VSL sodba II Cp 2795/2011

Jedro

Zakon o družbenem kapitalu je določal, da je mogoče podjetje in družbeni kapital v celoti ali delno prodati domači ali tuji pravni ali fizični osebi, dopuščal je torej spremembo družbenega kapitala v nominirano obliko kapitala le na podlagi odplačnega pravnega posla. V konkretnem primeru pa tožeča stranka odplačnosti ni zatrjevala. Brezplačen prenos družbenega kapitala po tem zakonu zato ni podlaga za to, da bi družbeni kapital postal nominiran oziroma kapital z znanim lastnikom.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovnem delu spremeni tako, da se znesek stroškov, ki so jih tožene stranke Ž. J. d.o.o., F. P. in J. Š. dolžni povrniti prvi tožnici zniža za 2152,13 EUR, to je na znesek 1142,65 EUR, znesek stroškov, ki so jih dolžni povrniti drugi tožnici pa za 24,70 EUR, to je na znesek 74,10 EUR.

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Pritožniki sami nosijo stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Jesenicah je s sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da so nepremičnine parc. št. 1421/1, 1432/1, 1433/1 in 1420/1, vse k.o. X. , z uveljavitvijo Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS postala last prve tožeče stranke. Tretji in četrto toženi stranki je naložilo, da navedene nepremičnine izročita v gospodarjenje drugi tožeči stranki v roku 15 dni. V preostalem delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala: - ugotovitev lastninske pravice tudi na parc. št. 360/33 k.o. X., - nadalje ugotovitev, da z zemljišči parc. št. 360/33, 1421/1, 1432/1, 1433/1 in 1420/1, vse k.o. X., gospodari druga tožeča stranka, - ugotovitev, da je neveljavna kupna pogodba z dne 10.4.2003, sklenjena med Ž. J. d.o.o. in A. M., pogodba z dne 10.4.2003, sklenjena med Ž. J. d.o.o. in F. P. ter pogodba z dne 10.4.2003, sklenjena med Ž. J. d.o.o. in Š. J., - priznanje pravnega razmerja in izstavitev zemljiškoknjižne listine ter izročitev nepremičnin pod točko 1 zahtevka v gospodarjenje drugi tožeči stranki tudi s strani prve toženke in drugega toženca, pa je zavrnilo. Glede stroškov je sodišče prve stopnje odločilo, da so prva, tretja in četrta tožena stranka dolžne povrniti prvi tožnici 3.294,78 EUR in drugi tožnici 98,80 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni s pripadki.

2. Zoper sodbo in sicer zoper del, s katerim je sodišče zahtevku tožeče stranke ugodilo in stroškovni del, se pritožujejo prva, tretja in četrta tožena stranka. Predlagajo, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev razveljavi. Priglašajo pritožbene stroške. V bistvenem navajajo, da je del sodbe, s katerim je sodišče odločilo, da je prva predpostavka za utemeljenost zahtevka ugotovitev, ali so zemljišča v času sprejema Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju ZSKZ) kmetijska ali ne, neobrazložen. Sodišče v nadaljevanju te predpostavke ne uporabi pri obrazložitvi in utemeljitvi in ni jasno, zakaj je sodišče to dejstvo sploh ugotavljalo. V tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ob ugotovitvi, da sta pogodbi o prenosu družbenega kapitala z dne 15.3.1991 nični, sodišče zagreši nedoslednost, saj tak zaključek uporabi le za kmetijska zemljišča. Očitno pozablja, da so na tej podlagi bila prenesena v sfero lastnine vsa sredstva, ki jih je imela prva tožena stranka. Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo določil Zakona o družbenem kapitalu in prenosu le-tega med osebami, pri čemer gre za dopustni prenos. Po tem zakonu gre za t.i. generalno pridobitev določene pravice na celotnem premoženju, kar dejansko predstavlja lastninjenje. Zakon o družbenem kapitalu ni vseboval izključitvenih določil o tem, česa ni dopustno lastniniti, zato gre za veljaven pogodbeni prenos. Zmotno je torej stališče sodišča, da so tudi po sklenitvi pogodb iz leta 1991 kmetijska zemljišča ostala v družbeni lastnini. V delu, s katerim je sodišče ugodilo dajatvenemu zahtevku, sodba nima razlogov, saj sodišče navede le zakonski tekst ZSKZ, po katerem druga tožnica gospodari s sredstvi prve tožnice. Sodišče ne pove, kakšno sodno varstvo uživa druga tožnica, ne pove, iz česa izvira njena posestna pravica, ne pove, kako je bila ta s strani toženih strank kršena ali odvzeta drugi tožnici, spregledan pa je ostal tudi ugovor pasivne legitimacije, saj le dejstvo gospodarjenja ne pomeni tudi dejstvo pravice do posesti. Nepravilna je odločitev tudi glede stroškov postopka. 2. odstavek 154. člena ZPP ne daje podlage za odločitev, da mora ena stranka drugi povrniti vse stroške postopka. Tožnika sta uspela le z zelo majhnim delom zahtevkom, izvajanje procesnih dejanj strank in s tem tudi nastajanje stroškov, pa se je nanašalo na vse postavljene zahtevke. Sodišče svoje odločitve tudi ni vezalo na uspeh strank, pač pa v nasprotju z ZPP odločilo po količinskem kriteriju. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da sta tožnici v celoti propadli v razmerju do drugo tožene stranke in bi le-tej morali povrniti vse njej nastale stroške.

3. Tožeči stranki na vloženo pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožbeno sodišče je sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP.

5. S pritožbo (vsebinsko) uveljavljane procesne kršitve po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in si med seboj ne nasprotujejo in ovir za vsebinski preizkus odločitve zato ni bilo. To velja tudi za razloge, ki se nanašajo na ugotovitev, da so bila zemljišča glede katerih je sodišče zahtevku delno ugodilo, v času sprejema ZSKZ kmetijska, saj je iz njih razvidno, na podlagi česa je sodišče prišlo do takšne dejanske ugotovitve (potrdilo o namenski rabi zemljišča na dan 11.3.1993), pa tudi, zakaj je takšno dejstvo ugotavljalo (ker je tožeča stranka zatrjevala pridobitev lastninske pravice na podlagi 1. odstavka 14. člena ZSKZ). Tudi odločitev glede dajatvenega zahtevka, ki mu je sodišče ugodilo, je obrazložena do te mere, da je omogočen njen preizkus. Pritožniki sodišču prve stopnje neutemeljeno očitajo isto kršitev tudi s trditvijo, da je zmotno uporabilo materialno pravo (ni uporabilo določil Zakona o družbenem kapitalu), zaradi česar je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, sodba pa je zato sama s seboj v nasprotju in je ni mogoče preizkusiti. Če je sodba brez razlogov o dejstvih, ki so odločilna samo z vidika pravne presoje pritožnikov, ne pa tudi z vidika pravne kvalifikacije, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ji ni mogoče očitati pomanjkljivosti 14. točke. V tem primeru namreč ne gre za postopkovno kršitev, pač pa bi (lahko)šlo kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava, posledica česar bi (lahko) bila tudi nepopolna ali zmotna ugotovitev dejanskega stanja.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve:

- da so bile nepremičnine parc. št. 1421/1, 1432/1, 1433/1 in 1420/1, vse k.o. X., na dan uveljavitve ZSKZ, to je na dan 11.3.1993, kmetijska zemljišča,

- da nobena od pravdnih strank ni trdila, da so ta zemljišča postala last prve tožeče stranke že na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) ali Zakona o zadrugah (v nadaljevanju ZZad)

- in da so bila zemljišča, ne glede na sklenitev pogodb o prenosu družbenega kapitala z dne 15. 3. 1991, na dan uveljavitve ZSKZ v družbeni lasti,

zahtevku tožeče stranke na ugotovitev lastninske pravice in zahtevku na izročitev ugodilo.

7. Pritožniki v pritožbi oporekajo pravilnosti zaključka prvega sodišča, da so zemljišča, kljub sklenitvi v prejšnji točki citiranih pogodb o prenosu družbenega kapitala, ostala v družbeni lasti in se zato lastninijo na podlagi ZSKZ. Sodišču očitajo, da presoje tega prenosa ni opravilo tudi na podlagi Zakona o družbenem kapitalu.

8. Toženci so v zvezi s tem v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevali, da so bile sporne nepremičnine olastninjene že na podlagi njihovega prenosa s pogodbo o prenosu družbenega kapitala z dne 15.3.1991. Celoten družbeni kapital, v katerega so bila po njihovi trditvi vključena tudi sporna zemljišča, je bil s prve tožene stranke prenesen na družbo S. Ž. d.o.o (kasneje preoblikovane v d.d.), ta pa je bila in je še vedno v lasti prve tožeče stranke. Na podlagi takšnega prenosa se je že pred sprejemom Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) in ZSKZ, izvedel postopek lastninjenja prve tožene stranke, ki je postala družba z znanim lastnikom, posledično pa tudi vsa njena sredstva. Družbena lastnina je s tem v celoti izginila. Da je bilo s sklenitvijo teh pogodb izvedeno lastninjenje skladno z zakonom, so že pred sodiščem prve stopnje utemeljevali s sklicevanjem na določila Zakona o družbenem kapitalu (UL SFRJ 84/1989 z nadaljnjimi spremembami).

9. Takšno stališče je po mnenju pritožbenega sodišča zmotno. Pogodbi o prenosu družbenega kapitala sta bili sklenjeni 15.3.1991, torej pred uveljavitvijo nove Ustave (23.12.1991). Tedaj veljavni 14. člen ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev IX do XC k Ustavi iz leta 1974 (Uradni list SRS, št. 32/89) je določal, da se do zakonske ureditve lastninskopravnih razmerij v organizacijah združenega dela in podjetjih ne smejo določiti lastninski upravičenci na družbeni lastnini v obstoječem poslovnem skladu in skladu skupne porabe. Ustavni amandma XCIX k prej navedeni Ustavi (Uradni list SRS 7/91 z dne 22.2.1991), ki je prav tako veljal v času sklenitve navedenih pogodb, pa je v 3. točki določal, da preoblikovanje družbene lastnine v javno in druge oblike lastnine ter omejitve lastnine ureja zakon. Iz navedenega jasno izhaja, da je v navedenem obdobju preoblikovanje družbene lastnine v drugo obliko lastnine lahko urejal le zakon in je zato družbena lastnina v tem obdobju lahko postala lastnina z znanim lastnikom samo, če je tako določil zakon oziroma, če je bil ta prehod izveden v skladu z veljavno zakonodajo.

10. Pritožnica trdi, da je takšno podlago predstavljal Zakon o družbenem kapitalu, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne more strinjati. Ta zakon, ki je bil vključen v pravni red Republike Slovenije z določbo 5. člena ustavnega zakona za izvedbo ustavnega amandmaja XCVI k Ustavi RS (Uradni list RS, št. 37/90 in 4/91) je namreč določal, da je mogoče podjetje in družbeni kapital v celoti ali delno prodati domači ali tuji pravni ali fizični osebi. Ta zakon je tako dopuščal spremembo družbenega kapitala v nominirano obliko kapitala le na podlagi odplačnega pravnega posla. V konkretnem primeru pa tožeča stranka odplačnosti ni zatrjevala in tudi ni prerekala trditev tožeče stranke, da je bil prenos brezplačen. Ker v tem zakonu glede na obrazloženo ni podlage, da bi z brezplačnim prenosom družbenega kapitala ta kapital postal nominiran oziroma kapital z znanim lastnikom, je pritožba toženih strank v tem delu zato neutemeljena.

11. Pritožbeno sodišče v okviru materialnopravne presoje odločitve v celoti soglaša z zaključkom prvega sodišča (da so kmetijska zemljišča, navedena v izreku izpodbijanega dela sodbe, tudi po sklenitvi pogodb o prenosu družbenega kapitala z dne 15.3.1991 ostala v družbeni lasti) tudi, če se pogodbi presojata v smislu prenosa premoženja (1). Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno opozorilo na določilo 1. odst. 196. člena Zakona o podjetjih ter 2. oddelek VI poglavja Zakona o združenem delu, ki se je takrat še uporabljal in v katerem je bilo (1. odst. 248. člena) jasno določeno, da kmetijskega in stavbnega zemljišča, gozda, gozdnega zemljišča ali drugega naravnega bogastva, kot tudi dobrine v splošni rabi, ni mogoče odtujiti iz družbene lastnine, če ni za kmetijsko zemljišče, gozdove in gozdno zemljišče v zakonu drugače določeno, določena pa je bila tudi ničnostna sankcija (250. člen ZZD). Pravilno je prvo sodišče opozorilo tudi na takrat veljavni 33. člen ZTLR, ki je za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla zahteval vpis v zemljiško knjigo (ki pa v konkretnem primeru ni bil izveden). Ker je prvo sodišče v zvezi z zgoraj navedenim v sodbi navedlo jasne in izčrpne razloge, ki jim ni kaj dodati, se pritožbeno sodišče nanje v izogib ponavljanju sklicuje.

12. Ker je pogodba lahko samo delno nična (primerjaj 88. člen OZ, enako 105. člen ZOR) in je v konkretni zadevi vprašanje veljavnega prenosa pomembno samo v zvezi s kmetijskimi zemljišči (zahtevek, ki se nanaša na stavbno zemljišče parc. št. 360/33 je bil zavrnjen iz drugih razlogov), je prvo sodišče ravnalo prav, ko se je opredelilo do tega vprašanja le v pogledu kmetijskih zemljišč, ne pa v pogledu veljavnosti prenosa drugega premoženja.

13. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevku na ugotovitev lastninske pravice, ob upoštevanju 14. člena ZSKZ, ugodilo, je glede na obrazloženo pravilna.

14. Materialnopravno pravilna je tudi odločitev s katero je sodišče tretji in četrti toženi stranki naložilo izročitev spornih nepremičnin v gospodarjenje drugi tožeči stranki. Kot izhaja iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev, sta tožena F. P. in J. Š. ta zemljišča pridobila s kupnima pogodbama z dne 14.4. 2003 (prilogi A5 v združenih spisih P 95/2003 in P 97/2003). Ker pa so te nepremičnine ob uveljavitvi ZSKZ, na podlagi 14. člena ZSKZ postale last prve tožnice, prešle pa v gospodarjenje druge tožnice (primerjaj 2., 4., in 14. člen ZSKZ), sta jih tretji in četrti toženec le-tej dolžna izročiti. Kaj obsega gospodarjenje določa 3. odst. 2. člena ZSKZ, zato so nerazumljivi pritožbeni pomisleki o podlagi za izročitev nepremičnin v posest. Upravljanje, ki je poleg razpolaganja del gospodarjenja z nepremičninami in obsega skrb za pravno in dejansko urejenost, investicijsko vzdrževanje, oddajanje v najem in zakup, dodeljevanje koncesij, obremenjevanje s stavbnimi pravicami, dajanje stvarnega premoženja v uporabo in podobno, logično zahteva tudi posest, bodisi neposredno ali posredno. Pritožba je glede na obrazloženo tudi v tem delu neutemeljena.

15. Drugo tožena stranka pritožbe zoper sodbo ni vložila in je odločitev prvega sodišča zato v pogledu zahtevkov, ki sta ju tožeči stranki uperili zoper njo, in tudi v pogledu odločitve o stroških, zanjo postala pravnomočna. Prva, tretja in četrto tožena stranka stroškovne odločitve, ki se nanaša na drugo toženo stranko (sodišče ji povračila stroškov tožečima strankama ni naložilo, niti ji ni priznalo pravice do morebitnega povračila njenih stroškov) ne morejo izpodbijati. Vsebinsko se zato do tega dela pritožbe pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker to ni potrebno.

16. Se pa pritožbeno sodišče strinja, da je prvo sodišče v pogledu pritožnic sprejelo napačno stroškovno odločitev, ki v 2. odst. 154. člena ZPP, na katerega se sodišče sklicuje, nima podlage. Po 2. odstavku 154. člena ZPP lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov.

17. V konkretnem primeru je tako po mnenju pritožbenega sodišča potrebno v prvi vrsti upoštevati, da sta tožeči stranki v celoti propadli zoper drugo toženo stranko. Del stroškov, ki so tožečima strankama nastali, je brez dvoma povezan tudi z obravnavo zahtevkov naperjenih zoper to stranko. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za del v višini ¼. Tega dela stroškov ostale tožene stranke niso dolžne nositi. V razmerju do njih je zato pritožbeno sodišče odločalo o povračilu ustrezno zmanjšanih stroškov obeh tožečih strank, ki jih je odmerilo že prvo sodišče, pri čemer ta odmera s pritožbo ni izpodbijana. Gre za znesek 2471,08 EUR (prva tožeča stranka) in znesek 74,10 EUR (druga tožeča stranka).

18. Tožene stranke so stroške, ki so jim nastali, priglasile skupaj, zato jih je pritožbeno sodišče tudi odmerilo skupaj. Pri odmeri je upoštevalo vrednost spornega predmeta, ki je bil naveden v posamezni tožbi, po združitvi zadev pa skupno vrednost, nadalje Odvetniško tarifo veljavno v času izvršenih opravil in vrednost točke v višini 0,459 EUR. Skupaj je toženim strankam, upoštevaje tudi, da je pooblaščenec zastopal več strank, priznalo 4414 točk, plačane takse v skupni višini 95,10 EUR, potne stroške v višini 53,28 EUR ter 20 % DDV, kar znese skupaj 2609,34 EUR in je vse podrobneje razvidno iz stroškovnika. Tudi pri stroških toženih strank je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je ¼ teh stroškov nastala drugo toženi stranki, ki pritožbe ni vložila in je zato odločalo le še o povračilu preostalih stroškov, ki so nastali ostalim trem toženim strankam, torej o povračilu zneska 1957,00 EUR.

19. Uspeha strank v tem postopku zaradi različnih zahtevkov in združitve pravdnih zadev, kar je privedlo do enotnega dokaznega postopka, ni mogoče matematično izračunati, ni pa podlage, da bi sodišče vse zahtevke vrednotilo enako, saj je odločitev o zahtevku na ugotovitev lastninske pravice pomenila podlago tudi za dajatveni zahtevek s katerim sta tožeči stranki zahtevali izročitev nepremičnin. Upoštevajoč tudi dejstvo, da je bil zahtevek na priznanje pravnega razmerja in izstavitev zemljiškoknjižne listine umaknjen, sodišče pa je o njem odločalo, ker tožene stranke z umikom niso soglašala in dejstva, da je odločanje o ugotovitvenem zahtevku glede neveljavnosti pogodb in o gospodarjenju z nepremičninami ter zahtevku na izročitev nepremičnin, ki je bil uperjen zoper prvo toženo stranko, terjalo v glavnem le materialnopravno presojo oziroma uporabo določb ZPP, ni pa povzročilo posebnih stroškov, pritožbeno sodišče ocenjuje uspeh prve tožeče stranke v razmerju do pritožnic v višini 70 %, uspeh druge tožeče stranke pa v višini 100%.

20. Prva tožena stranka je glede na tak uspeh upravičena do povračila 70% svojih (za ¼ znižanih) stroškov, to je do zneska 2306,34 EUR, pritožniki pa do povračila 30 % svojih (za ¼ znižanih) stroškov, to je do zneska 587,10 EUR. Po medsebojnem pobotanju so pritožniki dolžni prvi tožeči stranki povrniti 1142,65 EUR. Drugi toženi stranki pa so pritožniki dolžni povrniti celoten, za ¼ znižan znesek, to je 74,10 EUR.

21. Pritožbeno sodišče je glede na vse obrazloženo izpodbijano sodbo v stroškovnem delu na podlagi 358. člen ZPP spremenilo tako, da je zneske stroškov ustrezno znižalo. V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo v izpodbijanem a nespremenjen delu potrdilo.

22. Ker so pritožniki uspeli s pritožbo le v pogledu stroškov, do povračila pritožbenih stroškov niso upravičeni (154. člen ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Od pojma kapitala in njegovega prenosa, je potrebno, upoštevajoč določila takrat veljavne zakonodaje, namreč ločiti pojem premoženja podjetja in njegovega prenosa. Razpolaganje s kapitalom podjetja predstavlja dejansko določanje njegovega lastnika, razpolaganje s premoženjem pa pomeni razpolaganje s stvarmi, pravicami ter denarjem pravne osebe, to razpolaganje pa se lahko opravi z znanimi pravnimi posli, npr. kupno, darilno ali katero drugo pogodbo.

Datum zadnje spremembe:

11.04.2012

Podobni dokumenti:

• VSK sklep CDn 251/2012
• VSL sklep II Cp 596/2011
• VSL sodba II Cp 3894/2009