VSL sklep I Cpg 1254/2011

Jedro

Pogoj za predhodno odredbo je podan, če je iz trditvene in dokazne podlage v predlogu za izdajo predhodne odredbe možna celovita ocena takšnega gospodarskega oziroma finančnega stanja dolžnika, ki s stopnjo verjetnosti kaže na nevarnost za bodočo uveljavitev terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dolžnik sam nosi pritožbene stroške, dolžan pa je upniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 676,80 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku osemdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dolžnikov ugovor zoper sklep o predhodni odredbi z dne 24.6.2011 zavrnilo, dolžniku pa je naložilo plačilo upnikovih nadaljnjih stroškov.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil dolžnik in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor upniku, ki navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijanega sklepa ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče uvodoma kot neutemeljene ocenjuje pritožbene očitke, ki merijo na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je dolžnikove ugovorne navedbe s prikazom ocene njegovega finančnega stanja argumentirano zavrnilo. Pritožnik prav s temi zaključki v pritožbi obširno polemizira, zato že iz tega razloga ne drži, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti.

6. Prav tako ni podana nobena procesna kršitev, ker sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznemu predlogu dolžnika glede izvedenca finančne stroke. Neizvedba vseh predlaganih dokazov namreč ne predstavlja kršitve. Po drugem odstavku 213. člena ZPP je sodišče tisto, ki odloča o tem, kateri dokazi o zatrjevanih odločilnih dejstvih se naj izvedejo. Še več, v procesu dokazovanja sodišče pri oceni že izvedenih dokazov lahko ugotovi, da je določeno dejstvo dokazno in zato opusti izvedbo drugih že dopuščenih dokazov. Gre torej za pravico sodišča do izbire dokazov in presoje že izvedenih dokazov, ne pa za njegovo dolžnost izvesti vse predlagane dokaze. Neizvedba dokaza, ki se nanaša na odločilno ali pomembno dejstvo, ima lahko za posledico zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja; pravilnost presoje o tem, katera dejstva se dokazujejo in s katerimi dokazi, presodi višje sodišče glede na to, ali je dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolno. Prav tako ni bistvena kršitev določb postopka okoliščina, da sodišče prve stopnje ni izrecno zavrnilo izvedbe tistih dokazov, ki jih ni izvedlo (prim. III Ips 134/98)

7. Pogoja za izdajo predhodne odredbe zaradi zavarovanja upnikove terjatve iz prvega in drugega odstavka 257. člena ZIZ sta, da je podlaga upnikove denarne terjatve, ki še ni izvršljiva, odločba domačega sodišča ali drugega organa (pod določenimi pogoji tudi poravnava) in da upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. Pogojem za predhodno odredbo ni mogoče enačiti s pogoji za zavarovanje terjatve z začasno odredbo kot to zmotno meni pritožnik. Zaradi tega tudi sklicevanje na določbo 270. člena ZIZ glede verjetnosti izkazane terjatve ni utemeljeno. V konkretni zadevi tudi po zaključku višjega sodišča ni dvoma, da prvi izmed obeh pogojev za predhodno odredbo obstaja, saj upnik razpolaga z odločbo domačega sodišča, ki glasi na denarno terjatev, ni pa še izvršljiva. Sodišče v postopku izdaje predhodne odredbe ne presoja pravne podlage za nastanek take sodne odločbe, saj to pomeni odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zaradi tega so neupoštevne tudi pritožbene navedbe glede ničnosti verodostojne listine, saj je to stvar razsoje v pravdnem postopku. Ne drži niti pritožbena navedba, da je dolžnik ugovarjal obstoju terjatve po posojilni pogodbi. V ugovoru je dolžnik navedel le, da posojilo še ni zapadlo. Za primer, da bi sodišče štelo, da je posojilo zapadlo, je dolžnik podal pobotni ugovor. Dolžnik torej ni zanikal obstoja obligacijskega razmerja, pač pa je ugovarjal zapadlosti terjatve.

8. V konkretnem primeru je upnik nevarnost, da bo brez izdaje predhodne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, izkazoval z dolžnikovo skoraj 100% zadolženostjo, kratkoročno in dolgoročno plačilno nelikvidnostjo, izgubami v letih 2009 in 2010 ter pričakovano izgubo v prihodnje, dejstvom, da so vse dolžnikove nepremičnine obremenjene s hipotekami oziroma zastavnimi pravicami bank in tretjih ter dejstvom, da dolžnik ne razpolaga z nobenim drugim premoženjem, iz katerega bi se upnik lahko poplačal. Dolžnik tudi v pritožbi priznava zadolženost, ne izpodbija pa niti podatkov o izgubi in ugotovitve, da ne razpolaga z nobenim drugim premoženjem. Dolžnik tudi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz izpiska eS.BON. Iz izpiska je razvidno, da je bila bonitetna ocena za dolžnika 1.1.2011 znižana iz SB9 na SB10, kar pomeni poslabšanje kratkoročne plačilne sposobnosti, najnižjo zmožnost za poravnavanje obveznosti ter dejstvo, da pri podjetju s takšno bonitetno oceno obstaja največja verjetnost, da bo v prihodnjem 12 mesečnem obdobju postal insolventen. Že zgolj ta dejstva sama po sebi zadostujejo za izkaz obstoja nevarnosti po 257. členu ZIZ, saj sodišče prve stopnje pravilno navaja, da zadostuje objektivno stanje, ki bi po oceni sodišča lahko resno ogrozilo izvršbo. Pogoj za predhodno odredbo je podan, če je iz trditvene in dokazne podlage v predlogu za izdajo predhodne odredbe možna celovita ocena takšnega gospodarskega oziroma finančnega stanja dolžnika, ki s stopnjo verjetnosti kaže na nevarnost za bodočo uveljavitev terjatve. Navedeno pomeni, da so tudi po zaključku višjega sodišča izpolnjene vse predpostavke za izdajo predhodne odredbe. Dolžnik s pritožbenimi navedbami v ničemer ni omajal pravilnih in argumentiranih zaključkov izpodbijanega sklepa, na katere se višje sodišče v izogib ponavljanju tudi v celoti sklicuje.

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa ob reševanju pritožbe tudi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ), na katere pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in kot pravilen potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, sam nosi pritožbene stroške, mora pa upniku povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z Odvetniško in taksno tarifo.

Datum zadnje spremembe:

11.04.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 793/2015
• VSK sklep I Ip 190/2014
• VSK sklep I Ip 191/2014