VSL sklep I Cp 671/2011

Jedro

Procesna skrbnost je pravni standard. Odgovor na to, ali je stranka ravnala skladno s tako uveljavljenim standardom, je v posameznem primeru odvisen od konkretnih okoliščin zbiranja procesnega gradiva, te pa se razlikujejo glede na to, ali gre za tožečo ali toženo stranko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. V tej pravdni zadevi je bilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke, s katerim je zahtevala ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 2095/26 in 2095/27, obe k.o. V., že pravnomočno odločeno. Tožeča stranka je 13. 07. 2010 predlagala obnovo postopka, saj naj bi izvedela za nova dejstva in dokaze. Sodišče prve stopnje je predlog za obnovo zavrglo. Presodilo je, da je možno, da je tožeča stranka za sodno poravnavo v postopku N 1031/79 izvedela še preden je bil prejšnji sodni postopek v tej pravdni zadevi pravnomočno končan, tožnik pa bi ob primerni skrbnosti dejstva oz. dokaze, ki tvorijo dejanski stan obnovitvenega razloga lahko ugotovil in uveljavljal tudi že v teku rednega postopka. Dodatno je presojalo tudi vpliv novih dejstev in dokazov na prvotno izdano sodbo in zaključilo, da tudi z upoštevanjem novih dokazov za tožnika ugodnejša sodba ne bi bila izdana.

2. Tožeča stranka zoper takšno odločitev vlaga pritožbo, uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za obnovo ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V bistvenem navaja, da se ne strinja z oceno verodostojnosti izpovedbe tožnika in priče. Sodišče je posamično izjavo zaslišanega tožnika in priče iztrgalo iz konteksta. Ob presoji celotnega dejanskega stanja je mogoče ugotoviti, da sta tožnik in priča izpovedala bistveno enako oz. vsaj podobno, razlikovanje v podrobnostih pa kaže na to, da se pred pričanjem o vsebini pričanja nista dogovarjala. Pritožnik se nadalje ne strinja z očitkom o pomanjkanju procesne skrbnosti. Od tožnika se ne more pričakovati, da bi za dejstvo, ki ga sedaj zatrjuje, in dokumente povezane s tem, vedel zgolj na podlagi sosedske radovednosti. Glede na to, da gre za podatke, ki niso razvidni iz zemljiške knjige in tudi ne iz kakršnekoli javne evidence, tožniku zato ni mogoče očitati krivde, da tega dokaza ni že prej uveljavljal. Toženec ga je namreč v sodnem postopku urejanja meje popolnoma izključil in to namenoma. Sodišču ob odločanju o predlogu za obnovo postopka ni dovoljeno, da bi o novem dokazu odločalo meritorno oz. v smislu dokončnosti, saj ne gre za ponovno odločanje o glavni stvari. Za zaključek, da bi bila zaradi novega dokaza lahko izdana ugodnejša odločba, zadostuje možnost in ne gotovost. V kolikor bi bilo v postopku o predlogu za obnovo že dokončno odločeno, nadaljnji postopek ne bi bil potreben. V nadaljevanju pritožbe pritožnik pojasnjuje svoje nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnjo, s katero je prišlo do zaključka, da ne obstaja možnost, da bi bila za tožnika ob upoštevanju novih dejstev in dokazov, lahko izdana ugodnejša sodba. Posebej opozarja na to, da se je tožena stranka že pred letom 1980 obnašala in ravnala kot edini lastnik parcele 2095/8 ter na nelogičnost, ki je po njeni oceni v tem, da toženec, če bi pravdni stranki res sklenili dogovor pod odložnim pogojem, ne bi čakal 20 let na izpolnitev. Ne strinja se z odločitvijo o stroških, saj tožena stranka s svojim odgovorom na predlog za obnovo postopka ni v ničemer pripomogla k ugotovitvam sodišča.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Če se zahteva obnova postopka po 10. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se sme le-ta dovoliti samo, če stranka novih dejstev ali novih dokazov brez svoje krivde ni mogla uveljavljati v času, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, ki temelji na oceni izpovedbe tožnika in priče Š. Đ., da tožniku ni uspelo z gotovostjo dokazati, da je za sodno poravnavo v postopku, ki je tekel pod opr. št. N 1031/79 (priloga A12) izvedel šele 28. 06. 2010 oz. da je zanjo izvedel šele po pravnomočnosti sodne odločbe izdane v tej zadevi. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa pod točko 8. Ob dejstvu, da tožnik in priča Š. Đ. nista bila zaslišana o morebiti časovno močno oddaljenem dogodku (zaslišanje je bilo opravljeno le nekaj mesecev po tem, ko naj bi priča tožniku povedala za postopek urejanja meje in ko naj bi mu izročila tudi izdatek sodne poravnave, kar pomeni, da gre za svež dogodek), da je sodišče oba zasliševalo le glede časa in okoliščin, v katerih naj bi prišlo do izročitve izdatka poravnave (torej o enem samem dogodku), je pri dokazni oceni povsem na mestu natančna primerjava obeh izpovedi, pa tudi izpovedbe tožnika z njegovimi trditvami, ki jih je dal v predlogu za obnovo. Povsem življenjsko je pričakovati, da se bo tožnik, za katerega je predložena poravnava očitno pomemben dokaz, natančno spomnil kdaj in v kakšnih okoliščinah jo je dobil, enako pa je pričakovati tudi od priče, ki je o postopku urejanja meje in poravnavi, kot je izpovedal tožnik, sama povedala tožniku in mu poravnavo nato tudi dala. Ker je primerjava tožnikove izpovedbe in izpovedbe priče pokazala neskladja na katera opozarja sodišče prve stopnje v razlogih in tudi do neskladja med tožnikovo izpovedbo in njegovimi trditvami, in upoštevajoč dejstvo, da je priča celo sama dopustila možnost, da je dokumente tožniku pokazala že kdaj prej, pritožbeno sodišče v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje nima nobenih pomislekov.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi zaključkom prvega sodišča, ki se nanašajo na procesno skrbnost. Le-ta je, kot slednje pravilno ugotavlja, pravni standard. Odgovor na to, ali je stranka ravnala skladno s tako uveljavljenim standardom, je v posameznem primeru odvisen od konkretnih okoliščin zbiranja procesnega gradiva, te pa se razlikujejo glede na to, ali gre za tožečo ali toženo stranko. Tožeča stranka je tako tista, ki z vložitvijo tožbe začne spor. Zahtevek, ki ga postavi, mora imeti podlago v ustreznem dejanskem stanju, za svoje trditve pa mora ponuditi tudi ustrezne dokaze. Za vse navedeno mora (in v večini primerov tudi lahko) poskrbeti že pred vložitvijo tožbe. Presoja njene procesne skrbnosti je zato strožja. Glede na to, da je tožeča stranka v konkretni zadevi zahtevala ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, pri čemer je zatrjevala, da je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor o delitvi solastnine in da sta pravdni stranki vse od sklenitve dogovora uživali vsaka svoje nepremičnine v dobri veri, da sta lastnici, je od povprečno skrbne stranke pričakovati, da bo v tej smeri pravočasno zbrala čim več pravno relevantnih dejstev in dokazov, med drugim tudi dejstev, ki se nanašajo na uporabo nepremičnine parc. št. 2095/8, ki jo je toženec po trditvi tožnika kot lastnik uporabljal že pred letom 1980. Pri tem tudi ni pretirano pričakovati, da bi tožnik v smeri ugotovitve takšnih dejstev in pridobitve dokazov povprašal tudi neposredne mejaše tožene stranke.

7. Neutemeljeno pa pritožba izpodbija tudi presojo prvega sodišča glede vprašanja, ali bi nova dejstva in dokazi lahko vplivali na to, da bi bila za tožnika izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva in dokazi znani že v prvotnem postopku.

8. Ob tem je v prvi vrsti pritožniku potrebno pojasniti, da gre pri takšni presoji za preizkus, ali je obnovitveni predlog tudi konkretno utemeljen in to na način, da se ugotovi, ali so nova dejstva (pri čemer pa se v tej fazi njihova resničnost predpostavlja in se torej ne izvaja dokazni postopek v smeri njihove resničnosti) oziroma prejšnja dejstva, ki so sedaj podprta z novimi dokazi, res takšna, da utegnejo povzročiti ugodnejšo sodbo za predlagatelja. Sodišče presoje v tej smeri ni moglo (in smelo) narediti drugače, kot da je vzporedno obravnavalo nova dejstva in nove dokaze ter prej izvedene dokaze in dejanske ugotovitve ter ocenilo vpliv na vsebino odločbe o glavni stvari.

9. Pritožbeno sodišče s tem, da tudi upoštevanje, da je toženec v postopku urejanja meje sodeloval sam, njegove izjave v predlogu, da je dejanski zemljiškoknjižni lastnik parcele 2095/8 in predložene poravnave, ki jo je podpisal, ne bi mogla vplivati na izid že pravnomočno končanega postopka, soglaša. Ker je presoja prvotno ugotovljenega dejanskega stanja in novo zatrjevanih dejstev in novo predloženih dokazov izvedena celovito in natančno, v sklepu pa je sodišče glede svojih zaključkov navedlo tudi jasne in popolne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, se na te razloge, v izogib ponavljanju, tudi v tem delu sklicuje. Ker je na pritožbena izvajanja odgovorjeno že v razlogih sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče opozarja zgolj na najpomembnejše dejstvo in sicer, da tožeča stranka, ko vztraja pri trditvi, da je bila delitev solastnih nepremičnin izvedena že pred letom 1980 in to brez pogojev, pozablja, da je sama v letu 1998, ko je vložila odgovor na predlog za delitev solastnih nepremičnin, podala svoj nasprotni predlog in predlagala delitev po površini ter ni trdila, da so nepremičnine že razdeljene. Ob tem dejstvu tudi pomislek pritožnika, da ni logično, da bi toženec 20 let čakal na izpolnitev dogovora pod odložnim pogojem, ne more vzbuditi dvoma v pravilnost dejanskih in posledično tudi pravnih zaključkov prvega sodišča.

10. Po 2. odstavku 398. člena ZPP sodišče, če ne zavrže predloga, izvod le-tega vroči nasprotni stranki, ki ima pravico v 15 dneh nanj odgovoriti. Tožena stranka ima zato, ne glede na pritožnikovo prepričanje, da odgovor ni prispeval k odločitvi sodišča, pravico do povračila stroškov za njegovo sestavo. Pritožba je zato tudi v pogledu stroškovne odločitve neutemeljena.

11. Ker pritožbeni razlogi glede na obrazloženo niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo niti kršitev, na katere je v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

10.01.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1552/2010
• VSC sklep Cpg 84/2013
• VSL sklep II Cp 3184/2014