VSL sklep I Cpg 1185/2011

Jedro

Strankine pripombe in ugovori zoper mnenje, zahteve, naj da izvedenec dodatna pojasnila ter naj ga sodišče zasliši, ne pomenijo dokazne pobude. Argumentum a contrario pa sama vprašanja izvedencu pred izvedbo dokaza nasprotno predstavljajo dokazno pobudo, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je toženko pozvalo, naj se opredeli do tega, ali s postavitvijo vprašanj izvedencu podaja dokazni predlog ali ne. S tem, ko je toženka sodišču prve stopnje dne 31.5.2011 sporočila, da sicer ni v navadi, da sodišče takšna vprašanja obravnava kot predlog za izvedbo dokaza, a da je hkrati pripravljena založiti polovico predujma za izvedenca, zato da bo slednji odgovoril tudi na njena vprašanja, je sporen dokazni predlog upoštevajoč dejstvo, da je plačala tudi svojo polovico predujma v znesku 300 EUR, konkludentno podala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 5. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se sodnemu izvedencu vrtnarske stroke A.S., ki ni zavezanec za plačilo DDV, njegova davčna številka pa je ... (3. točka izreka), za opravljeno izvedensko delo odmerijo nagrada in stroški v bruto znesku 943,80 EUR ter 6% prispevek za PIZ v znesku 56,63 EUR, kar skupaj znese 1.000,43 EUR (1. točka izreka). Odločilo je tudi, da se po plačilu 6% prispevka za PIZ v višini 56,63 EUR nagrada in stroški v bruto znesku 943,80 EUR nakažejo na izvedenčev transakcijski račun št. 02036-3750724464, odprt pri NLB, d.d. (2. točka izreka), vse skupaj pa se plača iz predujma, ki sta ga založili pravdni stranki (4. točka izreka), pri čemer sta pravdni stranki dolžni v roku 15 dni od prejema tega sklepa dopolniti manjkajoči predujem v znesku 700,43 EUR (tožeča stranka 500,22 EUR in tožena stranka 200,22 EUR), in sicer na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani št. 01100-6950421834, sklic na 008 1205 0283510, sicer bo sodišče navedeni znesek prisilno izterjalo (5. točka izreka).

2. Zoper 5. točko izreka izpodbijanega sklepa je vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da manjkajoči predujem založi le tožeča stranka, oziroma podrejeno, da ga razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa naloži, da toženki povrne stroške postopka z zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pregled spisa s strani pritožbenega sodišča pokaže, da je sodišče prve stopnje po predlogu za zavarovanje dokazov tožnice z dne 13.4.2011 dne 22.4.2011 izdalo sklep XII Pg 2835/2010-21, s katerim je predlogu delno ugodilo in tožnici naložilo, da založi predujem za izvedbo dokaza z izvedencem vrtnarske stroke v višini 600 EUR. Iz podatkov spisa (list. št. 95 - U.Z.) izhaja, da tožnica naloženega zneska predujma do dne 7.7.2011 ni plačala, saj navedenega sklepa sploh ni prejela (list. št. 56 – sodna pošiljka s pripisom odsoten – na dopustu). Ne glede na to je sodišče prve stopnje izvedencu F.G., univ. dipl. ing. agronomije, nato pa izvedencu vrtnarske stroke A.S. (ki je bil postavljen namesto izvedenca F.G. s sklepom z dne 4.5.2011) sprva postavilo zgolj vprašanja, ki mu jih je zastavila tožnica. Po pripravljalni vlogi toženke z dne 3.5.2011 in dopisu z dne 13.5.2011 pa je sodišče prve stopnje dne 26.5.2011 toženki poslalo dopis (list. št. 67), v katerem jo je pozvalo, naj sodišču prve stopnje sporoči, ali se njen predlog za postavitev vprašanj izvedencu šteje kot predlog za izvedbo dokaza z izvedencem vrtnarske stroke, za kar je dolžna plačati polovico predujma; v nasprotnem primeru bo namreč izvedencu zastavilo le vprašanja, ki jih je v zvezi s svojo trditveno podlago podala tožnica, toženka pa bo v vsakem primeru na izdelano izvedensko mnenje lahko podala pripombe. Toženka je sodišču prve stopnje dne 31.5.2011 sporočila, da sicer ni v navadi, da sodišče takšna vprašanja obravnava kot predlog za izvedbo dokaza, a je pripravljena založiti polovico predujma, zato da bo izvedenec odgovoril tudi na njena vprašanja.

6. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da zakon za dokaz z izvedencem ne določa nobene izjeme od čistega razpravnega načela. Kljub temu torej, da sodišče vodi dokazovanje z izvedencem, mu postavlja vprašanja in po potrebi od njega zahteva pojasnila (1. odstavek 252. člena ZPP), je stranka tista, ki mora podati dokazni predlog in v njem označiti dokazno temo (US RS Up 303/03 z dne 3.6.2004).

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka s tem, ko je želela, da izvedenec vrtnarske stroke odgovori tudi na njena vprašanja, označila dokazno temo, s tem pa posredno nakazala, da podaja dokazni predlog postavitve izvedenca vrtnarske stroke. Ne gre namreč za situacijo, ko se stranka zgolj izjavlja o rezultatih dokazovanja in sodeluje v dokaznem postopku, kar predstavlja njeno neodtujljivo pravico do izjave. Res je namreč, da strankine pripombe in ugovori zoper mnenje, zahteve, naj da izvedenec dodatna pojasnila ter naj ga sodišče zasliši, ne pomenijo dokazne pobude (J. Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga. str. 497 in 498). Argumentum a contrario pa sama vprašanja izvedencu pred izvedbo dokaza nasprotno predstavljajo dokazno pobudo, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je toženko pozvalo, naj se opredeli do tega, ali s postavitvijo vprašanj izvedencu podaja dokazni predlog ali ne. S tem, ko je toženka sodišču prve stopnje dne 31.5.2011 sporočila, da sicer ni v navadi, da sodišče takšna vprašanja obravnava kot predlog za izvedbo dokaza, a da je hkrati pripravljena založiti polovico predujma za izvedenca, zato da bo slednji odgovoril tudi na njena vprašanja, je sporen dokazni predlog upoštevajoč dejstvo, da je plačala tudi svojo polovico predujma v znesku 300 EUR, konkludentno podala.

8. Po 1. odstavku 153. člena ZPP mora stranka, ki predlaga izvedbo dokaza, založiti znesek, potreben za stroške, ki bodo s tem nastali, pri čemer po 2. odstavku v primeru, da izvedbo dokaza predlagata obe stranki, sodišče odloči, da naj za stroške potrebni znesek založita obe po enakih delih. Stroški za izvedbo dokaza se nato po 2. odstavku 249. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 242. člena istega zakona izplačajo iz predujma. Če predujem ni bil položen, sodišče naloži stranki, naj v odrejenem roku plača nastale stroške. Enako ravna takrat, ko položeni predujem po višini ne zadošča za stroške, ki so nastali z izvedbo dokaza. Ker predujem v konkretnem primeru po višini ni zadoščal za celotno plačilo nagrade in stroškov izvedenskega mnenja, se pravdni stranki (tudi toženka) kot predlagateljici dokaza ne moreta upirati zahtevanemu doplačilu, ki ga je sodišče odredilo v izpodbijanem sklepu (enako tudi VSL sklep II Cp 973/2010 z dne 6.5.2010). Pri tem računski preizkus pokaže, da je sodišče prve stopnje vsaki stranki naložilo v plačilo enak znesek predujma v višini 500,22 EUR, pri čemer je upoštevalo, da je toženka že založila znesek 300 EUR, zato ji je dodatno naložilo v plačilo zgolj znesek 200,22 EUR, tožnica pa (glej 5. točko obrazložitve) predujma še ni založila, zato ji je naložilo v plačilo celotni znesek 500,22 EUR (300 EUR + 200,22 EUR). Glede na navedeno se izkaže, da založeni predujem znaša natanko znesek nagrade, stroškov in prispevka za PIZ v višini 1000,43 EUR, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom priznalo izvedencu.

9. Sodišče prve stopnje tako tudi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po določbi 2. odstavka 393. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se namreč pri deljivi obveznosti, kjer je več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak odgovoren za svoj del obveznosti. Ker se torej pri deljivi obveznosti solidarnost plačila ne domneva, bi bili pravdni stranki (v primeru, da v oklepaju ne bi bila določena drugačna delitev – tožnica 500,22 EUR in toženka 200,22 EUR), dolžni vsaka plačati polovico zneska manjkajočega predujma (700,43 EUR), to je 350,215 EUR, in za plačilo torej v nobenem primeru ne bi bili solidarno odgovorni.

10. Odločitev sodišča prve stopnje je torej materialnopravno pravilna, prav tako pa v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 5. točki izreka (353. člen ZPP v zvezi z 2. točko 365. člena in 366. člena ZPP).

11. Ker toženka s pritožbo ni uspela, v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama nosi pritožbene stroške.

Datum zadnje spremembe:

11.04.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 946/2010
• VSL sodba I Cp 1603/99
• VSL Sklep IV Cp 1076/2020