VSL sodba I Cp 2356/2011

Jedro

Da bi šlo za predhodno vprašanje, bi bilo potrebno, da je prekršek (podobno velja za kazniva dejanja) sestavina civilnopravnega dejanskega stanja, kar pa v konkretnem primeru ni. Iz konkretnega dogodka tako lahko izvira odškodninska odgovornost tako v primeru, da je bil storjen prekršek, kot tudi v primeru, da ni bil, saj je civilna odgovornost strožja. Gre zgolj za to, da bi bil lahko konkreten historični dogodek tako podlaga za odločanje v pravdnem kot tudi prekrškovnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pod točko 1. izreka odločilo, da sklep o izvršbi VL 23151/2010 z dne 23. 02. 2010 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku, pod točko 2 izreka pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati stroške postopka v znesku 52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev po 14. in 15. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Opozarja, da je v ugovoru pojasnila, da se ne čuti odgovorno za prometno nezgodo in da zoper njo ni bil uveden postopek o prekršku. Izrecno je ugovarjala višini tožbenega zahtevka tožeče stranke. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje izvedlo le dokaze po dokaznih predlogih tožeče stranke. Opozarja, da je tožeča stranka predlagala izvedbo dokaza z izvedencem avtomobilske stroke, ki pa ga sodišče ni postavilo. Le izvedenec bi lahko odgovoril na vprašanje, kdo je odgovoren za prometno nesrečo, ter ali je tožbeni zahtevek tožeče stranke glede na njena dokazila tudi po višini utemeljen. Sodišče sicer lahko na podlagi 13. člena ZPP samo rešuje prejudicialno vprašanje, vendar le takrat, če to sme v skladu s predpisi, sodno prakso in pravno teorijo in če so ugotovljena odločilna dejstva ter izvedeni vsi potrebni dokazi za odločitev o tem. Meni, da je bila storjena kršitev iz 14. in 15. točke 2. odst. 339. čl. ZPP, saj se sodba ne more preizkusiti, obrazložitev sodišča o odločilnih dejstvih pa je pomanjkljiva. Zmotno je uporabljeno materialno pravo, saj predpisi predpostavljajo, da je prekršek storjen in pravnomočno dokazan. Opozarja na določila Zakona o prekrških, ki jamči obdolžencu, da se očitano ravnanje ugotavlja in tako tudi obdolženčeva odgovornost, v posebnem kaznovalnem kazenskem postopku. Nezakonito in nedopustno je, da civilno sodišče osebo obsodi za prekršek v skrajšanem civilnem postopku brez izvedbe ustreznih dokazov. Gre za kršitev temeljnega načela kontradiktornosti postopka ter za kršitev temeljnih ustavnih človekovih pravic iz čl. 2, 21, 22, 23, 27, 28, 29 in ostalih Ustave RS. Opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 82/2008 z dne 26. 11. 2009.

3. Tožena stranka je na vloženo pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške plačane sodne takse za odgovor.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti, saj vrednost spornega predmeta ne presega 2.000,00 EUR. Po 1. odst. 458. čl. ZPP je zato sodbo sodišča prve stopnje dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodbe glede na navedeno ni dovoljeno izpodbijati zaradi nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP.

6. S pritožbo uveljavljene procesne kršitve po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in ovir za njen vsebinski preizkus ni. Ker na pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb postopka po 15. točki 2. odst. 339. čl. ZPP pritožbeno sodišče na pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) mora stranka zatrjevano kršitev uveljavljati obrazloženo. Tej zahtevi pritožnica v zvezi s pritožbenim očitkom o protispisnosti razlogov o odločilnih dejstvih ni zadostila. Protispisnost je podana, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, torej tedaj, ko sodišče listini ali zapisniku pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo ta ima v resnici. Pritožnica bi zato morala konkretno pojasniti, vsebina katere listine oziroma zapisnika je bila povzeta zmotno. Tega pa ni storila.

7. Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katerega je pritožbeno sodišče vezano, je sledeče:

- 04. 07. 2009 se je zgodila prometna nesreča, katere udeleženki sta bili M. B. in tožena stranka;

- do nesreče je prišlo, ko je M.B., z namenom zavijanja v levo, stala v križišču, v tem trenutku pa jo je po levi strani prehitevala tožena stranka in jo ob tem z desno stranjo oplazila po prednjem levem vogalu vozila;

- da je v posledici škodnega dogodka nastala materialna škoda na vozilu, ki ga je vozila M. B. in je last K. B., saj je prišlo do vdrtja pločevine in blatnika na levi sprednji strani in sicer v višini 606,14 EUR;

-da je tožena stranka po nesreči odpeljala naprej, ne da bi posredovala svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju;

- da je imela tožena stranka sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti pri tožeči stranki po zavarovalni polici št. 4471725399 katere sestavni del so tudi splošni pogoji;

- da je tožeča stranka 14. 10. 2009 oškodovanki plačala odškodnino v višini 606,14 EUR za škodo na vozilu,

- da je tožeča stranka toženo z dopisom, ki ga je 06. 11. 2009 poslala toženi stranki, to pozvala, da povrne izplačano odškodnino v roku 15-tih dni,

- da zoper toženo stranko ni bil uveden prekrškovni postopek.

8. Dejstva v zvezi z prometno nesrečo in višino nastale materialne škode je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi zaslišanja prič in listin v spisu. Dokaza z izvedencem cestnoprometne in avtomobilske stroke ni izvedlo, ker je menilo, da je bilo dejansko stanje že z izvedbo drugih dokazov dovolj razjasnjeno za odločitev. Pritožnica v pritožbi meni, da bi tak dokaz moral biti izveden, saj bi le izvedenec lahko odgovoril, kdo je za nesrečo odgovoren in kakšna škoda je nastala. Ne glede na to, ali pritožnica z očitkom o neizvedbi tega dokaza meri na zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ali pa smiselno očita kršitev pravil ZPP o delu z izvedenci (kar bi lahko predstavljalo relativno kršitev po 1. odst. 339. člena ZPP), je njena pritožba v tem delu neutemeljena. Kot je že bilo pojasnjeno, dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, v sporu majhne vrednosti s pritožbo ni mogoče izpodbijati, prav tako pa s pritožbo ni mogoče uveljavljati morebitnih kršitev postopka po 1. odst. 339. čl. ZPP.

9. Kot je pritožnici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v svoji sodbi, dejstvo, da zoper njo ni bil uveden postopek pred sodnikom za prekrške, ni ovira, da sodišče tožbenemu zahtevku, v kolikor tožeča stranka izkaže njegovo utemeljenost, ne bi ugodilo. Ob tem je stališče pritožnice, da je vprašanje, ali je toženka storila prekršek, v tej pravdni zadevi predhodno vprašanje, zmotno. Da bi šlo za predhodno vprašanje, bi bilo potrebno, da je prekršek (podobno velja za kazniva dejanja) sestavina civilnopravnega dejanskega stanja, kar pa v konkretnem primeru ni. Iz konkretnega dogodka tako lahko izvira odškodninska odgovornost tako v primeru, da je bil storjen prekršek, kot tudi v primeru, da ni bil, saj je civilna odgovornost strožja. Gre zgolj za to, da bi bil lahko konkreten historični dogodek tako podlaga za odločanje v pravdnem kot tudi prekrškovnem postopku. Potrebno je torej razlikovati med reševanjem predhodnih vprašanj in odločanjem o identičnem dejanskem stanju, za kar bi šlo lahko, če bi bil prekrškovni postopek uveden, v konkretni zadevi. Tudi v tem primeru pa sodišče, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, na ugotovitve v prekrškovnem postopku, prav tako pa na tam izdano odločbo, ne bi bilo vezano.

10. Glede na obrazloženo je neutemeljeno tudi sklicevanje pritožnice na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 82/2008, saj ta odločba rešuje primer, ko je vprašanje, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, predhodno vprašanje v zgoraj opisanem pomenu, kar je tudi sicer zelo redko (1).

11. Ker torej v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali je tožena stranka storila prekršek ali ne, pač pa presojalo njeno ravnanje v smislu protipravnosti in civilne odgovornosti kot elementov odškodninske odgovornosti, so posledično neutemeljeni tudi očitki o kršitvi načela kontradiktornosti ter kršitvi temeljnih ustavnih človekovih pravic in nanje pritožbeno sodišče podrobneje ne odgovarja.

12. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je glede na zgoraj navedeno dejansko podlago, sodišče prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Ker je tožena stranka s tem, ko je zapustila kraj nesreče, ki jo je povzročila in je zanjo odgovorna, ne da bi posredovala svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, kršila sklenjeno zavarovalno pogodbo, je tožeči stranki dolžna povrniti izplačano odškodnino, obresti in stroške (3. odst. 3. člena splošnih pogojev) v višini kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje.

13. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo še glede kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) in ugotovilo, da je tudi po tej plati brez napak, zato je pritožbo toženke zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. čl. ZPP).

14. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vsebuje tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za povračilo pritožbenih stroškov. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato do povračila stroškov ni upravičena (1. odst. 154. čl. ZPP). Ker odgovor, ki ga je vložila tožeča stranka, k rešitvi pritožbe ni prispeval, je bil posledično nepotreben. Tožeča stranka je zato, upoštevajoč 155. čl. ZPP v zvezi s 165. čl. ZPP, te stroške dolžna nositi sama.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Tako je npr. pri tožbi za plačilo odškodnine po 181. čl. OZ ter tožbi, katere zastaranje je odvisno od tega, ali je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem.

Datum zadnje spremembe:

11.04.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 4495/2010
• VSL sklep II Cp 328/2011
• VSL sodba I Cp 1152/2016