VSL sodba in sklep II Cp 2474/2011

Jedro

Pravnomočna odločitev, da se je toženec dolžan izseliti iz stanovanja, vključuje tudi odločitev (z učinkom pravnomočnosti), da nima pravice do posesti.

Izrek

I. Pritožbi proti sklepu z dne 21.2.2011 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Pritožba proti odločitvi o glavni stvari v sodbi se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka potrdi.

III. Pritožbi proti odločitvi o stroških postopka, ki je vsebovana v sodbi, se delno ugodi ter se odločitev v 2. točki izpodbijane sodbe spremeni tako, da pravilno priznani stroški znašajo 922,92 EUR.

IV. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V tej pravdi tožnica od tožene stranke zahteva plačilo uporabnine.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in toženca obsodilo na nerazdelno plačilo 4.021,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot so navedene v izreku sodbe. S popravnim sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka popravilo odločitev o obrestih v novi 19. alinei.

3. Proti sodbi sta v dveh ločenih vlogah vložila pritožbo oba toženca. Oba uveljavljata vse pritožbene razloge ter sodišču predlagata takšno spremembo izpodbijane sodbe, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. Pritožba opozarja na določbo 96. člena SPZ (1). Uporabnino je mogoče naložiti v plačilo le nedobrovernemu posestniku.

4. Pritožba nadalje napada stališče sodišča, ki se opira na pravnomočno odločeno stvar. V pravdni zadevi pod opr. št. P 370/2006 namreč sodišče ni odločalo o veljavnosti oziroma neveljavnosti same najemne pogodbe. Odločilo je le o dolžnosti, da prvotoženec izprazni navedeno nepremičnino. Nikakršne vezanosti torej ni na ugotovitev, da je najemna pogodba kakorkoli neveljavna. V zvezi s tem pritožba očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Drugotoženka v pritožbi opozarja na to, da ni bila stranka pravdnega postopka P 370/2006. Subjektivne meja pravnomočnosti je zato ne vežejo. Ponavlja ugovor pasivne legitimacije. Najemna pogodba, ki je bila sklenjena s pokojno lastnico M. M., je bila sklenjena le s prvotoženo in ne tudi z drugotoženo stranko. Pri sklepanju te drugotoženka sploh ni sodelovala. Pritožba se vnovič sklicuje tudi na ugovor zastaranja.

5. Nazadnje pa pritožba napada še odločitev o stroških postopka. Te naj bi ne bilo mogoče preizkusiti, saj iz sodbe ni razvidno, katere stroške je sodišče upoštevalo. Iz pisne dokumentacije pa je razvidno, da je tožeča stranka uveljavljala tudi stroške v zvezi s pritožbenim postopkom glede zavrnjenega dela začasne odredbe.

6. Pritožba je bila vročena tožeči stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 21.2.2011 sklenilo, da se pritožba prvotožene stranke šteje za umaknjeno.

8. Proti temu sklepu vlaga pritožbo prvotožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Opozarja, da je bila sodna taksa v celoti plačana. Plačana je bila s strani drugotoženke kot solidarne zavezanke.

9. Pritožba proti sklepu o tem, da se pritožba šteje za umaknjeno, je utemeljena. Pritožba proti odločitvi o glavni stvari ni utemeljena. Pritožba proti odločitvi o stroških pa je delno utemeljena.

O pritožbi proti sklepu z dne 21.2.2011:

10. Pritožba proti sklepu, da se šteje pritožba za umaknjeno, je utemeljena. Pravilno izračunana taksa za pritožbo je glede na vrednost spornega predmeta namreč 225,00 EUR. Če morata dve ali več oseb skupaj plačati takso, je njihova obveznost nerazdelna (8. odstavek 3. člena ZSS-1).(2) Taksa v tej višini je bila plačana. Čim pa je tako, pogoj iz 3. odstavka 105.a člena ZPP (3) ni izpolnjen. Tega ne spremeni niti drugačen taksni nalog. Ker je pritožba proti temu sklepu utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo ter sklep sodišča razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). Tako so podani pogoji za vsebinsko odločanje o pritožbi obeh tožencev proti sodbi.

O pritožbi proti sodbi:

11. V tej pravdi gre za plačilo uporabnine. Pravna podlaga zahtevka je podana v 198. členu OZ (4). Ob razlagi določb 95. in 96. člena SPZ pa je zahtevek mogoče uveljavljati le proti nedobroverni osebi. Posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti (28. člen SPZ).

12. Da je tožnica lastnica nepremičnine med strankama ni sporno. Prav tako ni sporno, da sta toženca v obdobju, za katerega tožnica vtožuje uporabnino v stanovanju bivala. Ob navedenih dejstvih bi se toženka lahko uspešno branila le z ugovorom, da sta dobroverna posestnika ali da imata celo brezplačno pravico do posesti.

13. Ob dejstvih:

- da je bilo prvotožencu s pravnomočno sodbo z dne 19.1.2007 (zadeva P 370/2006 Okrajnega sodišča v Novem mestu) naloženo, naj nepremičnino prosto oseb in stvari izroči lastniku;

- da drugotoženka ne zatrjuje, da bi imela s katerimkoli aktualnim lastnikom sklenjen posel, ki bi ji dajal brezplačno pravico do posesti;

- da nobena od strank ne zatrjuje, da bi pravico do brezplačne posesti pridobila po časovnih mejah pravnomočnosti sodbe P 370/2006 Okrajnega sodišča v Novem mestu;

- da sta toženca zakonca in za obveznost nerazdelno odgovarjata;

je na dlani, da ne ugovor nedobroverne posesti, ne ugovor pravice do brezplačne posesti ne moreta biti utemeljena.

14. Pritožbeno preigravanje z institutom pravnomočno odločene stvari je neresno. S tem, ko je bila prvotožena stranka s pravnomočno sodbo odločbo obsojena, naj izprazni nepremičnino, je bilo odločeno tudi o tem, da nima pravice do brezplačne posesti (še več odločeno je bilo, da nima nikakršne pravice do posesti). Takšna dejanska ugotovitev je nujno zajeta s časovnimi mejami pravnomočnosti navedene sodbe, kajti drugače bi takšno odločitev v izpraznitveni pravdi ne bi la mogoča (bila bi izključena). Ob pravni tezi, ki jo zastopata pritožnika, bi jasna odločitev v pravdi P 370/2006 Okrajnega sodišča v Novem mestu izgubila vsakršno pravno veljavo in pomen. Prav to pa bi nasprotovalo bistvu instituta pravnomočnosti.

15. Ker je tako, o dobroverni posesti prvotožene stranke ni mogoče govoriti. Ne prvo in ne drugotožena stranka pa ne zatrjujeta, da bi njuna dobroverna posest temeljila na kakšnem drugem dejstvu, ki bi nastalo po navedeni sodbi.

16. Pritožbeno stališče drugotožene stranke, da je odločba P 370/2006 ne veže, ker ni bila stranka tistega postopka (bila pa je pooblaščenka) je sicer utemeljeno. Vendar pa to v ničemer ne utemeljuje njene nadaljnje teze, da je bila v dobri veri glede pravice do brezplačne posesti. Na čem naj bi takšna pravica temeljila, pritožnica ne pojasni zadovoljivo. Ker sama ni bila stranka najemne pogodbe, ji takšne pravice le-ta ne daje, marveč deli usodo najemnika. Svojo posest izvaja iz njegove in ne iz lastne pravice do posesti. Poleg tega pa je trditev tožeče stranke, da je bila v prej navedeni pravdi drugotožena stranka pooblaščenka prvotožene stranke ter da ji zato okoliščine spora niso ostale neznane, neprerekana in se zato šteje za resnično. To je pomembno z vidika njene dobre vere, ki je ni.

17. Pravilni odločitvi, da za zahtevek iz naslova uporabnine velja splošni 5-letni zastaralni rok iz 346. člena OZ, pritožbeno sodišče nima česa dodati. Gre za lastnikov verzijski zahtevek, za katerega vsakokratne sprotne (mesečne) obveznosti zastarajo v petih letih.

18. Pravilna je tudi odločitev o teku zamudnih obresti. Ker toženca v celotnem vtoževanem obdobju nista bila dobroverna, kot nepoštena okoriščenca dolgujeta od vsega začetka tudi zamudne obresti (193. člen OZ).

19. Sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Katera so ta dejstva, je razvidno iz uvodnega dela ožje obrazložitve te sodbe, vse ostalo je pravno nepomembno.

20. Ker pritožba proti sodbi ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je sodišče pritožbo proti sodbi zavrnilo in sodbo v 1. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi proti stroških postopka:

21. Pritožba zoper stroške pa je delno utemeljena. Pritožnica namreč s pritožbo proti delni zavrnitvi predloga za začasno odredbo (v delu, ki se nanaša na drugo toženko) ni uspela. Zato ji stroški za to pritožbo (sestava vloge in taksa) ne pripadajo.

22. Priloženi stroški so razvidni iz stroškovnika na list. št. 73. Pritožbeno sodišče je zato stroške odmerilo na novo (tako, da ji prej navedeni stroški ne pripadajo, ostali pa). Tako odmerjeni stroški znašajo 769,10 EUR ter 20 % DDV v višini 153,82 EUR. Skupaj torej 922,92 EUR.

23. Glede odločitve o stroških je torej pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter odločitev o stroških delno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka:

24. Odgovor na pritožbo ni mogel v ničemer spremeniti pravnega položaja tožeče stranke. Ta vloga tako za pravdo ni bila potrebna ter sodišče stroškov tožeči stranki v skladu s 155. členom ZPP ni priznalo.

25. Ker tožena stranka z bistvom pritožbe (pritožbo proti glavni stvari) ni uspela, je torej njen uspeh neznaten. Zato v skladu s smiselno uporabo 3. odstavka 154. člena ZPP stroške krije sama.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Stvarnopravni zakonik (Uradni list RS, št. 87/2002)

(2) Zakon o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/2008)

(3) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 in nadaljnji)

(4) Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji)

Datum zadnje spremembe:

11.04.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2842/2011
• VSK sodba Cp 1278/2010
• VSM sodba I Cp 1339/2013