VSL sodba II Cp 2949/2011

Jedro

Pri povrnitvi premoženjske škode - prevoznih stroškov, ki jih je imela stranka zaradi zdravljenja, je treba upoštevati računovodske standarde in ne Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v I. točki izreka prisojena odškodnina zviša za 179,00 EUR (na 4.514,50 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora toženec v petnajstih dneh plačati tožnici odškodnino v znesku 4.335,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05. 06. 2010 dalje do izpolnitve obveznosti ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.901,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek je zavrnilo.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki sodbo izpodbija v delu, v katerem je sodišče zavrnilo zahtevek za odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti še v znesku 1.000,00 EUR, v delu, v katerem je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za materialno škodo iz naslova potnih stroškov v zvezi z zdravljenjem (sporen znesek 179,00 EUR), sodbo pa izpodbija še v delu, v katerem sodišče ni priznalo nagrade pooblaščenca za vse naroke. S pritožbo uveljavlja še 1.533,44 EUR. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in nepravilno ugotovilo dejansko stanje ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se ji prisodi še odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v znesku 1.179,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter prisodi nagrado za pristop na vse naroke, skupaj s potnimi stroški, podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje. Po prepričanju tožnice je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tožnici prisodilo odškodnino za nastalo škodo v škodnem dogodku dne 04. 06. 2007 zgolj v višini 4.335,00 EUR. Tožeča stranka povzema ugotovitve izvedeniških mnenj ter navaja, da sodišče v sodbi povzema te navedbe, vendar vseh odločilnih dejstev oziroma okoliščin škodnega dogodka ni upoštevalo. Upoštevati bi moralo intenziteto telesnih poškodb, dolgotrajnost in neprijetnost zdravljenja, nevšečnosti, kot so bili posegi na zobovju ter šivanje ran, nevšečnosti nošenja zobnega fiksatorja, težave pri hranjenju in ustni higieni, nevšečnosti pri pregledih v ambulantah, pri prevozih in čakanju. V nadaljevanju še podrobneje povzema vse nevšečnosti, pojasnjuje obdobje in vrsto utrpelih bolečin ter navaja, da ji glede na intenziteto telesnih bolečin, dolgotrajnost zdravljenja in nevšečnosti med zdravljenjem iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, upoštevajoč začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti, pripada višja denarna odškodnina od prisojene in sicer celoten znesek, ki ga je tožnica uveljavljala (3.500,00 EUR), prisojena odškodnina za nematerialno škodo 2.500,00 EUR je, upoštevaje tudi začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, prenizka. Glede višine materialne škode tožnice iz naslova potnih stroškov navaja, da je sodišče uporabilo nepravilno materialno podlago določitve višine škode, to je Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, ki določa 15% od cene 95 oktanskega goriva, saj bi sodišče moralo glede vračila materialne škode uporabiti veljavne računovodske standarde o povračilu potnih stroškov, to je Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek. Računovodski standardi določajo 30% cene 95 oktanskega goriva, to je 0,30 EUR na liter, kar pomeni, da je sodišče tožnici priznalo 179,00 EUR materialne škode premalo. Sodišče je glede stroškov postopka dosodilo, da se toženi stranki prizna nagrada odvetnika za postopek, skupaj s stroški in DDV, priznalo je le nagrado za celoten postopek, ne glede na število pristopov odvetnika na narok, kar je v nasprotju z določili Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Zakon namreč pod tarifno številko 3212 opredeli nagrado za narok, kar pomeni, da je odvetnik tožnice upravičen do nagrade za vsak narok, ki je razpisan tekom glavne obravnave, poleg tega pa tudi do povračila potnih stroškov prihoda in odhoda na oziroma z vsakega posameznega naroka. V konkretnem primeru sta bila razpisana dva naroka, ne da bi tožena stranka v svojimi ravnanji kakorkoli vplivala na število narokov. Sodišče tudi ni razčlenilo postavke pravdnih stroškov, še posebej ne, kolikšna je nagrada in potni stroški.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je sodišče korektno določilo 2.500,00 EUR odškodnine za telesne in duševne bolečine tožnice. Glede višine priznane kilometrine tožeča stranka ni dokazala materialne škode po višini in bi moralo sodišče tudi ta del pritožbe zavrniti. Glede odmerjenih stroškov postopka pa naj sodišče upošteva sodno prakso ter tožeči stranki prizna pristop na en narok. Prvostopenjsko sodišče bi moralo odmeriti stroške postopka glede na uspeh v pravdi in ni podlage, da je plačilo celotnih stroškov naložilo toženi stranki, saj je tožeča stranka v pravdi uspela le deloma, zato naj pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožeče stranke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje tudi v delu, ki se nanaša na odmerjene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pravno podlago in merila za določitev denarne odškodnine za nematerialno škodo določa 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ), povrnitev premoženjske škode pa je urejena v I. in II. poglavju 7. odseka drugega oddelka OZ. 179. člen OZ glede odškodnine za nematerialno škodo določa, da za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah oškodovancu pripada, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Materialno pravo je zato pravilno uporabljeno, če je oškodovancu priznana pravična odškodnina, ki predstavlja ustrezno individualizacijo zadoščenja in hkrati odgovarja merilom, ki jih začrtujejo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje ter splošnim gospodarskim razmeram.

6. Tožeča stranka v pritožbi sicer uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in nepravilno ugotovilo dejansko stanje, glede na vsebino pritožbe pa tudi glede odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tožnice uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ko navaja dejstva, od katerih je odvisna odmera odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem namreč povzema navedbe iz izvedenskih mnenj, ki jih je povzelo v sodbi tudi sodišče prve stopnje (kot v pritožbi navaja tudi sama tožnica), poleg teh pa povzema še druge navedbe, ki jih je sicer v sodbi navedlo tudi sodišče prve stopnje in jih je tudi upoštevalo pri odmeri višine odškodnine. V pritožbi zatrjevane nevšečnosti je ugotovilo že sodišče prve stopnje in sicer v sodbi pod 15. in 16. točko in jih je tudi upoštevalo pri odmeri odškodnine. Enako velja tudi glede ugotovljenih telesnih bolečin tožnice, ki jih je sodišče prve stopnje prav tako ugotovilo in pri odmeri odškodnine tudi pravilno upoštevalo. Vse dejanske ugotovitve torej izvirajo iz 15. in 16. točke sodbe sodišča prve stopnje in na te ugotovitve se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju, sklicuje, kot že navedeno pa jih povzema v pritožbi tudi tožeča stranka. Ob upoštevanju vseh ugotovitev sodišča prve stopnje, ugotovljenih telesnih bolečin in nevšečnosti tožnice, vključno z začasnim zmanjšanjem življenjske aktivnosti, pa je tudi po oceni sodišča druge stopnje pravična denarna odškodnina iz tega naslova znesek 2.500,00 EUR in pritožbene navedbe, da naj bi bila prisojena odškodnina prenizka, niso utemeljene. Telesne bolečine in nevšečnosti so upoštevane v zadostni meri in je odločitev o zavrnitvi višjega odškodninskega zahtevka iz tega naslova pravilna.

7. Utemeljeno pa se tožnica pritožuje glede delne zavrnitve zahtevka za povrnitev materialne škode iz naslova potnih stroškov, to je v višini 179,00 EUR. Samo število prevoženih kilometrov v pritožbi ni bilo sporno (tožena stranka se ni pritožila in je na te ugotovitve sodišče druge stopnje vezano), napačno pa je sodišče prve stopnje kot podlago uporabilo Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, ki določa 15% od cene 95 oktanskega goriva. Pritožba ima prav, da bi moralo sodišče pri odločitvi upoštevati računovodske standarde, ki določajo 30% cene 95 oktanskega goriva, torej enkrat več, kot je priznalo sodišče prve stopnje, ki je priznalo 179,00 EUR materialne škode premalo (164., 168. in 169. člen OZ). Za znesek 179,00 EUR je bilo zato potrebno prisojeno odškodnino zvišati in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeniti (358. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

8. Glede stroškov, prisojenih na prvi stopnji je ugotoviti, da je utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče tožnici napačno priznalo le nagrado za postopek, saj gre tožeči stranki tudi nagrada za narok po tarifni številki 3102, čeprav le za en narok in ne več narokov, kot zmotno navaja tožeča stranka, saj je pravi pomen besedne zveze „nagrada za narok“ ta, da nagrada za narok vključuje nagrado za vse naroke (glej odločbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 56/2011). Sodišče v sodbi sicer ni razčlenilo vseh postavk, sej je pa sklicevalo na odmero, razvidno iz stroškovnika v spisu, iz katere izhaja, da je priglašene potne stroške priznalo za oba naroka. Kot že navedeno, gre tožnici dodatno še nagrada za narok, vendar pa sodišče druge stopnje v odločitev o stroških sodišča prve stopnje ni posegalo, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju. Glede na spremembo sodbe je namreč sodišče druge stopnje moralo odločiti o stroških vsega postopka, pri tem pa je ugotovilo, da je potrebno glede na 100% uspeh po temelju in 57,24% uspeh po višini, tožeči stranki priznati stroške glede na celoten uspeh, to je 78,62%. Ker to znaša manj, kot je tožeči stranki prisodilo sodišče prve stopnje (upoštevaje dodatnih 320,40 EUR stroškov, skupno stroški tožeče stranke znašajo 2.221,92 EUR, ob upoštevanju uspeha bi ji šlo 1.746,87 EUR), v odločitev sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje ni posegalo, saj se je glede stroškov pritožila samo tožeča stranka.

9. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je sodbo v že navedenem obsegu spremenilo, v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pa je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka je s pritožbo uspelo le v minimalnem delu, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

11.04.2012

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1506/2017
• VDSS Sklep Pdp 139/2021
• VSL sodba in sklep II Cp 624/99