VSM sklep I Cp 1508/2011

Jedro

Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo pravdni stranki, sodišče upošteva samo tiste pravdne stroške, ki so bili za pravdo potrebni. Odločitev o porazdelitvi pravdnih stroškov v primeru, ko stranka v pravdi deloma zmaga, zahteva upoštevanje vseh okoliščin primera, ki narekujejo ustrezni izbor metode pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov tako, da ta kot razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična lahko tudi presega zgolj rezultat matematične operacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsegu, to je v stroškovni odločitvi (II. točka izreka), potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača odškodnino v višini 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2007 do plačila (I. točka izreka). Toženo stranko je zavezalo še, da tožeči stranki v istem roku povrne pravdne stroške v znesku 1.279,77 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o pravdnih stroških pravočasno po pooblaščencu s pritožbo izpodbija tožeča stranka. Izraža prepričanje, da je materialno pravo zmotno uporabljeno, ko sodišče prve stopnje skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) tožeči stranki ni priznalo priglašenih 50 točk za končno poročilo stranki, saj gre v danem primeru za nujen in potreben pravdni strošek. V povezavi z navedenim izpostavlja, da obveza prevzemnika naročila, da poda naročitelju končno poročilo o opravljenem delu, predstavlja enega od ključnih opredelilnih znakov mandatnega razmerja. V tem okviru mora pooblaščenec stranki kot pooblastitelju na koncu postopka poročati o razlogih in posledicah pravnomočne odločitve s predlogi potrebnih, smotrnih oziroma dolžnih ravnanj stranke v zvezi s pravnomočno odločitvijo. Namesto 860,01 EUR bi sodišče prve stopnje tožeči stranki v tretjem obdobju postopka tako moralo priznati 887,56 EUR pravdnih stroškov. Ob tem, ko tožeča stranka meni, da ji je sodišče prve stopnje priglašene stroške sicer pravilno priznalo, pa zatrjuje, da je nepravilno izračunalo njen uspeh v prvem in drugem obdobju postopka, kar prinaša nezakonitost (procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Kadar sta sporna tako temelj kot višina odškodnine, je po prepričanju pritožbe uspeh v pravdi potrebno ugotoviti kot aritmetično sredino uspeha po temelju in uspeha po višini, v povezavi s čemer se pritožba sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 61/2002 z dne 21. 11. 2002. Izhajajoč iz navedenega je uspeh tožeče stranke v prvem obdobju 74,27%, v drugem obdobju pa 73,10%, kar se v izračunu pravdnih stroškov odraža tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki namesto 1.279,77 EUR povrniti pravdne stroške v višini 1.558,83 EUR. Glede na navedeno se tožeča stranka zavzema za spremembo prvostopenjske stroškovne odločitve v smislu pritožbenih navedb, priglaša pa tudi stroške pritožbenega postopka, ki jih naj sodišče druge stopnje naloži v plačilo toženi stranki.

3. Uvodoma velja pojasniti, da je sodišče druge stopnje skladno s prvim odstavkom 166. člena ZPP pritožbo tožeče stranke, s katero ta prvostopenjsko sodbo izpodbija zgolj v odločitvi o stroških postopka, ne pa tudi v izreku o glavni stvari, obravnavalo kot pritožbo zoper sklep.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o pravdnih stroških, to je v II. točki izreka, preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da izpodbijana stroškovna odločitev ni obremenjena s kršitvami procesne narave, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, podana pa ni niti kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo zatrjuje pritožba. Prvostopenjska odločitev o pravdnih stroških je hkrati materialnopravno pravilna, izvajanja pritožbe pa posledično v celoti neutemeljena.

6. Tožeča stranka si za priznanje dodatnih 50 točk po OT za končno poročilo stranki s predmetno pritožbo neuspešno prizadeva. Najprej velja ugotovi, da s stroškovnikom v prilogi A 18 zgoraj navedenega stroška ni izrecno priglasila, v kolikor pa je razumeti, da iz tega naslova zahteva 20 točk, ki jih v stroškovniku v zvezi z zastopanjem na (zadnji) glavni obravnavi dne 21. 6. 2011 priglasi kot strošek za poročilo stranki z navedbo dejanskega stanja, kakor je njen stroškovni zahtevek v tem delu izhajajoč iz razlogov izpodbijane odločitve obravnavalo tudi sodišče prve stopnje, pa je potrebno zaključiti, da je sodišče prve stopnje takšno stroškovno postavko utemeljeno zavrnilo. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo pravdni stranki, sodišče upošteva samo tiste pravdne stroške, ki so bili za pravdo potrebni. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, sodišče odloči po skrbni presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP), ki ji je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo tudi v obravnavanem primeru. Obseg stroškov, ki jih pravdna stranka zahteva od nasprotne stranke, je potrebno skrčiti na tisto najmanjšo mero, ki še omogoča varstvo njenih lastnih interesov(1), ti pa so v obravnavani zadevi v smislu seznanitve s sprejeto sodno odločitvi o glavni stvari zadostno varovani že z argumenti prvostopenjskega sodišča k odločitvi o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine. Glede na izrecna pritožbena izvajanja velja poudariti, da že iz izreka prvostopenjske sodbe jasno izhaja, kakšne pravne posledice za toženo stranko nastopijo ob pravnomočnosti odločitve (tožeči stranki more v roku 15 dni plačati 2.500,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi), kar je z gledišča pravdnih strank oceniti kot pomembno. Ob tem, ko je ugotoviti, da tako v pravnem kot dejanskem smislu ne gre za posebej zapleteno zadevo, je tožeča stranka že na podlagi jasne in izčrpne obrazložitve sodišča prve stopnje v celoti seznanjena z razlogi sprejete odločitve, iz te pa zanjo dolžna ravnanja oziroma obveznosti nedvoumno ne izhajajo. Stroškov odvetnika za svetovanje o potrebnih in smotrnih ravnanjih v zvezi s pravnomočno odločitvijo, v kolikor bi se v primeru neizpolnitve tožene stranke izkazala potreba po uvedbi izvršilnega postopka, pa tožeča stranka ne more uveljavljati kot stroškov, nastalih v okviru predmetnega pravdnega postopka, pri čemer velja izpostaviti, da niti ni gotovo, ali bodo ti stroški sploh nastali. Nagrada za svetovanje o smotrnosti vložitve pravnega sredstva, v kolikor je to pomembno v zvezi s predmetno pritožbo, je sicer zajeta že v nagradi odvetnika za vložitev tega pravnega sredstva, ki pa je tožeča stranka v obravnavanem primeru ob uporabi določila prvega odstavka 154. člena ZPP, ko se predmetna pritožba ne izkaže kot uspešna, ne more uveljaviti, kakor izhaja iz spodnje obrazložitve. Strošek odvetnika za končno poročilo stranki se upoštevaje vse okoliščine obravnavanega primera torej ne izkaže kot strošek potreben za pravdo, zato ga sodišče prve stopnje tožeči stranki pravilno ni priznalo. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava velja zato zavrniti.

7. Neutemeljeno se tožeča stranka sklicuje tudi na kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v posameznih fazah predmetnega postopka pravdni uspeh tožeče stranke pravilno izračunalo tako, da je pri tem izhajalo iz njenega uspeha s tožbenim zahtevkom po višini, takšnemu postopanju prvostopenjskega sodišča pa pritožba ne more uspešno nasprotovati niti ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 61/2002 z dne 21. 11. 2002. V citirani zadevi je Vrhovno sodišče RS sicer uporabilo princip ugotavljanja pravdnega uspeha stranke ločeno glede temelja in ločeno glede višine odškodnine, vendar ne gre prezreti kasnejše odločbe istega sodišča, to je sodbe in sklepa II Ips 530/2005 z dne 22. 11. 2007, v kateri je izraženo stališče, da je takšna metoda ugotavljanja pravdnega uspeha, za katero se zavzema pritožba, sprejemljiva le v tistih primerih, ko je ugotavljanje pravnega temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. V povezavi z navedenim velja izpostaviti, da odločitev o porazdelitvi pravdnih stroškov v primeru, ko stranka v pravdi deloma zmaga, zahteva upoštevanje vseh okoliščin primera (drugi odstavek 154. člena ZPP), ki narekujejo ustrezni izbor metode pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov tako, da ta kot razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična lahko tudi presega zgolj rezultat matematične operacije. Vendar pa je potrebo zaključiti, da okoliščine, ki jih kot relevantne v zvezi z izbiro metode za ugotavljanje uspeha pravdnih strank v odškodninskih zadevah opredeljuje tudi Vrhovno sodišče RS v svoji odločbi z dne 22. 11. 2007, v obravnavani zadevi niso zastopane in tudi pritožba trditev v tej smeri ne postavi.

8. Tožeča stranka je v predmetnem postopku uveljavljala plačilo odškodnine zaradi škodnega dogodka, ko jo je dne 16. 10. 2005 na parkirišču podrl pes pasme rotweiler, ki je pritekel iz sosednjega dvorišča. V okviru obravnavanja pred sodiščem prve stopnje lastništvo psa ni bilo sporno, prav tako ne, da je njegov lastnik imel pri toženi starki zavarovano odgovornost po polici št. 0030510 – SUPERSTAN in da sklenjeno zavarovanje krije odgovornost do zavarovalne vsote 2.500,00 EUR. O odškodninski odgovornosti tožene stranke je sodišče prve stopnje ob uporabi določila drugega odstavka 158. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) sklepalo že zgolj na podlagi izpovedbe priče T. H., ki je potrdila, da je pes pobegnil iz dvorišča ter na parkirišču pred gostilno podrl tožečo stranko in njegovo ženo. O tem, da je tožeči stranki v obravnavanem škodnem dogodku nastala pravno priznana škoda (pri ugotavljanju vzročne zveze med poškodbo oziroma škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode je bilo potrebno ovrednotiti vpliv prisotnih degenerativnih sprememb) in kakšna je njena višina (179. in 182. člen OZ), pa je sodišče prve stopnje zaključilo na temelju pridobljenega izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, ki sta ga povzeli obe pravdni stranki (10. točka obrazložitve sodbe). Predstavljeno tako ne utemeljuje zaključka, da je ugotavljanje temelja tožbenega zahtevka povzročilo znatne pravdne stroške, zato v predmetni odškodninski pravdi za vrednotenje uspeha strank ločeno po temelju in po višini ob upoštevanju aritmetične sredine obeh dobljenih rezultatov, ni podlage. Sodišče prve stopnje je ob uporabi drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, ko je ugotavljajo uspeh pravdnih strank v posameznih fazah postopka, finančno breme predmetne pravde med pravdni stranki pravilno razporedilo in je na tej osnovi sprejeta stroškovna odločitev materialnopravno pravilna, zatrjevanja tožeče stranke o procesni kršitvi iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi vplivala na zakonitost izpodbijanega stroškovnega izreka, pa se pokažejo kot neutemeljena.

9. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke skladno z 2. točko 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani stroškovni odločitvi, to je v II. točki izreka, potrdilo.

10. Tožeča stranka pritožbenega uspeha ne beleži, zato ob uporabi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

--------------------------------------------------------------------------------

op. št. (1): Podrobneje N. Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 35, 36.

Datum zadnje spremembe:

20.04.2012

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 787/2013
• VSL sklep II Ip 454/2010
• VSL sklep I Cp 1579/2009