VSL sklep I Cp 788/2011

Jedro

Toženka ni pasivno legitimirana v tej pravdi. Ni napravila motilnega dejanja, od postavitve kamnov ni imela koristi, nasprotno prizadevala si je, da se kamni odstranijo, zato je sodišče zahtevek zoper njo utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z napadenim sklepom zavrnilo zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je tožena stranka M.J. motila tožečo stranko Z.J. v njeni zadnji mirni posesti nepremičnine s parc. št. 1913/6 k.o. X., s tem, da je dne 3.5.2010 pred garažo zabetonirala večji kamen in poleg njega postavila še en večji kamen ter s tem preprečila tožeči stranki uporabo tistega dela nepremičnine, kjer stojita večja kamna. Nadalje, da je tožena stranka dolžna na lastne stroške vzpostaviti prejšnje posestno stanje in se v bodoče vzdržati nastavljanju kamenja in drugih predmetov pred garažo ter tožnici povrniti pravdne stroške. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženki povrniti 372,34 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sklep se je v roku iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožila tožnica. Navaja, da ne drži, da toženka ni imela koristi od postavitve ovir. Za eno oviro je sama povedala, da ji koristi, ker ji je pred tem nastajala škoda na žlebovih in jablanah. Toženka je trdila, da se ni strinjala s postavitvijo ovir, a ni spregledati, da je dovolila vnuku A.J. uporabljati svoje nepremičnine in je ta živel pri njej osem let, ji pomagal, jo vozil k zdravniku. Vnuk je ovire postavil vsaj z njenim tihim soglasjem oziroma privolitvijo. Deloval je kot pomočnik toženke. A.J. sam je povedal, da je toženka videla kovinski stebriček in je, „dejala, da je v redu“. Neprepričljiva sta bila toženka in vnuk, ko sta skušala prikazati, da so bile ovire postavljene zaradi spora med tožnico in njenim sinom A. Da ima toženka interes, da tožnico ovira oziroma onemogoča pri posesti nepremičnine, je razvidno tudi iz spisa P 533/2009. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je A.J. deloval neodvisno od toženke kot tudi, da toženka nima interesa po postavitvi ovir. Za motenje je dovolj, da je posest ovirana ali otežkočena. Tako izhaja tudi iz odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 84/2001, I Cp 3420/2009.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišče in njegovo materialnopravno stališče, kar je oboje jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijanega sklepa. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje, ker je v njih tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi. Glede na pritožbene navedbe, je poudariti, da tudi po prepričanju pritožbenega sodišča toženka ni postavila ovir in s tem motila tožnice. Prav tako pa po njenih navodilih in v njeno korist ni deloval toženkin vnuk oziroma tožničin sin A.J., za katerega se je v postopku ugotovilo, da je na sporni prostor ovire postavil. Toženka se je po tistem, ko je izvedela, da so postavljene ovire (kamenje) na parkirnem prostoru prizadevala, da bi jih vnuk odstranil. Dejstvo, da je vnuk A. na rob asfalta postavil tudi kovinski stebriček in se je s tem toženka strinjala ne more spremeniti odločitve sodišča. Prvo sodišče je ugotovilo, pritožbeno sodišče pa te ugotovitve sprejema, da se je toženka s postavitvijo stebrička strinjala, s postavitvijo kamenja pa ne, a stebriček ni predmet spora v tej zadevi. Tožnica namreč zahteva, da sodišče ugotovi motenje, ki ga predstavlja le zabetoniran večji kamen in še en večji kamen, ne pa tudi kovinski stebriček. Toženka pa je tudi povedala, zakaj se je strinjala s postavitvijo stebriča (pred postavitvijo tega stebrička, ji je nastajala škoda na žlebovih, jablanah in ograji vrta in to zaradi vožnje s traktorjem po javni cesti), ne pa tudi s kamenjem. Povedano je tudi pritožbeno sodišče nedvomno prepričalo, da toženka ni pasivno legitimirana v tej pravdi (toženka ni napravila motilnega dejanja, od postavitve kamnov ni imela koristi, nasprotno prizadevala si je, da se kamni odstranijo), zato je sodišče zahtevek zoper njo utemeljeno zavrnilo.

Na ostale pritožbene navedbe, pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker po povedanem niso odločilnega pomena za rešitev te zadeve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Datum zadnje spremembe:

19.03.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2042/2016
• VSL sodba I Cp 1010/2014
• VSL sklep I Cp 3487/2012