VSK sklep CDn 8000000185/2011

Jedro

Stališče prvostopenjskega sodišča, da je podlaga za vknjižbo zastavne pravice le pravnomočen sklep o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini, s katero izvršilno sodišče odredi vknjižbo te zastavne pravice, je materialnopravno zmotno. Iz določbe 7. točke 40. člena ZZK-1 namreč jasno izhaja, da se vknjižba (zastavne) pravice dovoli na podlagi sklepa o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini, s katerim je izvršilno sodišče dovolilo vknjižbo te zastavne pravice.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi:

Na podlagi listin … se dovolijo ti vpisi, ki začnejo učinkovati 18.05.2011:

1.

Vpis izvedene pravice iz četrtega odstavka 13.a člena ZZK-1: vknjižena hipoteka;

2.

Pri izvedeni pravici iz četrtega odstavka 13.a člena ZZK-1: zaznamba neposredne izvršljivosti.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor Republike Slovenije, Ministrstvo za finance, Davčna uprava RS, Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju upnica) zavrne in se potrdi sklep zemljiškoknjižnega sodniškega pomočnika. Iz obrazložitve sklepa izhaja stališče, da je pravna podlaga za vknjižbo pravic pravnomočen sklep o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini, na podlagi katerega izvršilno sodišče po uradni dolžnosti odredi vknjižbo te zastavne pravice. Ker v predmetni zadevi ni bil predložen pravnomočni sklep o zavarovanju, opr. št. Z 1 Okrajnega sodišča v Cerknici, je po mnenju prvostopenjskega sodišča odločitev zemljiškoknjižnega sodniškega pomočnika pravilna, ugovor upnika pa neutemeljen.

Zoper navedeni sklep se pritožuje upnik iz razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter vztraja pri svojih ugovornih navedbah, da je odločitev prvostopenjskega sodišča napačna. Pritožba navaja, da ZZK-1 v 7. točki prvega odstavka 40. člena izrecno ne določa, da je podlaga za vknjižbo pravnomočen sklep o zavarovanju, saj se besedna zveza na začetku citirane določbe „pravnomočnega sklepa", upoštevajoč jezikovno razlago, ne nanaša na drugi del stavka, ki se začne z besedo „oziroma", saj takšna povezava že jezikovno ni smiselna. Na takšno stališče napotujejo tudi določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in sicer 239. člen, po katerem se določbe zakona o izvršbi smiselno uporabljajo tudi v postopku zavarovanja. Glede na navedeno tudi v postopku zavarovanja smiselno velja določba 46. člena ZIZ, po kateri se začne izvršba opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, prav tako pa je uporaben tudi 9. člen ZIZ, ki določa nesuspenzivnost pravnih sredstev. Zaradi enakega obravnavanja upnikov v postopkih izvršbe in zavarovanja tudi ni mogoče postavljati v ugodnejši položaj tistih upnikov, ki v skladu z določbo 170. člena ZIZ pridobijo zastavno pravico na nepremičnini z zaznambo sklepa o izvršbi, pri čemer za zaznambo ni zahtevana pravnomočnost sklepa o izvršbi. SPZ v 135. členu določa, da nastane zastavna pravica na podlagi sodne odločbe z njeno pravnomočnostjo, razen če zakon ne določa drugače, pri čemer je pritožba mnenja, da prav določbi 9. in 46. člena ZIZ določata drugačno ureditev. Pogoj za zastavno pravico na nepremičnini je, da ima v skladu z 243. členom ZIZ upnik izvršilni naslov, ki se glasi na denarno terjatev, zato je ob smiselni uporabi prej navedenih zakonskih določb 46. in 9. člena ZIZ mogoče zaključiti, da se zastavna pravica na nepremičnini vknjiži na podlagi nepravnomočnega sklepa o zavarovanju. Če temu ne bi bilo tako, bi bil po mnenju pritožbe namen zavarovanja izničen. Zemljiškoknjižnemu sodišču bi moralo zadoščati, da je vpis, ki ga dovoli, skladen z zemljiškoknjižnim stanjem in sklepom o zavarovanju, pri čemer je zemljiškoknjižni sklep šteti zgolj kot nadaljnje dejanje zavarovanja po sklepu o zavarovanju z dne 16.5.2011, ki je podlaga za predmetno vknjižbo zastavne pravice. Pritožba še poudarja, da pravilnost njenega stališča potrjuje tudi dejstvo, da je bilo na podlagi nepravnomočnega sklepa o zavarovanju že izdanih več zemljiškoknjižnih sklepov različnih sodišč (med njimi tudi sodišča, ki je izdalo izpodbijani sklep), s katerimi je bila v korist upnice dovoljena vknjižba hipoteke in zaznamba izvršljivosti terjatve. Pritožba nazadnje še navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen tudi iz razloga, ker v njem sodišče ni odločilo o vpisu predznambe zastavne pravice in izvršljivosti terjatve v korist upnice, temveč je navedlo, da bo o tem odločeno s posebnim sklepom. Predznamba se v skladu s 1. točko prvega odstavka 49. člena ZZK-1 dovoli na podlagi nepravnomočnega sklepa o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini, zato bi moralo sodišče v izpodbijanem sklepu, s katerim je zavrnilo ugovor upnice, odločiti o dovolitvi vpisa predznambe pridobljene pravice upnice.

Pritožba je utemeljena.

Stališče prvostopenjskega sodišča, da je podlaga za vknjižbo zastavne pravice le pravnomočen sklep o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini, s katero izvršilno sodišče odredi vknjižbo te zastavne pravice, je materialnopravno zmotno. Iz določbe 7. točke 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) namreč jasno izhaja, da se vknjižba (zastavne) pravice dovoli na podlagi sklepa o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini, s katerim je izvršilno sodišče dovolilo vknjižbo te zastavne pravice. Zakon torej za sklep o zavarovanju ne postavlja pogoja pravnomočnosti, medtem ko je v isti zakonski določbi pogoj pravnomočnosti za vknjižbo lastninske pravice v korist kupca na podlagi sklepa, izdanega v postopku izvršbe na nepremičnino oziroma v stečajnem postopku, izrecno določen. Nepravilno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo drugega odstavka 46. člena ZZK-1, saj ta določa le procesno postopanje izdajatelja odločbe, na podlagi katere teče zemljiškoknjižni postopek po uradni dolžnosti (rok, v katerem mora biti pravnomočna odločba z obvestilom dostavljena zemljiškoknjižnemu sodišču in opremljenost odločbe s potrdilom o pravnomočnosti oziroma dokončnosti).

Zgoraj obrazloženo stališče pritožbenega sodišča, da za vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini, ki je urejena v 242. do 245. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ni potreben pravnomočen sklep izvršilnega sodišča, izhaja tudi iz drugih določb tega zakona. Tako ZIZ v 239. členu določa, da se v postopku zavarovanja uporabljajo splošne določbe tega zakona, če ni v delu, ki ureja zavarovanje, drugače določeno. Ker glede pravnih sredstev ZIZ v poglavju o zavarovanju ne vsebuje posebnih določb, velja tudi v postopkih zavarovanja določba 9. člena o nesuspenzivnosti pravnih sredstev ter določba 46. člena o opravljanju izvršbe pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Navedeno pomeni, da se zavarovanje z vknjižbo zastavne pravice v zemljiški knjigi dovoli takoj, ko pošlje izvršilno sodišče nepravnomočen sklep o zavarovanju z obvestilom zemljiškoknjižnemu sodišču. Zaradi zmotnega materialno pravnega izhodišča se je odločitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu izkazala za nepravilno, zato je bilo potrebno pritožbi upnice ugoditi in v skladu s 4. točko drugega odstavka 161. člena ZZK-1 izpodbijani sklep spremeniti tako, da se predlagani vpis dovoli. Pritožbeno sodišče zato ni presojalo pritožbenih navedb o predznambi zastavne pravice, ki so zaradi sprejete odločitve pritožbenega sodišča postale nerelevantne.

Datum zadnje spremembe:

04.04.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cp 2478/2004
• VSL sodba I Cp 24/2000
• VSK Sklep CDn 8/2017