovoru dolžnikov (tožencev) odločeno v pravdnem postopku, čemur upnica (tožeča stranka) ni nasprotovala in je postal sklep pravnomočen. Vsekakor pa je dolžnost sodišča, da po uradni dolžnosti, kot mu to nalaga procesna določba 308. člena ZPP pazi na to, da se med istima strankama o istem zahtevku ne začne nova pravda oziroma, da ne teče pravda o predmetu, o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava.

15. Glede na navedeno, ko gre za identičnost predmeta spora in predmeta sodne poravnave, ko je dejanska podlaga tožbe identična dejanski podlagi sodne poravnave(sporazuma), s katerim so bila urejena medsebojna razmerja glede hipotekarnega jamstva, je ugotoviti, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ponovno odločeno o zahtevku, o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava, s čimer je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v posledici česar je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zavreči tožbo. Odločitev temelji na določbi drugega odstavka 354. člena ZPP.

16. Upoštevaje povedano je odpadla potreba po odgovarjanju na vsa ostala pritožbena izvajanja.

17. Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo izpodbijano sodbo in tožbo zavrglo, je moralo še na novo odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na to, da je tožena stranka v postopku v celoti uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), ji je tožeča stranka dolžna povrniti vse utemeljeno ji nastale stroške postopka v smislu presoje njihove potrebnosti (155. člen ZPP).

18. Stroške je sodišče druge stopnje odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), ki se v danem primeru uporablja na podlagi prehodne določbe Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), ko se je predmetni sodni postopek na prvi stopnji začel z vložitvijo izvršilnega predloga dne 13. 9. 2002 pred uveljavitvijo ZOdvT dne 1. 1. 2009.

19. Sodišče druge stopnje je priznalo toženi stranki naslednje pravdne stroške:

- ugovor 3. 2. 2006 2000 točk (tarifna številka 27/6 OT),

- prva pripravljalna vloga 16. 2. 2009 2000 točk po tarifni številki 19/1 OT,

- druga pripravljalna vloga 4. 6. 2009 1500 točk po tarifni številki 19/2 OT (75%),

- tretja pripravljalna vloga 5. 6. 2009 1000 točk po tarifni številki 19/3 OT (50%),

- vloga 28. 9. 2009 50 točk po tarifni številki 19/4 OT,

- vloga 6. 4. 2010 50 točk po tarifni številki 19/4 OT,

- vloge z dne 6. 10. 2009, 25. 11. 2009, 15. 12. 2009, 6. 1. 2010 in 26. 1. 2010 po 20 točk po tarifni številki 39/4 OT,

- prvi narok 8. 6. 2009 2000 točk po tarifni številki 20/1 OT ter urnina 50 točk,

- drugi narok 30. 9. 2009 1000 točk po tarifni številki 20/2 OT,

- tretji narok 2. 11. 2009 1000 točk po tarifni številki 20/2 OT ter trikrat po 50 točk urnine (10.00 do 11.40) po 7. členu OT,

- četrti narok 3. 2. 2010 1000 točk,

- peti narok 8. 3. 2010 1000 točk ter urnina štirikrat 50 točk (10.30 do 12.38) po členu 7 OT,

- šesti narok 16. 3. 2011 1000 točk po tarifni številki 20/2 OT,

- končno poročilo stranki 50 točk po tarifni številki 39/3 OT,

skupno 14150 točk po 0,459 EUR (kolikor znaša odvetniška točka), kar znaša 6.494,85 EUR,

- 2% na račun materialnih stroškov po 13. členu OT v višini 129,89 EUR,

- 10% iz naslova zastopanja dveh strank po 9. členu OT v višini 662,47 EUR,

- 20% DDV v višini 1.457,44 EUR po 14. členu OT,

- izvedenina 845,75 EUR,

- sodna taksa za pritožbo 3.525,00 EUR,

- pritožbeni stroški 1.348,36 EUR (sestava pritožbe 2400 točk po tarifni številki 21/1 OT, 2% materialnih stroškov in 20% DDV),

skupno 14.463,76 EUR.

20. Vsi ostali stroški priglašeni s strani tožene stranke v stroškovniku (B19) v postopku niso bili potrebni. Tako sodišče druge stopnje toženi stranki ni priznalo stroške za vlogi z dne 19. 11. 2009 in 12. 3. 2010 vloženi po prvem naroku za glavno obravnavo, hkrati pa tudi ne priglašenih dvanajstkrat 100 točk za posvet s stranko in pregled listin, saj je to opravilo zajeto v sestavi priznanih pripravljalnih vlog, iz enakega razloga pa ji tudi ni priznalo 50 točk iz naslova poizvedbe o klavzuli pravnomočnosti.

------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

op. št. (1): Učinek sodne poravnave (res transacta) je enak učinku pravnomočne sodbe (res iudicata) in zato sodna poravnava enako kot sodba postane pravnomočna – Lojze Ude, Nina Betetto in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 43.

op. št. (2): Po 251.c členu ZIP na predlog strank določi sodišče narok, na katerem v zapisnik ugotovi sporazum strank o obstoju terjatve in času njene dospelosti ter njuno soglasje, da se z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini dolžnika oziroma s popisom zastavne pravice na premičnih stvareh dolžnika zavaruje denarna terjatev ter ima podpisani zapisnik o sporazumu strank moč sodne poravnave.

op. št. (3): Po prvem odstavku 16. člena ZIP sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, pri čemer je po 1. točki drugega odstavka tega člena izvršilni naslov sodna poravnava.

op. št. (4): Po 251.d členu ZIP na podlagi sporazuma iz 251.c člena ZIP odredi sodišče s sklepom vknjižbo in stori vse, kar je potrebno za vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini dolžnika ter ima sklep naravo sklepa o zavarovanju.

Datum zadnje spremembe:

20.04.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 2/2005
• VSL sodba II Cp 239/2000
• VSM Sodba I Cp 658/2018