VSL sklep II Cp 2161/2011

Jedro

Če naročnik ne uveljavlja svojih pravic v roku iz 1. odstavka 635. člena OZ, je pravna posledica torej lahko, da ne more sam več aktivno uveljavljati svojih pravic. V vsakem primeru pa se še lahko brani zoper podjemnikov (gradbenikov) plačilni zahtevek z ugovorom znižanja kupnine in odškodninskim ugovorom.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sklep in sodba prvostopenjskega sodišča se razveljavita in se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom vzelo na znanje umik zahtevka v višini 12.852,78 EUR po nasprotni tožbi in je v tem delu postopek ustavilo. S sodbo je: 1. razveljavilo sklep o izvršbi v 1. in 3. točki, 2. ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do toženke v višini 14.445,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, 3. v presežku zavrnilo zahtevek tožeče stranke, 4. ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke po nasprotni tožbi do tožene stranke v višini 32.813,74 EUR, 5. v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, 6. tožeči stranki stranki naložilo plačilo 18.368,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, 7. naložilo toženki plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 14.445,54 EUR za obdobje od 5. 5. 2005 do 6. 7. 2005 in 8. v presežku zavrnilo obrestni zahtevek tožene stranke.

2. Zoper sodbo sta vložila pritožbo obe stranki. Tožeča stranka izrecno izpodbija sodbo v 1., 3., 4., 6. in 8. točki. Tožena stranka izpodbija sklep prvostopenjskega sodišča, sodbo pa v 2. in 7. točki.

3. Tožeča stranka v svoji pritožbi uveljavlja predvsem, da sodišče o zahtevku po nasprotni tožbi ni odločilo, ampak je samo izvedlo pobot, in sicer tako po pobotnem ugovoru, kot tudi po nasprotni tožbi. Sodišče pa bi moralo o pobotnem ugovoru odločiti posebej in posebej o zahtevku po nasprotni tožbi. Ugovor po 2. odstavku 635. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, 32/2004 in 40/2007; v nadaljevanju: OZ) je po mnenju tožeče stranke lahko le pobotni; navedena določba naj ne bi mogla biti pravni temelj za nasprotno tožbo. Tožena stranka naj bi tudi nikoli točno ne navedla, kaj uveljavlja s pobotnim ugovorom in kaj z nasprotno tožbo. Sodbe naj ne bi bilo mogoče preizkusiti, ker tudi sodišče ni utemeljilo, glede česa je ugodilo pobotnemu ugovoru in v čem nasprotni tožbi. Sodišče se naj ne bi opredelilo do ugovorov prekluzije.

4. Tožena stranka izpodbija sklep prvostopenjskega sodišča zato, ker ni umaknila zahtevka po nasprotni tožbi (v višini 12.852,78 EUR). Sodbo pa izpodbija zato, ker naj ne bi bila nikoli (skupaj s tožečo stranko) ugotovila, da je bilo izvedenih, in neplačanih del za 13.111,52 EUR. To naj bi bila zgolj trditev priče M. M. in ne ugotovitev strank. Izpodbijana sodba naj bi tudi ne imela razlogov o tem, kako je sodišče ugotovilo obstoj terjatve tožnice.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Tožeča stranka je pred prvostopenjskim sodiščem zahtevala plačilo dela cene po gradbeni pogodbi. Tožena stranka se je plačila branila predvsem z ugovorom o obstoju napak. Postopek se začel še kot postopek izvršbe na temelju verodostojne listine dne 5. 5. 2005. Tožena stranka je prešla v protinapad tako, da je 28. 8. 2009 vložila nasprotno tožbo.

7. V izogib nesporazumu glede tega, kdo je tožeča in kdo tožena stranka, bo pritožbeno sodišče tožečo stranko iz tožbe vselej imenovalo tožeča stranka, tudi če je bila v položaju tožene stranke po nasprotni tožbi. Smiselno isto velja tudi za toženo stranko po tožbi.

I. Razlogi za razveljavitev sklepa in sodbe

8. Prav ima pritožba tožene stranke, da zahtevka višini 12.852,78 EUR ni umaknila. Poleg tega sodba prvostopenjskega sodišče ne navaja, s katero izjavo (ali vsaj kdaj naj bi) tožena stranka svoj zahtevek umaknila. Takšno pojasnilo je nujno, sicer sodba nima razlogov o odločilnem procesnem razpolaganju stranke z zahtevkom. Sklep prvostopenjskega sodišča ima tako napaki po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 kasnejšimi spremembami; 73/2007-UPB3, 45/2008-ZArbit; v nadaljevanju: ZPP).

9. Pritožba tožene stranke ima prav še v drugem oziru, namreč da stranki nista ugotovili, da je bilo izvedenih, in neplačanih del za 13.111,52 EUR. To je zgolj trdila priča M. M. (l. št. 311) in nihče drug. Domnevno, v resnici pa neobstoječe delno priznanje terjatve tožeče stranke (s strani tožene stranke) je odločilno vplivala na odločitev prvostopenjskega sodišča v 2. točki sodbenega izreka. To je bilo namreč izhodišče za odločitev, kot jo je potem prvostopenjsko sodišče sprejelo v navedeni točki izreka sodbe. Tožena stranka je poleg tega tudi upravičeno grajala, da sodba v tem delu sploh nima razlogov, zakaj je terjatev tožeče stranke utemeljena. Sodba se je v resnici ukvarjala le z vprašanje, ali so utemeljeni ugovori tožene stranke, ne pa, zakaj je utemeljen zahtevek tožeče stranke. Prvostopenjsko sodišče je torej storilo kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. To je razlog za razveljavitev 2. in posledično tudi 3. točke sodbe.

10. Tožeča stranka pa je vložila pritožbo glede 4. točke sodbe prvostopenjskega sodišča. Meni, da njen ugovor, da je bila vložitev tožbe glede na 1. in 2. odstavek 635. člena OZ prepozen (str. 3 pritožbe tožeče stranke). Tožeča stranka ima s pritožbo prav. Tožeča stranka je takoj po vložitvi nasprotne tožbe (in ker se je znašla v položaju tožene stranke) vložila ugovor po 635. členu OZ (pripr. vloga z dne 29. 12. 2009, l. št. 286). Ugovor je bil določen in jasen, lahko bi imel odločilen vpliv na izid postopka z nasprotno tožbo in ni bil očitno neutemeljen. Na takšen ugovor mora sodišče odgovoriti z jasnimi razlogi v svoji sodbi. Ker tega prvostopenjsko sodišče ni storilo, je storilo kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Posledično je treba razveljaviti 4. in 5. točko prvostopenjske sodbe. 6. točka temelji na izračunu razlike med v 2. točki in 4. točki ugotovljenima zahtevkoma. Ker sta 2. in 4. točka sodbe razveljavljeni, se posledično ni mogoče izogniti razveljavitvi še 6. točke sodbe. Smiselno isto velja tudi za 7. in 8. točko sodbe, ki se nanašata na obresti.

11. Ker je odločitev prvostopenjskega sodišča razveljavljena v 2. do 8. točki tudi ne more ostati v veljavi 1. točka sodbe, ki je povsem odvisna od odločitev v ostalih točkah sodbe, to je točkah 2 do 8.

12. Pravni temelj za odločitev pritožbenega sodišča je v 1. odstavku 351. in 1. odstavku 354. člena ZPP.

13. Odločitev o stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.

II. Navodila za ravnanje v ponovljenem postopku

14. Očitno je, da je imela sklenjena pogodba pravno naravo gradbene pogodbe. Gradbena pogodba je zgolj vrsta podjemne pogodbe (1. odstavek 649. člena OZ). Za ureditev napak pri gradnji se torej uporabljajo določbe o podjemni pogodbi, razen če OZ ne določa kaj posebnega. Na to brez potrebe še posebej opozori 660. člen OZ.

15. V zvezi s to zadevo sta pomembna predvsem 2. odstavek 663. člena in 635. člen OZ. Kar se tiče odgovornosti izvajalca do naročnika, je vsebinsko enako določbo kot v 2. odstavku 663. člena OZ mogoče najti v 1. odstavku 635. člena OZ. Za odločitev v tej zadevi je poleg tega pomemben tudi 2. odstavek 635. člena OZ. V nadaljevanju se bo pritožbeno sodišče zaradi poenostavitve obrazložitve sklicevalo le še na 635. člen OZ in ne na vsebinsko podobno, vendar nepopolno določbo 663. člena OZ.

16. Če ima zgradba napake, in te niso odpravljene, lahko naročnik uveljavlja štiri vrste pravic: naročnik jo lahko odpravi sam, zniža plačilo, odstopi od pogodbe in zahteva odškodnino (3. in 5. odstavek 639. člen OZ). Jamčevalni zahtevki zaradi neodprave posamezne napake po 3. odstavku 639. člena OZ so določeni alternativno. Zahtevek za povrnitev škode (5. odstavek 639. člena OZ) se lahko uveljavlja skupaj s kakšnim zahtevkom iz 3. odstavka 639. člena OZ, če je nastala še nadaljnja premoženjska škoda, ki ni zgolj v tem, da obstaja napaka. Seveda je v okviru iste gradnje mogoč obstoj cele vrste različnih napak in tudi pravno različnih zahtevkov zaradi napak. Za neko napako lahko naročnik na primer uveljavlja znižanje plačila, za drugo napako pa zgolj odškodnino.

17. Če naročnik uveljavlja kakšno pravico zaradi napake, jo lahko brez nevarnosti za izgubo svojih pravic sodno uveljavlja le znotraj enoletnega roka. Tako določba 1. odstavek 635. člena OZ. To pomeni, da lahko tožnik v tem času vloži tožbo. O posledicah, če tega ne stori v tem roku, so mnenja različna. Po mnenju nekaterih nastane po preteku enoletnega roka za podjemnika (in pri gradbeni pogodbi izvajalca) materialnopravni ugovor (tako odločba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1444/2010), po drugi gre za prekluzivni rok (odločba navedenega sodišča, opr. št. II Cpg 268/2010).

18. Če naročnik ne uveljavlja svojih pravic v roku iz 1. odstavka 635. člena OZ, je pravna posledica torej lahko, da ne more sam več aktivno uveljavljati svojih pravic. V vsakem primeru pa se še lahko brani zoper podjemnikov (gradbenikov) plačilni zahtevek z ugovorom znižanja kupnine in odškodninskim ugovorom (tako tudi odločba VS RS, opr. št. II Ips 405/2007).

19. Če podjemnik (izvajalec) uveljavlja plačilni zahtevek, je ta zahtevek lahko utemeljen, če je delo sploh opravil in če gradnja nima napak. Prevzem ni nujna predpostavka za zapadlost plačilnega zahtevka. Če namreč naročnik na podjemnikovo (izvajalčevo) zahtevo brez utemeljenega razloga ne prevzame izvršenega dela, se delo šteje za prevzeto in je naročnik vseeno dolžan plačati opravljeno delo. Kot je bilo že povedano, pa je plačilni zahtevek izvajalca lahko neutemeljen, če naročnik uveljavlja obstoj napak.

20. Vse povedano ima lahko odločilni vpliv na odločitev v zvezi z nasprotno tožbo in tudi tožbo. To naj pri svojem ponovnem odločanju prvostopenjsko sodišče upošteva.

Datum zadnje spremembe:

11.04.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 371/2010
• VSL sodba I Cpg 788/2010
• VSL sodba I Cpg 497/2011