VSL sodba I Cp 1717/2011

Jedro

Glede na to, da se tožniki na podlagi pogodbe niso vknjižili v zemljiško knjigi, so nosilci pričakovane lastninske pravice, niso pa le – te pridobili.

Ker s tožbo niso zajeti vsi zemljiškoknjižni solastniki nepremičnin, ni tožena prava stranka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, s katerim so ti zahtevali ugotovitev obsega, velikosti in lastništva stanovanj in poslovnih prostorov, ugotovitev, kaj predstavlja skupne prostore, ugotovitev ter priznanje lastninske pravice na posameznih stanovanjih z vzpostavitvijo etažne lastnine, priznanje solastninske pravice na skupnih delih stavbe, dovolitev vpisa etažne lastnine v zemljiško knjigo, prepoved tožencem posegati v izvrševanje solastninske pravice tožnikov na skupnih delih ter da prva dva toženca vzpostavita prejšnje stanje v skupnih delih stavbe (točka A. izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je, da so tožeče stranke dolžne toženim strankam v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 2.485,85 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka B. izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in mu vrne zadevo v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, po preteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožba meni, da je stališče sodišča prve stopnje, da upošteva solastniško stanje zgolj na podlagi izpiskov iz zemljiške knjige, napačno. Tožeče stranke so s tožbo, posebej pa še s pripravljalno vlogo z dne 02. 07. 2010 s priloženim grafičnim prikazom, pojasnile, da V. G. N., V. M. in I. S. niso več (so)lastnice, saj je njihova (so)lastninska pravica v celoti prešla na pravne naslednike, ki so danes pravdne stranke, ki pa sicer niso vpisane v zemljiško knjigo. Pritožba natančno pojasnjuje, kako se je prenašala lastninska pravica od V. G. N., V. M. in I. S., ki so vpisane v zemljiško knjigo kot (so)lastnice. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je K. P. dedovala po I. S.r. Za kaj takšnega tudi ni trditev strank. Sodišču je bilo pojasnjeno, da osebe, ki niso vpisane v zemljiški knjigi, razpolagajo z ustreznimi listinami za pridobitev lastninske pravice: to so pravnomočne sodbe in veljavno sklenjeni pravni posli v pisni obliki, z zavezovalnim in razpolagalnim delom za prenos lastninske pravice, podpisi prenositeljev pa overjeni. Vse listine so bile sodišču predložene s tožbo. Te listine so veljaven in ustrezen dokaz, da je lastninska pravica prešla od zemljiškoknjižnih lastnikov na pravne naslednike, ki so danes pravdne stranke. Za vpisane podatke iz zemljiške knjige, navkljub strogim načelom zemljiškoknjižnega prava, pravdni postopek niti kakšen drug predpis ne določa dokaznega pravila, iz katerega bi izhajalo, da se lastninska pravica dokazuje zgolj z izpiskom iz zemljiške knjige. Poleg tega pojasnilo sodišča, da je za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom potreben tudi zemljiškoknjižni vpis (49. člen SPZ), ni povsem točna in pravilna, saj so tožeče stranke pojasnile, da je lastninska pravica I. S. prešla na pravne naslednike s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, z dne 18. 06. 1993. Za pridobitev (oz. prenos) lastninske pravice na temelju pravnomočne sodbe vpis v zemljiško knjigo ni konstitutivnega pomena (42. člen SPZ). Sodišče neupravičeno daje absoluten pomen zemljiškoknjižnemu vpisu za pridobitev lastninske pravice. Takšno stališče je nepravilno, saj je nesorazmerno v odnosu do lastninske pravice (33. člen URS) tistih lastnikov, ki niso vpisani v ZK, izkazujejo pa svojo lastninsko pravico na temelju verige prenosov (gre za poseg v njihovo lastninsko pravico), hkrati pa sodišče posega v njihovo pravico do sodnega varstva (23. člen URS) in ne zagotavlja enakega varstva pravic (22. člen URS), saj ga neutemeljeno daje zgolj tistim, ki so vpisani v zemljiški knjigi, čeprav je lastninska pravica dokazano prešla na pravne naslednike oziroma ga odvzema tistim lastnikom, katerih lastninska pravica ni vpisana v zemljiški knjigi. S pogojevanjem pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo se zasleduje varstvo zaupanja v pravni promet in s tem varstvo tretjih dobrovernih oseb. V tej zadevi pa se ne varuje morebitnih tretjih oseb, prav tako se ne varuje vpisanih zemljiškoknjižnih lastnikov, saj jim mora biti znano, da so svojo lastninsko pravico prenesli na pravnega naslednika. V razmerju med njima začne prenos lastninske pravice (in upravičenj, ki jih ta vključuje) učinkovati že s tem, ko prenositelj izstavi (in izroči) pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo, na katerem je prenositeljev podpis notarsko (oz. sodno) overjen. Tisti lastniki, katerih lastninska pravica ni vpisana v zemljiški knjigi, se torej lahko na podlagi listin z izkazano verigo prenosov utemeljeno sklicujejo na svojo lastninsko pravico v polnem obsegu, saj je namreč ta v razmerju do prenositelja odvisna izključno od njegovega ravnanja – to je vložitve predloga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo (odločba Ustavnega sodišča z dne 02. 12. 2010, točka 9). A contrario to pomeni, da se prenositelj ne more več upoštevati kot lastnik nepremičnine v odnosu do pridobitelja, čeprav je še vedno vpisan v zemljiški knjigi. Z odločitvijo sodišča je kršena pravica do zasebne lastnine, saj je sodišče z vidika človekove pravice zavzelo nesprejemljivo stališče, da pridobitelj lastninske pravice na nepremičnini, ki še ni vknjižen v zemljiški knjigi kot njen lastnik in še torej nima polnega učinka lastninskopravnega upravičenja, nasproti prenositelju lastninske pravice, čeprav razpolaga z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom, ne more uživati sodnega varstva pred posegi v njegovo pravico (odločba Ustavnega sodišča z dne 02. 12. 2010, točka 10). To torej kaže, da so s tožbo zajeti vsi solastniki: tisti, ki so vpisani v zemljiški knjigi in tisti, ki izkazujejo lastninsko pravico na temelju verige veljavnih prenosov, začenši s tistim pravnim prednikom, ki je sicer še vpisan v ZK (ni pa več lastnik). Stvarna legitimacija je torej podana.

Pritožba nadalje očita sodišču prve stopnje, da je preseglo pooblastila, ki mu jih daje ZPP, saj se je razprava, da s tožbo niso zajeti vsi solastniki, pričela izključno na pobudo sodišča na naroku 17. 06. 2010 (2. narok za glavno obravnavo), ki je samoiniciativno navedlo dejstva, da so V. M., I. S. in V. G. N. še vedno vpisane v ZK, iz česar je izvajalo naziranje, da morajo biti vključene v pravdo kot nujni sosporniki. Tožena stranka teh dejstev ni navajala ne na prvem naroku ne na drugem naroku, pač pa šele v vlogi z dne 17. 09. 2010, očitno po ideji sodišča na 2. naroku. Stvarna legitimacija je del tožbenega temelja, zato je treba zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožbeni zahtevek zavrniti kot neutemeljen. Vprašanje, ali je tožena prava stranka, glede na pravila materialnega prava o enotnem oz. nujnem sosporništvu, je torej vprašanje pravilne uporabe materialnega prava (utemeljenosti tožbenega zahtevka), ne pa preizkus, ali je podana procesna predpostavka za pravdo. Podlago z navedbo dejstev za odgovor na vprašanje, ali so s tožbo zajete vse stranke, morajo podati torej stranke postopka (7. člen ZPP), ne pa sodišče samo z upoštevanjem vsebine dokazov po uradni dolžnosti. Obrazložitev sodišča v izpodbijani sodbi daje vtis, da so navedbe o vpisu V. G. N., V.M. in I. S. v ZK, bile podane pravočasno. Obrazložitev ni pravilna, saj iz vsebine listin spisa izhaja, da je bila podana navedba le glede V. G. N. v vlogi tožene stranke z dne 17. 09. 2020, pa še ta prepozno, saj je bila podana po 1. naroku za glavno obravnavo, ki je bil opravljen 02. 04. 2009. Da sta v ZK vpisani tudi V. M. in I. S., pa je ugotovilo sodišče brez navedb tožene stranke. Graje prepoznih navedb in prekluzije tožene stranke glede navedenih dejstev so bile podane v vlogi tožečih strank z dne 02. 07. 2010, graja glede navedenega ravnanja sodišča pa na naroku dne 12. 10. 2010.

Pritožba še pojasnjuje, da so le stranke postopka tiste, ki so vezane na pravnomočno sodno odločbo, ne pa tudi tretje osebe, ki v postopku niso sodelovale in niso imele možnosti vplivati na odločitev. Četudi morebiti obstajajo tretje osebe, ki bi imele lastninsko pravico na nepremičnini, teh tretjih oseb sodna odločba z ugotovitvijo lastninske pravice pravdnih strank ne izključuje, da zahtevajo ugotovitev lastninske pravice v posebni pravdi. V kolikor bi morebiti še kateri od zemljiškoknjižnih lastnikov (ki je sicer že prenesel lastninsko pravico na naslednike) imel kakšne zahtevke, ima še vedno vse možnosti, da jih uveljavlja v ločeni pravdi.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožeče stranke in predlaga pritožbenemu sodišču, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za prenos lastninske pravice s pravnim poslom je na podlagi splošne določbe (40. člen SPZ) potreben veljaven zavezovalni pravni posel, razpolagalna sposobnost odsvojitelja, razpolagalni pravni posel in izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon. V 49. členu SPZ je določen dodaten splošen pogoj, ki mora biti izpolnjen, da se prenese lastninska pravica na nepremičnini, namreč lastninska pravica se pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo. S tem pravilom sta povezani dve temeljni načeli zemljiške knjige, načelo konstitutivnosti vpisa in načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Pritožba ima prav v tem, da ni dokaznega pravila, po katerem se lastninska pravica dokazuje zgolj z izpiskom iz zemljiške knjige. Vendar pa zakon določa, da je za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom potreben tudi zemljiškoknjižni vpis. Pritožba obširno pojasnjuje, kako naj bi se (so)lastninska pravica prenašala od zemljiškoknjižnih lastnikov na pravne naslednike, ki so danes pravdne stranke, ki pa niso vpisani v zemljiško knjigo. Vendar so le-ti nosilci zgolj pričakovane lastninske pravice (ker lahko vsak trenutek predlagajo vknjižbo), niso pa pridobili lastninske pravice (do česar bi lahko prišlo šele z vpisom v zemljiško knjigo). Pritožba se neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča z dne 02. 12. 2010, saj je šlo v tisti zadevi za spor med prenositeljem in pridobiteljem lastninske pravice na sporni nepremičnini. V razmerju med njima začne prenos lastninske pravice učinkovati že s tem, ko prenositelj izstavi pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo z vsebino, določeno v 23. členu SPZ, na katerem je prenositeljev podpis notarsko overjen. Pridobitev lastninske pravice pridobitelja je v razmerju do prenositelja odvisna izključno od njegovega ravnanja, to je vložitve predloga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. V obravnavani zadevi je situacija bistveno drugačna, saj ne gre za spor med prenositelji in pridobitelji lastninske pravice. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki pomeni izvedbo načela publicitete, in načelo konstitutivnosti vpisa je zato potrebno spoštovati. Ker s tožbo niso zajeti zemljiškoknjižni lastniki, ne držijo pritožbene navedbe, da so s tožbo zajeti vsi solastniki, kar pomeni, da je tožena napačna stranka. Solastniki so namreč nujni sosporniki, kot to izčrpno obrazloži že sodišče prve stopnje. Krog subjektov, ki predstavljajo nujne sospornike, ne more biti odvisen od volje strank, saj nujno sosporništvo ni fakultativna ustanova, temveč procesna nujnost. Namen nujnega sosporništva je preko enotnosti postopanja zagotoviti za vse udeležence materialnopravnega razmerja enotno rešitev spora. Iz teh razlogov tudi ni mogoče slediti pritožbi, da četudi morebiti obstajajo tretje osebe, ki bi imele lastninsko pravico na nepremičnini, teh tretjih oseb sodna odločba z ugotovitvijo lastninske pravice pravdnih strank ne izključuje, da zahtevajo ugotovitev lastninske pravice v posebni pravdi. Napačen zapis sodišča prve stopnje, da naj bi K. P. dedovala po I.S., ne vpliva na končno odločitev v sporu, saj s tožbo nista bili zajeti tudi V. M. in V. G. N., zaradi česar so nerelevantne tudi pritožbene trditve, da je od I. S. lastninska pravica prešla na pravne naslednike s pravnomočno sodbo. Sodišče je tudi pravilno v okviru materialnega procesnega vodstva pozvalo tožečo stranko, naj predloži z.k. izpisek, iz katerega bo razvidno, ali so pravilno zajete stranke na aktivni in pasivni strani. Materialno procesno vodstvo na prvi stopnji obstoji vse do konca glavne obravnave. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe predložila zemljiškoknjižni izpisek, iz katerega je izhajalo, da s tožbo niso zajeti vsi solastniki sporne nepremičnine. Stvarna legitimacija je del tožbenega temelja, iz predloženih dokazov pa je izhajalo, da zahtevek po materialnem pravu ni utemeljen. Sodišče je razkrilo svoje pravno naziranje tožeči stranki, kar je bilo le v njeno korist, sicer bi bilo potrebno zahtevek takoj zavrniti. Sodišče je glede na navedeno pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ker glede na navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni, poleg tega pa pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

7. Izrek o stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato so bili stroški odgovora na pritožbo nepotrebni (1. odstavek 155. člena ZPP) in jih krije tožena stranka sama.

Datum zadnje spremembe:

11.04.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 712/2002
• VSK sklep II Cp 136/2004
• VSL sklep II Cp 907/99