VSL sodba I Cp 288/2012

Jedro

Dejstvo, da v večstanovanjski zgradbi ni vzpostavljena etažna lastnina, ne vpliva na pravico solastnikov do varstva pred tem, da eden od solastnikov okupira skupni del zgradbe. Ti ne izgubijo aktivne legitimacije, če svoje stanovanje oddajo v najem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožniki so kot dediči denacionalizacijskega upravičenca solastniki stavbe na .... Toženec je bivši imetnik stanovanjske pravice na podstrešnem stanovanju te stavbe in v njej sedaj biva kot najemnik. V tej zadevi tožniki od toženca zahtevajo, da izprazni in jim izroči za stanovanjske potrebe predelano pralnico, ki je skupni prostor in jo zaseda brez pravnega naslova. Podrejeno so zahtevali izpraznitev in izročitev pralnice v soposest in souporabo, temu podrejeno pa še, da jim toženec omogoči uporabo pralnice tako, da jim izroči ključe pralnice in jo izprazni vseh svojih predmetov.

2. Sodišče je ugodilo prvemu podrejenemu zahtevku.

3. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

4. V pritožbi navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj je zahtevku tožnikov ugodilo na podlagi nepravilnega dejstva, da je na stavbi vzpostavljena etažna lastnina, pri čemer obstoj etažne lastnine v postopku ni bil niti zatrjevan niti dokazovan. Dokler pa v stavbi ni vzpostavljena etažna lastnina, pralnice kot prostora izven stavbe ni mogoče šteti za skupni prostor. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je odločilo, da soglasje skupnosti stanovalcev ni zadostno za uporabo in predelavo pralnice. Zakon o stanovanjskem gospodarstvu namreč določa, da soglasje za preureditev podstrešnih, kletnih in drugih skupnih prostorov v družbeni lastnini daje hišni svet, zato ne drži trditev sodišča, da bi potreboval tudi soglasje stanovanjskega organa. V primeru, da drži ugotovitev sodišča, da pralnica sodi v skupni prostor, pa pritožnik navaja, da so lastniki pravico souporabe skupnih prostorov prenesli na najemnike, s tem pa so nanje prenesli tudi materialnopravno upravičenje za zahtevke po souporabi teh prostorov.

5. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Med strankama ni sporno najmanj to, da je v dejanskem pomenu zgradba na ... večstanovanjska zgradba (1). Čim je tako, je za odločitev o še odprtem zahtevku nepomembno, ali je bila etažna lastnina tudi oblično-pravno vzpostavljena. Dejstvo je, da je zgradba v naravi razdeljena na posamezne stanovanjske enote. Dejstvo je tudi, da sporni prostor ni samostojen del zgradbe, ampak je namenjen uporabi vseh stanovalcev (oziroma je to bil, dokler je ni toženec okupiral), torej je skupni prostor. V takšnih dejanskih položajih imajo solastniki lahko izključno pravico do posesti na posameznih delih zgradbe (na stanovanjih), ne pa tudi na skupnih delih (stopnišče, dvorišče...). Med te dele v naravi sodi tudi sporni prostor. Dejstvo, da je toženec pralnico preuredil, ne pomeni, da je pralnico izločil iz sistema skupnih prostorov. Toženec je namreč imel le soglasje stanovalcev, da skupni prostor uporablja za lastne potrebe, vendar pa to soglasje v skladu z zahtevami iz 68. člena ZSR (2) brez hkratnega soglasja stanovanjskega organa ne zadostuje, da bi se stvarnopravni status prostora zaradi preureditve spremenil. Tega pa toženec ni imel.

8. Že v prejšnjem pritožbenem postopku je bilo pojasnjeno (sodba in sklep VSL, I Cp 3792/2010), zakaj toženec na spornem prostoru ni pridobil lastninske pravice na podlagi 116. člena SZ (3).

9. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da toženec za sporni prostor ni sklenil veljavne najemne pogodbe (razlogi 11. točki izpodbijane sodbe). Ti razlogi so pravilni.

10. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na 76. člen ZSG. (4) Ta namreč v 76. členu določa, da hišni svet daje zgolj mnenje za preureditev skupnih prostorov v stanovanje oz. v poslovne prostore, ne pa soglasja, kot napačno navaja pritožba.

11. Napačno je tudi razlogovanje toženca, da lastnik na najemnika skupaj s pravico uporabe skupnih prostorov prenese tudi materialnopravno upravičenje za zahtevke po souporabi skupnih prostorov ter sam to pravico izgubi. Tožniki kot solastniki spornega prostora imajo še vedno legitimacijo, da se uprejo temu, da bi eden izmed solastnikov (ali najemnikov) okupiral skupni del zgradbe. To izhaja iz njihove lastninske pravice. Njihovo notranje razmerje z lastnimi najemniki jim te pravice ne jemlje. Tega jim ne jemlje niti določba sedaj veljavnega 24. člena SZ-1. (5)

12. Ker so vsi pritožbeni očitki neutemeljeni in tudi ni podanih drugih kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP (6)), se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi (353. člen ZPP).

13. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije pritožbene stroške. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Sodišče tožnike v sodbi sicer opredeli kot etažne lastnike, ki imajo solastninsko pravico na pralnici kot na skupnem prostoru, vendar pa samo dejstvo, ali je na stavbi vzpostavljena etažna lastnina v zadevnem primeru sploh ni bistveno in taka opredelitev lastninske pravice več oseb ni vplivala na drugačno končno odločitev sodišča.

(2) Zakon o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 35/82)

(3) Stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 18(91 in nadaljnji)

(4) Zakon o stanovanjskem gospodarstvu (Ur. l. SRS, št. 3/1981)

(5) Stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 69/2003)

(6) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 in nasl.)

Datum zadnje spremembe:

11.04.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 59/99
• VSRS Sklep II DoR 325/2017
• VSL Sodba I Cp 433/2017