VSC sklep Cpg 33/2011

Jedro

Ker sta se stranki s pogodbo dogovorili, da bosta kot materialno pravno podlago za zadeve, ki niso posebej pogodbeno urejene, uporabljali civilni zakonik in ustrezne predpise prava skupnosti, bi sodišče prve stopnje moralo takšno svobodno pogodbeno voljo strank upoštevati in sporno razmerje presojati na podlagi navedene pogodbe, pri tem pa predvsem najprej razčistiti, ali sta stranki s pogodbeno določbo, tako kot glasi, morda izključili uporabo Dunajske konvencije.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 659/2008 z dne 14. 7. 2010 izreklo: Sklep o izvršbi opr. št. VL 45734/2008 z dne 14. 7. 2008 se v celoti vzdrži v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 27.099,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska: - 669,74 EUR od 4. 3. 2008 dalje do plačila, - 1.247,64 EUR od 4. 3. 2008 dalje do plačila, - 967,86 EUR od 4. 3. 2008 dalje do plačila, - 261,40 EUR od 22. 3. 2008 dalje do plačila, - 8.218,94 EUR od 4. 4. 2008 dalje do plačila, - 7.764,97 EUR od 7. 3. 2008 dalje do plačila, - 7.968,60 EUR od 29. 3. 2008 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 142,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2008 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati nadaljnje pravdne stroške v višini 6.883,69 EUR v 15 dneh od prejema sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka.

Zoper to sodbo je vložila po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, torej bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremni tako, da razveljavi sklep o izvršbi tako glede glavnice kot zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov kot tudi izvršilnih in pravdnih stroškov in obveže tožečo stranko na plačilo vseh stroškov postopka in stroškov pritožbe.

Pritožba meni, da sodišče prve stopnje ni podalo jasnih razlogov v zvezi s pravno podlago spornega razmerja, ko je to presojalo na podlagi Dunajske konvencije, tako da je očitati tako bistveno kršitev določb pravdnega postopka kot je posledično ostalo odprto vprašanje materialnega prava. Pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz določbe Dunajske konvencije, da se prodajna pogodba lahko sklene ustno in zaključilo, da sta se stranki sporazumeli ustno glede vseh bistvenih sestavin pogodbe, pri tem pa je spregledalo, da I. C. ni zakoniti zastopnik tožene stranke in ni imel pooblastila, da bi smel sklepati kakršnokoli pogodbo za toženo stranko, pri tem pa sodišče niti ne omenja pooblastila.

Pritožba meni, da ni razloga, da je sodišče prve stopnje sporno razmerje materialno pravno presojalo po Konvenciji Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija), saj ustno prodajno pogodbo ureja tudi Obligacijski zakonik, pri tem pa je pomembno, da sodišče prve stopnje ni preverjalo morebitnih zadržkov po 96. členu Dunajske konvencije na 11.člen te konvencije in zgolj sklicevanje na 11. člen Dunajske konvencije za zaključek, da je bila med strankama sklenjena ustna prodajna pogodba ni dovolj. Odločilno je tudi, da je sodišče prve stopnje razlogovalo, da je med strankama bila sklenjena ustna prodajna pogodba z enako vsebino, kot je bila pisno sklenjena med tožečo stranko in I. C. s. p., pri tem pa je prezrlo, da je s to pogodbo med strankama dogovorjena uporaba civilnega zakonika in prava evropske skupnosti, sodišče prve stopnje pa spornega razmerja ni materialno pravno presojalo po teh predpisih oziroma jih je prezrlo, čeprav Dunajska konvencija ne ureja vse področij, potrebnih za presojo spornega razmerja, še posebej ne zamudnih obresti in zapadlosti plačil. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ni ugotavljalo dejanskega stanja glede dogovorov strank o zapadlosti plačil in višine zamudnih obresti.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, kolikor je zaključilo, da je med strankama sklenjena ustna prodajna pogodba, ker I. C. ni bil pooblaščen za sklepanje pogodb za toženo stranko, napačno pa je tudi presodilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožeči stranki reklamirala izdobavljeno blago, prezrlo pa je tudi obstoj pogodbe o poslovnem sodelovanju.

Tožena stranka je priglasila s stroškovnikom specificirane stroške pritožbe.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Menila je, da je izpodbijana sodba povsem pravilna in zakonita, pravilno je uporabljeno materialno pravo, v posledici popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, da je med pravdnima strankama bila sklenjena ustna prodajna pogodba, ki jo je tožeča stranka izpolnila kot dobavitelj, tožena stranka kot naročnik pa ni plačala izstavljenih računov.

Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je moralo odločiti na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev pravdnih strank: - tožeča stranka je tožbo vložila kot dobaviteljica papirnatih vrečk za embalažo za potrebe živilske industrije in zatrjevala, da je najprej poslovno sodelovala z I. C. s. p. na podlagi pisne pogodbe, nato pa je bilo dogovorjeno, da se od januarja 2008 poslovanje nadaljuje s toženo stranko in z njo je tožeča stranka sodelovala še v februarju 2008, vse pod enakimi pogoji kot poprej z I. C. s. p.; toženi stranki je izstavila sedem faktur, ki jih tožena stranka kot naročnik ni plačala, pri tem pa se tri fakture nanašajo na samo blago (vrečke), tri fakture na izdelavo matric, ker je med strankama bil dogovor, če je naročeno manj kot 100.000 kosov vrečk, da stroške priprave matric financira naročnik, ena faktura pa se nanaša na plačilo prevoza skladno z dogovorom s toženo stranko; obstoj poslovnega razmerja dokazujejo izvodi vrečk, na katerih je odtisnjeno ime tožene stranke, tožena stranka ni nikoli reklamirala blaga, izdobavljenega v obdobju poslovnega sodelovanja; tožena stranka je ugovarjala pasivno legitimacijo in poudarjala, da je naročnik vrečk bil I. C. s. p., tožena stranka sploh v spornem obdobju ni bila sposobna poslovati, ker je prišlo do zapletov pri vpisu v register davčnih zavezancev, vtoževani računi bi morali biti izstavljeni na I. C. s. p., kar je ta tudi zahteval od tožeče stranke, poleg tega pa je bilo s strani C. blago reklamirano in toženi stranki je nastala zaradi nekvalitete precejšnja škoda, ki jo bo tožena stranka uveljavljala v drugem postopku.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo.

Pritožba sicer uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, ko meni, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje sporno razmerje presojalo na podlagi Konvencije Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (v nadaljevanju Dunajska konvencija), vendar je takšen pritožbeni očitek neutemeljen. Sodišče prve stopnje (stran štiri, zadnji odstavek in stran pet, prvi odstavek obrazložitve) je pojasnilo, da gre v sporni zadevi za spor med dvema gospodarskima subjektoma s sedežem na Poljskem in s sedežem v Republiki Sloveniji, torej za spor z mednarodnim elementom. Ker gre za spor iz pogodbe o izdobavi papirnatih vrečk in ker sta obe državi po sedežu strank podpisnici Dunajske konvencije, ki sta jo obe podpisali brez pridržkov po 96. členu te konvencije, je obrazložilo, da so določbe te konvencije materialno pravna podlaga za presojo spornega razmerja. Tako se pokaže pritožbeni očitek o izostanku razlogov glede uporabe materialnega prava kot neutemeljen.

Pritožbeno sodišče pa je v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ko je preizkušalo izpodbijano sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi (določba drugega odstavka 350. člena ZPP), ko je dolžno paziti ne le na morebitne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2. 3., 6., 7., 11. ((razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje)), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), temveč tudi na pravilno uporabo materialnega prava, zaključilo, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje preuranjeno sklenilo, da bo sporno razmerje materialno pravno presojalo na podlagi Dunajske konvencije.

Pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljen pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilen dejanski zaključek sodišča prve stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov, da sta v obdobju od 18. januarja 2008 do 18. februarja 2008 poslovno sodelovali sedaj pravdni stranki na podlagi dogovora med tožečo stranko in dotedanjim poslovnim partnerjem I. C. s. p., da se poslovanje pod pogoji iz Pogodbe z dne 20. 6. 2007 (listina ... v spisu) nadaljuje s toženo stranko. Pritožbena navedba, da I. C. za takšno dogovarjanje ni imel pooblastila tožene stranke, je pritožbena novota, za katero tožena stranka ne pove, zakaj teh trditev ni mogla podati do konca naroka pred sodiščem prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (določba člena 337 ZPP). Pa tudi sicer odsotnost pooblastila za dogovarjanje v obravnavani zadevi ni pravno odločilno, saj se je I. C. s tožečo stranko dejansko dogovarjal o tem, če tožeča stranka privoli v prenos pogodbe, potem, ko je s toženo stranko dogovoril, da ta vstopi kot prevzemnik na strani kupca (torej C. s. p.) v pogodbeno razmerje s tožečo stranko in je za tak prenos pogodbe potrebno soglasje pogodbene stranke.

Glede na navedeno pa ima prav pritožba, ko opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bilo ustno dogovorjeno med sedaj pravdnima strankama in C. s. p., da tožena stranka v celoti vstopi kot nov pogodbeni partner, kot kupec, namesto tedanjega kupca I. C. s. p.,v že sklenjeno pogodbo med tožečo stranko in I. C. Ob takem dogovoru pa po mnenju pritožbenega sodišča pravdni stranki nista sklepali nove pogodbe, temveč je prišlo zgolj do vstopa nove stranke v že sklenjeno pogodbo, torej za odstop prodajne pogodbe, pri tem pa je I. C. s. p. kot prvotni kupec - prenositelj, tožena stranka - prevzemnik, tožeča stranka pa je, glede na ugotovljeno dejansko stanje kot stranka prodajne pogodbe z dne 20. 6. 2007, očitno privolila v prenos prodajne pogodbe na strani kupca. Ker sta prenositelj in prevzemnik pogodbe oba s sedežem v Republiki Sloveniji, sta prenos smela dogovarjati po določbah Obligacijskega zakonika (OZ)-členi 122 do 124, drugače pa je glede učinkovanje tega prenosa, v katerega mora privoliti druga stranka, kar pa očitno je, saj je za tožečo stranko nesporno, da je od januarja 2008 pa do 18. 2. 2008 njen pogodbeni partner bila tožena stranka kot prevzemnik pogodbe. Tako se je sodišče prve stopnje glede na trditve strank po nepotrebnem ukvarjalo s tem, ali je bila med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba, saj je tožena stranka zgolj vstopila v že sklenjeno prodajno pogodbo.

V pogodbi z dne 20. 6. 2007 pa je dogovorjeno (člen 7 pogodbe), da bosta stranki kot materialno pravno podlago za zadeve, ki niso posebej pogodbeno urejene, uporabljali civilni zakonik in ustrezne predpise prava skupnosti. Ko pa sta se tako dogovorili, bi sodišče prve stopnje moralo takšno svobodno pogodbeno voljo strank pri urejanju pogodbenih razmerij upoštevati in sporno razmerje presojati na podlagi navedene pogodbe in pri tem predvsem najprej razčistiti ali sta stranki s pogodbeno določbo, tako kot glasi morda izključili uporabo Dunajske konvencije, po 6. členu te konvencije, na kar po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče določno in nedvoumno sklepati. Prav tako ni nedvoumno, kateri Civilni zakonik sta pogodbeni stranki imeli v mislih, kar bo tudi potrebno razjasniti. Kolikor uporabe Dunajske konvencije nista izključili, sta pa obe državi po sedežu pravdnih strank res podpisnici slednje konvencije, bi sodišče prve stopnje tiste sporne zadeve, ki niso urejene s pogodbo, moralo presojati po določbah Dunajske konvencije, če pa jih tudi Dunajska konvencija ne ureja, potem je potrebno uporabiti tisto materialno pravo, na katerega odkazujejo kolizijska pravila, urejena v Zakonu o mednarodnem zasebnem pravu in in postopku (ZMZPP), zlasti 20. člen tega zakona.

Tako je pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pritožbi tožene stranke moralo ugoditi, saj je sodišče prve stopnje sporno razmerje preuranjeno presojalo zgolj na podlagi določb Dunajske konvencije in povsem prezrlo pogodbeno ureditev spornega razmerja, prezrlo pa tudi, da Dunajska konvencija ne ureja vsega, kar je potrebno upoštevati za materialno pravno pravilno presojo spornega razmerja, na kar pa utemeljeno opozarja pritožba.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ugotovljene pomanjkljivosti ne more odpraviti samo, saj bi stranki v nasprotnem prikrajšalo za pravico do pritožbe (25. člen Ustave Republike Slovenije).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (določba tretjega odstavka 165. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje s strankama razjasniti določbo 7. člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju in tako ugotoviti, katero materialno pravo bo moralo uporabiti za presojo spornega razmerja, nato pa ob že izvedenih dokazih (ali če bo ocenilo, da je potrebno ponoviti dokazovanje z že izvedenimi dokazi) ponovno odločiti v sporni zadevi.

Datum zadnje spremembe:

10.03.2016

Podobni dokumenti:

• VSM sodba I Cpg 10/2016
• Sodba III Ips 60/96
• VSL sodba I Cpg 1709/2014