VSL sodba II Cp 2640/2011

Jedro

V primerih nezakonite uporabe avtorskega dela, kar je tudi javno izvajanje glasbenih del brez dovoljenja, avtorju pripada ustrezno nadomestilo. V takih primerih je zakonska podlaga za odločanje neposredno ZASP in 190. ter 198. člen OZ.

Avtorski honorar praviloma ni občasna terjatev. Terjatev tožeče stranke temelji neposredno na podlagi zakona, pri čemer tožeča stranka zaradi kršitve avtorskih pravic zgolj mesečno izstavlja račun za plačilo ustreznega nadomestila. Le ta okoliščina pa ne spreminja narave obveznosti v občasno terjatev. Po naravi zahtevka gre še vedno za verzijski zahtevek, za katerega je treba po stališčih sodne prakse upoštevati splošni – petletni zastaralni rok.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v točki prvič izreka tako, da se znesek glavnice 2.269,94 EUR zviša na 2.736,18 EUR, znesek izvršilnih stroškov 27,20 EUR pa na 33,00 EUR;

- v točki drugič izreka tako, da se znesek 1.071,99 EUR zniža na 605,75 EUR, znesek 12,80 EUR pa na 7,00 EUR;

- v točki tretjič izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov 186,42 EUR zviša na 336,00 EUR.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 116,71 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od vročitve te sodbe naprej.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Vl 50272/2008 z dne 3.8.2008 v veljavi za glavnico 2.269,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2008 naprej in za izvršilne stroške v višini 27,20 EUR (točka prvič izreka). Za 1.071,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2008 in za izvršilne stroške 12,80 EUR je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (točka drugič izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 186,42 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Pritožbo vlagata obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka izpodbija sodbo v zavrnilnem in stroškovnem delu (točka drugič in tretjič izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da jo višje sodišče spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Nepravilna je ugotovitev, da gre za občasno terjatev s triletnim zastaralnim rokom. Posledično je nepravilno zavrnjen zahtevek za 466,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2008. Pogodbe med strankama ni bilo. Podlaga za tožbeni zahtevek so bila določila 21., 146. in 147. čl. Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP) in Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur.l. RS 29/1998 s spremembami; v nadaljevanju: Pravilnik - 98) ter 198. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Za obogatitvene zahtevke velja splošni 5-letni zastaralni rok iz 346. čl. OZ. Triletni zastaralni rok je upošteven le v primeru sklenjene pogodbe. Plačilo honorarja, čeprav mesečno, ni občasna terjatev. Občasen je le način obračuna. Tako je odločeno v odločbi VSL I Cp 4278/2010 z dne 1.12.2010. Terjatev se izterjuje neposredno na podlagi zakona. V ta namen se kršitelju izstavljajo mesečni računi. Sporni zahtevki so po svoji naravi verzijski, zastaralni rok je pet let. Tožbenemu zahtevku je treba ugoditi tudi za spornih 466,24 EUR in pripadajoče obresti. Napačno je uporabljeno materialno pravo tudi za avtorski honorar od januarja 2007 naprej, ker ga je sodišče napačno obračunalo po Pravilniku iz leta 1998 namesto po vtoževanem Pravilniku iz leta 2006. Taka odločitev je v nasprotju s sodno prakso. Sklicuje se na odločbi VSL I Cp 4292/2009 in I Cp 2471/2010, ki ju povzema. Pravilnik-98 je v 11. členu določil mehanizem za ohranjanje realne vrednosti tarife. Bil je objavljen. ZASP-B je leta 2004 s 4. odst. 26. člena dal celotnemu Pravilniku-98 pravno naravo skupnega sporazuma. Tožeča stranka ima pravico do valorizacije po 11. členu Pravilnika-98. Celoten Pravilnik-98 ima moč skupnega sporazuma. Zato bi moralo sodišče upoštevati tudi njegov 11. člen in ugoditi zahtevku še za plačilo 605,75 EUR. Pravdne stroške je treba spremeniti glede na spremenjeni uspeh in jih v celoti naložiti v plačilo toženi stranki. Enako velja za izvršilne stroške. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku.

4. Tožena stranka izpodbija sodbo v obsodilnem delu. Uveljavlja vse zakonsko predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v izpodbijanem delu, ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču. Ne strinja se z njegovo dokazno oceno o opravljenih kontrolah v njenem lokalu. Vztraja, da se v njem nikoli ni vrtela glasba iz glasbenih naprav. Ker sodišče ni izvedlo z njene strani predlaganih dokazov (zaslišanja prič) in je zmotno sledilo neverodostojni tožeči stranki, je zmotno ugotovilo dejansko stanje.

5. Na vročeni pritožbi pravdni stranki nista odgovorili.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke pa je v celoti neutemeljena.

7. Tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje malih avtorskih pravic od tožene stranke vtožuje nadomestilo za njihovo uporabo, in sicer za obdobje od januarja 2004 do maja 2008. Ni bilo sporno, da med pravdnima strankama ni bilo pogodbe, po kateri bi tožena stranka pri tožeči pridobila pravice do javne priobčitve avtorskega dela po 22. čl. ZASP oziroma pravice do javnega izvajanja glasbenih del (male avtorske pravice), za kolektivno uveljavljanje oziroma upravljanje katerih je pooblaščena tožeča stranka (1. točka 147. člena ZASP). V primerih nezakonite uporabe avtorskega dela, kar je tudi javno izvajanje glasbenih del brez dovoljenja, avtorju pripada ustrezno nadomestilo. V sodni praksi je sprejeto stališče, da je v takih primerih zakonska podlaga za odločanje neposredno ZASP in 190. ter 198. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Na tako pravno podlago se je sklicevala tudi tožeča stranka. Po ugotovitvi, da je tožena stranka v celotnem vtoževanem obdobju predvajala glasbo, izstavljenih računov s strani tožeče stranke pa ni ne plačala ne zavrnila, je sodišče tožbenemu zahtevku delno ugodilo: v celoti za vtoževane terjatve v obdobju od junija 2005 do decembra 2006, delno pa za vtoževane terjave od 1.1.2007 naprej. Priznalo je avtorske honorarje po tarifi iz Pravilnika - 98, zavrnilo pa vtoževano razliko, obračunano po Pravilniku - 06. Zaradi zastaranja (ker je štelo, da gre pri tovrstnih obveznostih za občasne dajatve in s tem zvezani triletni zastaralni rok), je v celoti zavrnilo zahtevek za terjatve od januarja 2004 do maja 2005.

8. Odločitev je (razen zaradi zastaranja zavrnjenega zneska 466,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2008 naprej) pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Sprejeta je po pravilni in popolni ugotovitvi vseh pravno odločilnih dejstev in utemeljena v jasnih, preglednih, popolnih in pravilnih razlogih. Pritožbeno sodišče jih sprejema in se nanje sklicuje. V odgovor na bistvene poudarke obeh pritožb zato le še pojasnjuje:

K pritožbi tožene stranke

9. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene prvega sodišča o predvajanju glasbe iz glasbenih naprav v lokalu tožene stranke v vtoževanem obdobju in o opravljenih kontrolah. Osnovo ima v pravilno in popolno ocenjenem procesnem gradivu. Pritožbene navedbe je ne omajajo. Z zapisniki o opravljenih kontrolah s prilogami (računi za opravljenje gostinske storitve, nudene predstavniku tožeče stranke ob kontroli) se je zanesljivo prepričalo o obeh spornih dejstvih (o opravljenih kontrolah in o predvajanju glasbe). Razlogi, zakaj je sledilo tožeči stranki in ne spreminjajočim se navedbam tožene stranke (ko je sprva zatrjevala, da je svoje obveznosti izpolnjevala, kasneje pa, da ne predvaja glasbe v lokalu) na strani 4 sodbe so prepričljivi, logični in za pritožbeno sodišče sprejemljivi. Zaslišanje prič (oseb, ki so opravljale kontrolo) tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni bilo potrebno in ga je prvo sodišče s primerno obrazložitvijo zavrnilo (razlogi na strani 3). Pritožnik ob zavrnitvi dokaza na prvi stopnji temu ni ugovarjal (prim. zapisnik glavne obravnave na red. št. 25). Ker tega ne opraviči, se na procesne kršitve pri izvedbi dokaza s pričami v pritožbi ne more več sklicevati (1. odst. 286.b člena ZPP).

10. Drugih pritožbenih očitkov ni. Ker pritožbenih razlogov tožene stranke ni, sodba v obsodilnem delu pa je materialnopravno pravilna ter ni obremenjena s procesnimi kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo v celoti zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

11. Odločitev prvega sodišča, da je tožena stranka tudi po 1.1.2007 dolžna plačati tožeči stranki nadomestilo avtorskega honorarja po tarifi Pravilnika - 98 in ne po tarifi Pravilnika-06, je pravilna. Sledilo je večinski sodni praksi pri ugotovitvi, da je Pravilnik-06 nezakonit in sprejet na zakonsko neustrezen način. Njegovo uporabo, vključno z naziranjem pritožnice o samodejni valorizaciji tarifnih vrednosti iz Pravilnika-98, je zato zavrnilo. Pritožbeno sodišče sprejema njegove razloge, v katerih je v zadostni meri že odgovorjeno tudi na vsa v pritožbi ponovljena naziranja o veljavnosti Pravilnika-06 ter o dopustni valorizaciji avtorskih honorarjev na podlagi 11. člena Pravilnika- 98. Pravilnost njegove odločitve potrjuje tudi odločba VS RS II Ips 160/2011 z dne 15.9.2011, sprejeta ob obravnavi zahteve za varstvo zakonitosti o istih materialnopravnih vprašanjih in prav zaradi (deloma) neenotne prakse tukajšnjega sodišča, na katero se v zvezi z dopustnostjo valorizacije po 11. členu Pravilnika- 98 opira in jo povzema pritožba.

12. Zato je v odgovor na pritožbene navedbe dovolj zgolj ponoviti oziroma povzeti, da je tudi Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da je tožeča stranka sprejela Pravilnik-06 enostransko, brez potrebnega soglasja reprezentativnih združenj in v nasprotju z določili ZASP. Tako so potrjene pravilne ugotovitve prvega sodišča, da tarifa iz Pravilnika-06 ni bila sprejeta po zakonsko predvidenem postopku in da zato takšno zvišanje tarife, ki ga zagovarja pritožnica, ni veljavno. V ZASP, veljavnem za trenutku objave Pravilnika- 06 je bilo določeno, da kolektivna organizacija (tožeča stranka) sklepa z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo. V prehodnih določbah ZASP-B (Ur. l. RS št. 43/2004) pa je določeno, da se tarifa organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona obravnavajo kot skupni sporazumi o tarifi po določbah tega zakona. Tako je bila ohranjena v veljavi tarifa, ki jo je sprejela tožeča stranka sama in ki je dotlej veljala kot primerna. Na dan uveljavitve ZASP-B je bil v veljavi Pravilnik-98 in njegova tarifa. Slednje je torej štelo za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Za veljavno sprejetje Pravilnika-06 skupaj s tarifnim delom bi bilo potrebno soglasje reprezentativnih združenj, ki pa ga tožeča stranka ni imela. Ker je Pravilnik-06 sprejela enostransko in ne po zakonsko predvidenem postopku, tudi po ugotovitvah Vrhovnega sodišča takšno zvišanje tarife ni veljavno.

13. Zmotno je tudi pritožbeno nadziranje v zvezi z 11. členom Pravilnika-98 kot osnovo za samodejno valorizacijo oziroma usklajevanje avtorskih honorarjev z rastjo cen na drobno. Večinski sodni praksi tukajšnjega sodišča v podobnih primerih, na katero se je naslonilo prvo sodišče, je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče v citirani odločbi. Navedlo je, da normativni del Pravilnika-98, v katerega spada tudi njegov 11. člen, ki je urejal usklajevanje tarifnih postavk ob upoštevanju indeksa rasti cen na dobro, ni bil sestavni del tarife v ožjem pomenu besede, ki ga je preizkusil in nanj izdal soglasje pristojni IUL. Naravo skupnega sporazuma po 4. odst. 26. člena ZASP-B je imela le tarifna priloga Pravilnika-98, poimenovana tarifa za javno priobčitev glasbenih del. To pomeni, da normativni del Pravilnika- 98 skupaj z v njem opredeljenim 11. členom z uveljavitvijo ZASP-B ni postal sestavni del skupnega sporazuma in se tožeča stranka nanj kot na veljavno osnovo za obračunavanje avtorskega honorarja v obravnavani pravdi ne more sklicevati.

14. ZASP, ki je predvideval sporazumno dogovorjeno tarifo, je pričel veljati aprila 2006, šest let o uveljavitvi Pravilnika-98. Stopnja inflacije se je v tem obdobju zvišala tako, da bi tožeča stranka lahko spremenila tarifo neodvisno od uporabnikov avtorskih del – z odobritvijo UIL, a te možnosti ni izkoristila. Po uveljavitvi ZASP-B pa bi morala, če zaradi nasprotovanja nasprotne strani ne bi uspela doseči spremembe skupnega sporazuma, sprožiti postopek za presojo ustavnosti zakonske ureditve. Ker ni ravnala tako, pač pa v nasprotju z zakonskimi možnostmi enostransko sprejela odločitev, je pravilna odločitev prvega sodišča, ki je tako ravnanje zavrnilo kot pravno nepravilno.

15. V zvezi z uporabo Pravilnika-98 so torej vse pritožbene navedbe tožeče stranke neutemeljene. V tem delu je bilo treba njeno pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

16. Pač pa je treba pritožnici pritrditi, da je prvo sodišče napačno uporabilo materialno pravo glede zastaranja terjatev. Ob nespornih dejstvih, da pravdni stranki za predvajanje glasbe v lokalu tožene stranke nista sklenili pogodbe ter ugotovitvah prvega sodišča, da jo je tožena stranka kljub temu predvajala, a ni plačevala avtorskega honorarja, kot to določa ZASP, je sicer pravilno ugotovilo, da tožbeni zahtevek temelji na neupravičeni pridobitvi koristi (1. odst. 190. čl. OZ). Zmotno pa je njegovo naziranje, da gre za občasne terjatve, ki zastarajo v triletnem zastaralnem roku (347. čl. OZ). Avtorski honorar praviloma ni občasna terjatev. Taka postala le, če se stranki s pogodbo dogovorita za mesečno plačevanje določenega zneska. Le tako dogovorjene obveznosti zastarajo v triletnem roku iz 347. člena OZ (prim.: Trampuž, Oman Zupančič – Zakon o avtorski pravici in sorodnih pravicah s komentarjem. GV Založba Ljubljana, 1997, stran 173). Če pogodba ni sklenjena, dospelost navedenih terjatev ni določena. Terjatev tožeče stranke temelji neposredno na podlagi zakona, pri čemer tožeča stranka zaradi kršitve avtorskih pravic zgolj mesečno izstavlja račun za plačilo ustreznega nadomestila. Le ta okoliščina pa ne spreminja narave obveznosti v občasno terjatev. Po naravi zahtevka gre še vedno za verzijski zahtevek, za katerega je treba po stališčih sodne prakse upoštevati splošni – petletni zastaralni rok (prim. odločbe VSL II Cp 2216/2005, VSL I Cp 1116/2010, II Cp 1449/2009, II Cp 24/2009, I Cp 4278/2010).

17. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je bilo zato treba odločitev prvega sodišča v tem delu spremeni. Tožbenemu zahtevku je bilo treba ugoditi še za ugotovljene terjatve za čas od januarja 2004 do vključno maja 2005 (razlogi na strani 4 do 5 sodbe) v ugotovljeni, a napačno zavrnjeni višini 466,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2008 naprej (5. točka 358. čl. ZPP).

18. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba posledično spremeniti tudi odločitev v zvezi z izvršilnimi in pravdnimi stroški, ki jih je dosodilo prvo sodišče (2. odst. 165. čl. ZPP).

19. Upoštevajoč spremembo sodbe je uspeh tožeče stranke v pravdi 82 %, uspeh tožene stranke 18 %. Po ugotovitvah prvega sodišča, ki jih pritožnici ne izpodbijata, kot pravilne pa jih sprejema tudi pritožbeno sodišče, znašajo stroški izvršbe 40,00 EUR. Tožeča stranka je glede na dosojeni uspeh upravičena do 33,00 EUR povračila. V tem obsegu je torej pritožbeno sodišče spremenilo sprejeto odločitev prvega sodišča v zvezi z izvršilnimi stroški.

20. Ugotovljeni in pritožbeno neizpodbijani pravdni stroški tožeče stranke na prvi stopnji znašajo 528,12 EUR, stroški tožene stranke pa 539,68 EUR. Glede na svoj uspeh je tožeča stranka upravičena do povračila 433,00 EUR, tožena pa do 97,00 EUR. Po medsebojnem pobotu mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 336,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, upoštevaje paricijski rok, kot ga je določilo že prvo sodišče.

21. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 154. in 155. čl. ZPP.

22. Tožeča stranka je od zanjo še spornih 1.071,94 EUR v pritožbi uspela do višine 466,24 EUR, kar predstavlja 43 % pritožbeni uspeh. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato mora sama trpeti svoje pritožbene stroške in tožeči stranki glede na njen uspeh povrniti 116,71 EUR pritožbenih stroškov (to je 43 % stroškov, ki so odmerjeni po za ta postopek upoštevni odvetniški tarifi in po stroškovniku na list. št. 97 spisa na skupni znesek 271,44 EUR: za priglašene stroške odvetniškega zastopanja pri sestavi pritožbe, materialne stroške ter pripadajoči DDV in takso). V primeru zamude bo tožena stranka dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od navedenega zneska, ki bodo tekla od 16. dne po prejemu te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

11.04.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 4298/2010
• VSRS Sklep II DoR 155/2017
• VSL Sodba in sklep II Cp 2357/2019