VSL sklep I Cpg 1259/2011

Jedro

Četudi so morda resnične trditve tožnice glede neupravičenega odtujevanja in obremenjevanja nepremičnin s strani toženke, zaradi takšnega poslovanja toženke še ni podana nevarnost onemogočenja ali otežitve izterjave vtoževane terjatve, saj bi ostalo premoženje toženke zadoščalo za njeno poplačilo.

(Ne)upravičeno zavračanje plačila terjatve ni takšno ravnanje, ki bi bilo usmerjeno v odtujevanje, skrivanje ali drugačno razpolaganje s premoženjem, zato te navedbe v nobenem primeru ne morejo pomeniti izkazanosti pogoja subjektivne nevarnosti uveljavitve terjatve.

Tudi v primeru, da so resnične trditve tožnice, da toženka ni želela narediti primopredaje in tožnici ni potrjevala začasnih situacij, te ne predstavljajo ravnanj, ki bi jih lahko pripisali aktivnemu ravnanju toženke za onemogočanje oziroma preprečitev poplačila terjatve tožnice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

2. Zoper izpodbijani sklep je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje, tožnici pa v roku 15 dni naloži v plačilo priglašene stroške odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od dneva vročitve sodbe dalje do plačila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je presodilo, da ni podan eden od dveh pogojev za njeno izdajo po 2. odstavku 270. člena ZIZ, po katerem mora upnik verjetno izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena.

6. Pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnice o obremenitvi nepremičnin toženke z maksimalno hipoteko v višini 2.000.000,00 EUR, ki je bila dne 13.1.2010 ustanovljena v korist A. (priloge A200-244), in z maksimalno hipoteko v višini 14.000.000,00 EUR v korist F., ustanovljeno dne 24.8.2009 (priloge A197-199), ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč te navedbe tožnice presojalo skupaj z ostalimi okoliščinami v zvezi z odtujevanjem nepremičnin v Kranjski Gori in Bohinjski Bistrici (str. 12 izpodbijanega sklepa), pri čemer je ugotovilo, da tudi prenos odvisni družbi G., d.o.o., še ne pomeni, da gre za fiktivno prodajo, brez dejanskega nasprotnega priliva, česar tožnica niti ni zatrjevala. Sodišče prve stopnje je zato po mnenju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da na podlagi takšnih določenih razpolaganj v Bohinjski Bistrici (priloga A196) in Kranjski Gori, pri čemer odtujevanje nepremičnin spada v registrirano dejavnost toženke, ki je še vedno lastnica nekaterih nepremičnin (prilogi A186 in A187), in ob upoštevanju, da ima toženka relativno dober finančni položaj (glej 9. točko obrazložitve), ne more zaključiti, da bo zaradi tega uveljavitev vtoževane terjatve tožnice otežena ali celo onemogočena (enako tudi VSL sklep I Cpg 767/2011 z dne 11.10.2011).

7. Pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da je odklanjanje plačila terjatve v predmetnem postopku, ki še ni pravnomočno končan, pravica toženke, da se brani pred tožbo, za katero meni, da je neutemeljena, pri čemer takšno ravnanje toženke v drugih postopkih med pravdnima strankama za konkretni primer niti ni relevantno. Ne glede na to pa (ne)upravičeno zavračanje plačila terjatve ni takšno ravnanje, ki bi bilo usmerjeno v odtujevanje, skrivanje ali drugačno razpolaganje s premoženjem, zato te navedbe v nobenem primeru ne morejo pomeniti izkazanosti pogoja subjektivne nevarnosti uveljavitve terjatve.

8. Prav tako je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da tudi (v primeru, da so resnične) trditve tožnice, da toženka ni želela narediti primopredaje in tožnici ni potrjevala začasnih situacij, te ne predstavljajo ravnanj, ki bi jih lahko pripisali aktivnemu ravnanju toženke za onemogočanje oziroma preprečitev poplačila terjatve tožnice. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da so navedbe, da toženka tožnici ne potrjuje začasnih situacij in da tožnici ni dovolila izstaviti začasne situacije za opravljeno delo oziroma dobavljeno blago, pritožbene novote in zato neupoštevne tudi iz tega razloga (337. člen ZPP).

9. Poleg tega pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima toženka relativno dober finančni položaj. Iz bonitetne ocene AJPES Es.BON (priloga A192), ki jo je predložila tožnica, namreč izhaja, da toženka posluje z dobičkom, v zadnjih 6 mesecih ni imela blokiranih transakcijskih računov, prav tako pa ima pozitiven kratkoročni koeficient likvidnosti (1,263) in zlasti glede na ostale družbe v gradbeništvu sorazmerno visok delež kapitala v virih sredstev (delež celotnih obveznosti v virih sredstev znaša 84,9 %). Glede na to ni mogoče zaključiti, da je tožnica prezadolžena oziroma nelikvidna, kar posledično kaže na to, da četudi so morda resnične trditve tožnice glede neupravičenega odtujevanja in obremenjevanja nepremičnin s strani toženke, zaradi takšnega poslovanja toženke še ni podana nevarnost onemogočenja ali otežitve izterjave vtoževane terjatve, saj bi ostalo premoženje toženke zadoščalo za njeno poplačilo (tako tudi VSL sklep I Cpg 1186/99 z dne 6.10.1999).

10. Glede na navedeno in ker v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 2. točko 365. člena ZPP).

11. Ker tožnica ni uspela s pritožbo, sama nosi pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako tudi toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in v smislu 155. člena ZPP ni bil potreben.

Datum zadnje spremembe:

19.03.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 1188/2011
• VDSS sklep Psp 77/2012
• VSC Sklep I Cp 23/2022