VSL sodba in sklep IV Cp 445/2012

Jedro

Med skupnim starševstvom in obsežnim izvrševanjem stikov obstaja kvalitativna in ne zgolj kvantitativna razlika. Pri skupnem starševstvu ima namreč otrok dva doma.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke proti zavrnilnemu delu zahtevka za plačevanje preživnine, in sicer za obdobje od vložitve tožbe do dneva izdaje sodbe (odločitev je vsebovana v izreku sodbe pod točko I.4) se delno ugodi ter se odločitev v opisanem obsegu razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu se pritožba tožnice proti sodbi, v celoti pa pritožbe: tožnice proti sklepu, toženca proti sodbi in toženca proti sklepu zavrnejo ter se izpodbijana sodba in sklep v nerazveljavljenem delu potrdita.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta bila izvenzakonska partnerja, ki se jima je rodil mld. A. B. (rojen X. Y. 2007). Po razpadu njune skupnosti sta vložila vsak svojo tožbo, s katero sta zahtevala, naj se jima otrok dodeli v varstvo in vzgojo, naj se določijo stiki z drugim od staršev ter naj sodišče odloči tudi o preživninskem zahtevku.

2. S sodbo je sodišče odločilo, da se mld. sin dodeli v varstvo in vzgojo materi. Odločilo je o stikih očeta s sinom. Ti potekajo tako, da ima oče s sinom stike vsak torek in četrtek, pri čemer ob torkih otrok pri očetu tudi prenoči. Stiki med vikendom so urejeni tako, da je otrok pri očetu vsak drugi vikend od petka do nedelje. V času šolskih počitnic je otrok pri očetu dvakrat po 14 dni. Med ostalimi počitnicami in prazniki, pa je otrok izmenjaje pri materi in očetu. Glede plačila preživnine je sodišče tožencu naložilo, da je od dneva izdaje sodbe dalje dolžan plačevati preživnino v znesku 300,00 EUR mesečno. Sodišče je nazadnje odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Ostale zahtevke po tožbi in nasprotni tožbi je sodišče zavrnilo.

3. Skupaj s sodbo je sodišče izdalo začasno odredbo, s katero je začasno odločilo o dodelitvi otroka materi in začasno odločilo tudi o stikih med očetom in sinom. Odločitev sodišča v začasni odredbi je identična odločitvi v sodbi.

4. Sodišče pa je zavrnilo predlog tožene stranke za izdajo začasne odredbe z vsebino, ki je razvidna iz izreka pod točko II.

5. Sodišče je z izpodbijanim sklepom odločalo o ugovorih obeh pravdnih strank proti izdani in zavrnjeni začasni odredbi. Oba ugovora je zavrnilo.

Pritožbi tožeče stranke proti sodbi in sklepu:

6. Pritožba uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišču predlaga naj dosodi višjo preživnino, ki bi jo moral toženec plačevati od dneva vložitve tožbe dalje, poleg tega pa naj spremeni odločitev o stikih. Odločitev o stikih naj pritožbeno sodišče po predlogu pritožbe spremeni tudi v izdani začasni odredbi. Najprej trdi, da je sodišče odločilo preko zahtevka. Vsebinsko pa pritožba trdi, da odločitev o stikih ni v korist otroka. A. je v duševni stiski. Meni, da je za otroka koristno, da čim več časa preživi na stalnem kraju. Odločitev, da sin tudi med tednom prespi pri očetu, ni v otrokovo korist. Stiska otroka, o katerih sta povedali tudi vzgojiteljica v vrtcu C. in dr. B. je pogojena z dejstvom, da se A. dnevno seli med očetom in materjo. Dalje se pritožba opira na pisno mnenje izvedenca mag. T., ki je jasno povedal, da je imel sprva v mislih zgolj dvakratni tedenski stik pri očetu, vendar brez nočitve. Na sami obravnavi pa je spremenil mnenje in to brez kakršnegakoli strokovnega pregleda ali testa. Mnenje izvedenca je zato neprimerno in ni v korist otroka. Takšna intenziteta stikov, kakor jih je določilo sodišče, je že skoraj skupno skrbništvo. To pa v obravnavani zadevi ni na mestu. Pritožnica opozarja, da v času šole otroci potrebujejo tudi čas za domače naloge in možnost obiskovanja interesnih dejavnosti. Ob tako pogostih stikih je to onemogočeno.

7. Smiselno enake razloge pritožnica naslavlja tudi na odločitev sodišča o začasni odredbi.

8. Glede višine preživnine in obdobja plačevanja preživnine pa pritožnica navaja, da se po ZZZDR (1) ta določa od dneva vložitve tožbe in ne od dneva odločitve sodišča prve stopnje. Toženec tudi ni trdil, da bi tožnici v času od vložitve tožbe dalje plačeval kakršnokoli preživnino. Sicer pa se pritožnica ne strinja niti z ugotovitvami sodišča o potrebah otroka. Te naj bi bile višje za kar je pred sodiščem prve stopnje tožnica tudi navedla ustrezna dejstva. Opozarja, da ima toženec prek 3.000,00 EUR neto plače.

Pritožbi tožene stranke proti sodbi in sklepu:

9. Tudi tožena stranka uveljavlja vse predvidene pritožbene razloge. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Vsebinsko pa pritožba napada zgolj odločitev o dodelitvi otroka materi. Pritožba meni, da izvedenčevo mnenje ni ustrezno utemeljeno. Enako posledično velja za sodbo. Izvedenec je namreč zapisal, da sta pravdni stranki enako primerni za starševstvo. Kljub temu je predlagal, da se otroka dodeli materi. Meni, da izvedenec za takšno odločitev ni dal vsebinskega in strokovnega odgovora. To je očitna posledica neznanja in nezmožnosti izvedenca, da bi ustrezno odgovoril na vprašanja tožene stranke o tem, iz katerih razlogov je ustrezneje, da se otrok dodeli materi. Razlogi o starosti otroka, ugotovljenem psihofizičnem statusu otroka in njegovih razvojnih, socialnih in čustvenih potrebah so vsebinsko prazni. Enako velja za izvedenčeve navedbe o tem, da je iz literature znano, da je potreba predšolskega otroka večja po materi kot po očetu in da enako sledi tudi iz klinične prakse. Izvedenec ni povedal, katera literatura je to in katera klinična praksa je ta, ki jo ima v mislih. Na zastavljena vprašanja izvedenec ni odgovoril niti na glavni obravnavi. Zato pritožba meni, da je odločitev sodišča o dodelitvi otroka materi stereotipna. Ob tem opozarja, da lahko sam otroku nudi višjo premoženjsko stabilnost. Smiselno enake razloge pa tožena stranka uveljavlja tudi v pritožbi proti sklepu o zavrnitvi ugovora zoper odločitev o začasni odredbi. Posebej pa v zvezi s stiki še poudarja, da bi bilo za otroka koristneje, če se po dnevnih stikih vrne na dom tožnice ob 20.00 uri in ne že ob 18.00 uri.

10. Pritožbe so bile vročene nasprotnim strankam. Obe sta podali odgovore in predlagali zavrnitev nasprotnih pritožbo.

11. Utemeljena je le pritožba tožeče stranke proti odločitvi sodišča prve stopnje, da toženec ni dolžan plačevati preživnine za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe. V ostalem delu so vse pritožbe neutemeljene.

12. Toženec v svoji pritožbi vsebinsko napada edinole odločitev o dodelitvi otroka. Izvedencu očita stereotipnost in praznost. Vendar: v položaju, kakršen je obravnavan, je nazadnje treba odločiti. Ko sta oba starša primerna, je takšna odločitev sicer težka. A težavnost odločitve je v takšnem primeru k sreči v tem, da se odloča o dveh dobrih možnostih (idealne, to je skupno življenje, pa žal več ni). Pritožnik izvedencu, ter posredno sodišču, očita vsebinsko praznost. Ta očitek preigrava skozi celotno pritožbo. A očitek vsebinske praznosti v resnici pomeni predvsem to, da znatnih okoliščin, ki bi govorile za to, da je otroka primerneje dodeliti v varstvo in vzgojo materi, preprosto ni. Slednje pa ne pomeni, da za to obstajajo nasprotni razlogi. V takšnem položaju bi bilo zato strokovno nekorektno, če bi si bodisi izvedenec bodisi sodišče take razloge izmišljala ali jih potencirala zgolj zato, da bi učvrstila videz sodne odločitve. Za kaj takšnega ni potrebe in bi bilo to tudi nedopustno. Dejstvo je, da je o dodelitvi otroka treba odločiti. Navsezadnje bi bilo treba odločiti tudi v položaju, ko bi bilo za otroka povsem enako dobro, da se ga dodeli tako enemu kot drugemu staršu. Tudi tu je nazadnje treba sprejeti oblastno odločitev, ker skupno starševstvo zaradi konfliktnih razmerij med njima ni mogoče. V takšnem položaju pač lahko odločajo tudi malenkosti. Izvedenec ta jeziček na tehtnici vidi prav v prvenstvu materinstva pred očetovstvom v konkretni kronološki starosti otroka. Tu ne gre za prazen stereotip, katerega učinek bi bil za otroka škodljiv v položajih, ko bi mu stale nasproti okoliščine, ki bi govorile za to, da je otroka primerneje dodeliti očetu. Gre preprosto za jeziček na tehtnici, ki je utemeljen na izvedenčevem strokovnem stališču, da je potreba predšolskega otroka po materi večja zaradi razvojnih, socialnih in čustvenih potreb. Ta potreba izvira prav iz lika matere. Torej iz njenega spola, se pravi iz biološke povezave, ki se med materjo in otrokom stke že v času nosečnosti, v času zgodnjega otroštva in rane predšolske dobe. Izvira iz njenih splošno znanih lastnosti, o katerih sicer špekulira tudi pritožba (nežnost, skrbnost). V resnici gre za splošno znana dejstva, ki jih je izvedenec po opravljenem delu prepoznal glede na konkretne okoliščine tudi v danem primeru. Teh posebnosti materinstva ni mogoče zanikati v imenu lažne enakosti. To pa seveda spet ne pomeni, da bi jih bilo dopustno sprevračati v dogmo, ki naj bo ne glede na okoliščine konkretnega primera odločilna prav v vseh primerih. Vendar v tej pravdi za kaj takšnega ne gre.

13. Otrokov dom bo torej pri materi. Njeno premoženjsko stanje na kvaliteto doma ne vpliva. Tožnica bo z otrokom živela v urejenem bivalnem okolju. Sprotni stroški pa ne morejo biti odločilen dejavnik pri vprašanju, komu naj se dodeli otrok. Sprotni stroški so predmet preživninske izravnave. Nedopustno bi bilo, da bi tožencu zato, ker bo kril večji del preživninskega bremena, pripadala prednost pri dodelitvi otroka. Takšno izhodišče bi komercializiralo družinska razmerja.

14. Razumljivo je, da je za tistega starša, ki je primeren za vzgojo, pa se mu otrok ne dodeli, takšna odločitev boleča. Vendar se temu po razpadu skupne družine pač ni mogoče izogniti. Pravico do družinskega življenja tak starš in otrok zato uresničujeta prek kvalitetnih in v danem primeru tudi razmeroma obsežnih stikov.

15. Glede na otrokovo starost je primerna ura za končanje stikov tista, ki jo je določilo sodišče (18.00) in ne tista, za katero se zavzema pritožba (20.00). Ta namreč onemogoča, da se otrok pred spanjem umiri.

16. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Nikakršne potrebe ni, da bi sodišče postavljalo novega izvedenca. Že ta, ki je opravljal nalogo pred sodiščem prve stopnje, je podal odgovor na relevantna vprašanja. Kopičenje izvedenskih mnenj ne bi bilo zgolj neekonomično, marveč bi po nepotrebnem obremenjevalo vse vpletene, predvsem pa otroka. Na otrokovo korist je treba paziti tudi pri izvajanju postopka in sicer tako, da se ga po nepotrebnem ne obremenjuje z dodatnimi izvedenskimi obravnavami.

17. Ker pritožba toženca proti odločitvi sodišča prve stopnje ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrnilo in sodbo z njegove strani izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP (2)).

Pritožba tožeče stranke proti sodbi in sklepu:

18. Pritožba tožeče stranke napada v prvi vrsti obseg odločitve o stikih. Ne strinja se predvsem s tem, da otrok pri očetu prenoči med tednom ter s tem, da stiki med vikendom potekajo že od petka dalje. Res je, da so stiki, kakor so sedaj določeni, razmeroma obsežni. Ni pa takšna odločitev o stikih identična z odločitvijo o skupnem starševstvu. Med skupnim starševstvom in obsežnim izvrševanjem stikov je podana ne le kvantitativna, marveč predvsem kvalitativna razlika. Pri skupnem starševstvu ima otrok v resnici dva doma. Pri obsežno določenih stikih pa ne. Obsežno določeni stiki v obravnavani zadevi so utemeljeni zato, ker je tudi toženec primeren starš in je otrok nanj pristno navezan. Po izvedenčevem stališču je za otroka koristno, da raste tudi ob očetu, čeprav zgolj preko izvrševanih stikov. To pomeni, da je otrok z njim v raznoterih življenjskih položajih in ne zgolj občasno. Oče bo tako spremljal in vplival na otrokov razvoj. To je po stališču izvedenca v otrokovo korist. Povedano je že bilo, da bosta na tak način tako oče kot sin izvrševala pravico do družinskega življenja.

19. Pritožba problem otrokove stiske v resnici sprevrača. Otrokova stiska je posledica doslejšnjega neurejenega stanja in tega, da idealne družinske skupnosti več ni. V doslejšnjem neurejenem stanju, ko je bil otrok en dan pri materi in drug dan pri očetu, dokončna usoda njegove dodelitve pa ni bila znana, je bilo življenje za otroka seveda kaotično. Z odločitvijo po sodbi pa se bodo razmere ustalile in otrok bo sedaj tudi manj pri tožencu. Pri njem bo prespal le enkrat med tednom. Dokler je v vrtcu (pa tudi v prvih razredih devetletke, ki ni šola takšnega tipa, kot je bila nekdanja osemletka in tudi domače naloge niso obsežne oziroma jih skoraj ni), je to primerno. Takšna odločitev je skladna tudi z izvedenčevim strokovnim priporočilom, pa čeprav se je o tem vprašanju izrekel šele na glavni obravnavi in ne že v pisnem izvedenskem mnenju. To strokovnosti njegovega stališča ničesar ne odvzame.

20. Ustrezno je, da stiki med vikendom potekajo že od petka in ne šele od sobote zjutraj. To zagotavlja celovito in kvalitetno izrabo vikenda.

21. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z odločitvijo o višini preživninske obveznosti toženca, kakor je ta določena od sodbe dalje. Pritožba tožene stranke napada dejansko stanje, vendar ji je treba odgovoriti, da je sodišče prve stopnje potrebe otroka ugotovilo in ocenilo pravilno. To je v skladu s splošno znanimi dejstvi o obsegu otrokovih potreb takšne starosti, zadostno pa je tudi pojasnilo, zakaj so bile navedbe tožnice o višjem znesku potreb pretirane. Upoštevaje pomembno dejstvo, da je otrok zaradi izvrševanja stikov precej časa pri očetu, je odločitev o tem, da krije 300,00 EUR mesečnih preživninskih potreb s plačilom preživnine, pravilna. Že ta denarni znesek bo torej kril pretežni del otrokovih potreb. Zaradi obsežnega izvrševanja stikov je obseg potreb, ki ga je treba kriti na ta način, da se tožencu naloži plačevanje preživnine na roke matere, v dejanskem pogledu manjši. Odločitev o preživnini ustrezno upošteva tako zakonske napotke o ugotavljanju otrokovih potreb iz 129.a člena ZZZDR, kakor ustrezno vrednotno razmerje med zmožnostmi obeh staršev in potrebami otrok iz 129. člena ZZZDR. Glede pravilnosti višine preživnine za obdobje po izdaji sodbe tako pritožbeno sodišče nima nikakršnih materialnopravnih pomislekov.

22. Drugače pa je glede zavrnitve preživninskega zahtevka za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe. Pritožba utemeljeno opozarja na določbo 131.c člena ZZZDR, ki predvideva, da se preživnina lahko zahteva od trenutka, ko je bila vložena tožba za preživnino. Res je sicer, da je bil v tem obdobju pri očetu več, kakor bo v prihodnje. Vendar pa to ne more pomeniti, da so bile te otrokove potrebe v celoti pokrite glede na razmerje preživninskih zmožnosti obeh staršev. Po vrednotnem razmerju med potrebami otroka, ki jih je še treba zadovoljiti, ter med zmožnostmi obeh staršev za materialno preživljanje, sodba za obdobje od vložitve tožbe do izdaje sodbe ne vsebuje razlogov.

23. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke delno ugodilo ter razveljavilo zavrnitev preživninskega zahtevka za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe (355. člen ZPP). V preostalem delu pa je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in zato, ker niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, sodbo v nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

24. Ker je bilo s takšno odločitvijo pritožbenega sodišča tako pravnomočno odločeno o dodelitvi otroka in o ureditvi stikov, je postala odločitev o predlagani začasni odredbi irelevantna. Ta namreč velja le do pravnomočne odločitve. O vsebinskih razlogih obeh pritožb proti sklepu o izdaji začasne odredbe, zato pritožbeno sodišče ni posebej odgovarjalo. Pritožbi je zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

25. Ker si v družinskih pravdah, kakršna je obravnavana, oba starša vsak s svojega zornega kota prizadevata za takšno odločitev, ki bo v otrokovo korist, je brez obstoja drugih okoliščin ustrezno, da v skladu s 413. členom ZPP vsaka stranka krije svoje stroške takšnega postopka. Enako velja tudi za ta pritožbeni postopek.

26. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje glede razveljavljenega dela ugotoviti, kolikšen obseg potreb je morala v tem času zadovoljevati otrokova mati. Nato bo moralo ugotoviti, kolikšen del teh potreb bo poleg tistega, kar je otroku v tem času nudil že sam, moral toženec plačati v obliki mesečne preživnine glede na svoje premoženjske zmožnosti in glede na premoženjske zmožnosti otrokove matere.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Zakon o zakonski zadevi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/1976 in nadaljnji)

(2) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 in nadaljnji)

Datum zadnje spremembe:

11.04.2012

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba in sklep Cp 368/2018
• VSL sklep IV Cp 1099/2013
• VSL sodba in sklep IV Cp 2047/2013