VSL sklep I Cpg 1042/2011

Jedro

V skladu z načelom dobre vere in poštenja nasprotna stranka ne more pričakovati, da se bo vročitev opravila na registriranem, a dejansko nepravilnem naslovu nasprotnika, če sama ve za njegov pravi naslov. V takšnem primeru gre namreč za zlorabo pravic, kar mora sodišče po 11. členu ZPP preprečiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlog tožene stranke za obnovo postopka zavrne (1. točka izreka), pri čemer je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati nadaljnje pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper izpodbijani sklep je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za obnovo ugodi, razveljavi do sedaj izdani odločbi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj bodo stroški postopka v zvezi z obnovo, kakor tudi stroški pritožbe, nadaljnji pravdni stroški, ki naj jih tožnica toženki povrne v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po vložitvi tožbe na izpraznitev poslovnih prostorov z dne 15.4.2010 je sodišče prve stopnje dne 8.9.2010 izdalo zamudno sodbo, ki je postala pravnomočna dne 5.11.2011, dne 23.9.2010 pa še popravni in dopolnilni sklep, ki je postal pravnomočen dne 11.12.2010 ter izvršljiv dne 21.12.2010. Tožnica sedaj predlaga obnovo postopka po 2. in 3. točki 394. člena ZPP. Na podlagi teh določb se lahko postopek obnovi, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (2. točka, ki po svoji vsebini ustreza absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ali če je bila opravljena osebna vročitev prve vloge, ki se je vročala v postopku po 142. členu ZPP, ta način pa je bil uporabljen zaradi strankine odsotnosti v nepretrganem trajanju več kot 6 mesecev (3. točka).

5. Po 2. točki 1. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 396. člena ZPP rok za vložitev predloga za obnovo postopka začne teči od dneva, ko se šteje, da je bila odločba, ki je postala pravnomočna, stranki vročena (tudi v primeru, če stranka trdi, da je bila vročitev opravljena nepravilno oziroma da ji odločba sploh ni bila vročena) oziroma po pravnomočnosti odločbe sodišča prve stopnje, ki je v tem primeru nastopila dne 5.11.2011 (pravnomočna zamudna sodba, list. št. 29) oziroma dne 11.12.2010 (po ugotovitvah pritožbenega sodišča pa že dne 30.10.2011, list. št. 37) (pravnomočen popravni in dopolnilni sklep). Na pravočasnost predloga tako ne vpliva dejstvo, da je bila toženka po lastnem zatrjevanju seznanjena z zamudno sodbo in sklepom šele v fazi njune izvršbe (sklep II Ips 140/2007 z dne 23.7.2009).

6. Ker je toženka predlog za obnovo vložila dne 28.2.2011, je ta glede na 30 – dnevni rok vložen prepozno, zato bi ga bilo treba zavreči (1. odstavek 398. člena ZPP).

7. V nadaljevanju pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da se obnovitveni razlog iz 3. točke 394. člena ZPP ne nanaša na pravne osebe. Stranka, ki je pravna oseba, namreč ne more biti odsotna (krajši ali daljši čas), pač pa gre lahko v tem primeru le za vprašanje, ali je pravna oseba spremenila svoj sedež ali ne (tako tudi VSK sklep II Cpg 54/2005 z dne 10.11.2005).

8. 1. odstavek 142. člena ZPP za tožbo in sodno odločbo določa osebno vročitev stranki. Po 3. odstavku 139. člena ZPP se subjektu vpisa v sodni register, samostojnemu podjetniku posamezniku ali pravni osebi, ki se vpisuje v register, vroča na naslovu, ki je vpisan v register. Če vročitev na ta način ter v skladu s 133. členom ZPP ni možna, je treba tudi pri pravnih osebah uporabiti določbo tretjega odstavka 142. člena ZPP, saj na podlagi zakonske analogije ni mogoče za pravne osebe uporabiti strožje ureditve, kot velja za fizične osebe (tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 13/2010 z dne 20.5.2010). Nadomestna vročitev subjektu vpisa v sodni register se tako opravi s tem, da se na naslovu iz registra, kjer vročitve ni bilo mogoče opraviti, pusti obvestilo o vročitvi (3. odstavek 142. člena ZPP) in nato pisanje (4. odstavek 142. člena ZPP). Zakon namreč kar se tiče pravnih (ne pa fizičnih) oseb temelji na izhodišču, da je dolžna skrbnost tistega, ki se vpisuje v sodni ali podobni register, da poskrbi, da bo na naslovu, ki je v registru vpisan kot sedež, omogočeno tudi sprejemanje sodnih pošiljk, torej, da poskrbi za ustrezne prepise v sodnem registru v primeru spremembe naslova (glej A. Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 565).

9. Iz podatkov v spisu je razvidno, da sta se tožba in kasneje zamudna sodba (kot tudi popravni in dopolnilni sklep) vročala toženki na naslovu, vpisanem v sodnem registru (podatki AJPES: Š. 10) in da vročevalec naslovnika na tem naslovu ni našel, zato je vročitev toženki opravil z nadomestno vročitvijo v skladu z 141. členom ZPP (tožba in zamudna sodba) oziroma 142. členom ZPP (popravni in dopolnilni sklep). Glede na to, da toženka sama priznava, da je s tem, ko si ni uredila spremembe sedeža oziroma poslovnega naslova v sodnem registru, ravnala malomarno, in tudi sicer v pritožbeni fazi postopka pravilnosti vročitve po navedenih določbah ne izpodbija, se pritožbeno sodišče s tem ni ukvarjalo. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče dodaja, da ima v primeru, da izpodbija pravilnost vročitve odločbe, ki že ima klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti (kot v konkretnem primeru zamudna sodba in sklep), stranka možnost napačne vročitve dokazati v postopku za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti (izvršljivosti) po 3. odstavku 42. člena ZIZ.

10. Pritožba torej zatrjuje, da so bile tožba in nadaljnje vloge toženki sicer pravilno vročene, vendar pa niso bile vročene na pravi, dejanski naslov toženke, za katerega je tožnica vedela. V skladu z načelom dobre vere in poštenja nasprotna stranka ne more pričakovati, da se bo vročitev opravila na registriranem, a dejansko nepravilnem naslovu nasprotnika, če sama ve za njegov pravi naslov. V takšnem primeru gre namreč za zlorabo pravic, kar mora sodišče po 11. členu ZPP preprečiti (A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 565).

11. Odločilno dejstvo, ki ga je torej treba ugotoviti v tej zadevi je, ali je tožnica res vedela za dejanski, pravi naslov toženke oziroma da toženka na registriranem naslovu ne posluje. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati, da je tožnica navedla naslov toženke iz sodnega registra z očitnim namenom, da bi toženka z opustitvijo vročitve ne imela možnosti obravnavanja pred sodiščem. Pritožbena navedba, da je tožnica opomine in račune toženki ves čas dostavljala na naslov D. 25 oziroma na naslov T. 12, ni resnična, saj iz prilog spisa (dopis, najemna pogodba in računa - priloge A8-A11) izhaja, da je tožnica le te pošiljala na naslov Š. 10, (naslov iz sodnega registra), kar je toženka glede na dopis – odgovor (priloga A12) očitno tudi prejela. Tudi dejstvo, da so se zastopniki pravdnih strank med seboj poznali in da so se sestanki vrstili na naslovu v T. (dejanski naslov), še ne dokazuje, da je tožnica vedela, da toženka na naslovu, navedenem v registru, sploh ne posluje. Navedba, da že enostaven klik na internetni strani npr. pri Googlu, za toženko navede kot prvi rezultat dejanski naslov toženke (T.) pa je nerelevantna in ničesar ne dokazuje, saj nasprotno iskanje toženke na Najdi.si kot prvi zadetek prikaže naslov iz sodnega registra (priloga A23). Tožnica je ustrezno ovrgla tudi trditev toženke, da je bil celo v izreku zamudne sodbe kot sedež toženke sprva naveden D. 25. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo tožbi tožnice, v kateri je bil sprva naveden ta naslov, ki pa ga je tožnica z vlogo z dne 22.4.2010 popravila (list. št. 10), pri čemer je bila na predlog tožnice z dne 13.9.2010 (list. št. 30) v tej smeri nato popravljena tudi zamudna sodba. Ne glede na vse navedeno pa toženka naslov, naveden v sodnem registru, občasno celo uporablja, kar izhaja iz predloga toženke po spremembi poslovnega naslova v postopku Z 34/2007 (priloga A17) ter dejstva, da je v zemljiškoknjižnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Trbovljah Dn. št. 3013/2008 med letoma 2008 in 2010 nastopala z registriranim poslovnim naslovom (prilogi A19 in 20) in uporabila svoj poslovni naslov iz sodnega registra pri prijavi terjatev v stečajnem postopku St 1228/2010 (priloga A21).

12. Glede na navedeno toženka tako ni uspela dokazati ne tega, da na navedenem naslovu sploh ne posluje in ga tudi ne uporablja kot tudi ne tega, da je tožnica za dejanski naslov vedela in je z očitnim namenom zlorabe v tožbi navedla nepravi, fiktiven naslov toženke. Ker torej v pritožbi uveljavljani niti uradoma upoštevani pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

13. Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi pritožbene stroške (154. člen ZPP v zvezi z 2. točko 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

19.03.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 1133/2011
• Sklep II Ips 27/94
• sodba II U 461/2013