VSL sklep I Cp 601/2011

Jedro

Pritožnik ne uveljavlja pravice iz zapuščine, zato ni stranka zapuščinskega postopka in nima pravice do pritožbe.

Čeprav sta točki VI. in VII zapisani kot sestavni del dednega dogovora, po vsebini ne gre za dedni dogovor, temveč za pogodbo, s katero dedinja odstopa svoj dedni delež tretjemu in ju sodišče prve stopnje ni bilo dolžno povzeti v sklepu o dedovanju.

Izrek

I. Pritožba V. D. se zavrže.

II. Pritožba L. J. se zavrne in se v izpodbijanem delu (prvi odstavek točke II/3; 1. alineja drugega odstavka točke II/3 in 1. alineja III. točke izreka sklepa) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine po pokojni A. K. (I/1a-e), za dediče razglasilo zapustnikovo sestro L. J. in nečaka F. K. in L. K., vsakega do ¼ zapustničinega premoženja ter nečakinji R. L. in A. J., vsako do 1/8 zapustnikovega premoženja ter glede na sklenjeni sporazum o delitvi zapustničinega premoženja dodelilo zapustničino nepremično in premično premoženje navedeno v točki I/1/a, b in c, dedinji L. J., zapustničina denarna sredstva, navedena v točki I/1/d in e pa zapustnikovim nečakom ter dovolilo, da se pri nepremičninah lastninska pravica po uradni dolžnosti vpiše na dedinjo L. J., banke pa opravijo izplačilo denarnih sredstev iz zapustničine hranilne knjižice oziroma računa na dediče, ki jim glede na sklenjeni sporazum o delitvi zapuščine denarna sredstva pripadajo.

2. Zoper sklep o dedovanju sta se pritožila dedinja L. J. in „pridobitelj dednega deleža L. D.“ (pravilno J.) V. D. po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB-3; št. 45/08; ZPP v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju; Ur. SRS, št. 15/76 s spremembami in dopolnitvami; ZD) in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep o dedovanju spremeni tako, da bo upoštevan (celoten) dogovor med udeleženci zapuščinskega postopka in sicer tako, da se:

a) besedilo v točki sklepa pod II./3.: „Predloženi dedni dogovor kot je naveden v točki VI in VII se ne upošteva“ nadomesti z besedilom: „Dedinja L. J. odstopi svoj celoten dedni delež, kot ji pripada po dednem dogovoru, svojemu vnuku V. D., stan. Z. 13, 1423 D., ki ima na podlagi odločbe Upravne enote Trbovlje št. 330-14/2010-3 z dne 23. 02. 2010 status kmeta in ki tako postane dejanski prejemnik njenega dednega deleža“.

b) se besedilo v točki sklepa pod II./3.: „- dedinji L. J., stan. Z., EMŠO 12XXXXXX;“ nadomesti z besedilom: “Pridobitelju dednega deleža V. D., stan. Z., 17XXXXXXX;“

c) se besedilo v točki sklepa pod III.: „D. L. J.“ nadomesti z besedilom „Prejemnika dednega deleža V. D.“;

d) stroške postopka na drugi stopnji;

oziroma podredno, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Nosilni razlog pritožbe je, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo VI. in VII. točke dogovora, s katerim sta se dedinja L. J. in njen vnuk V. D. dogovorila, da postane prevzemnik njenega dednega deleža. Poudarja, da tak dogovor ni v nasprotju s kogentnimi predpisi in da je dedinja L. J. upravičena, v skladu s tretjim odstavkom 146. člena ZD, odstopiti svoj delež sopogodbeniku, ki ni dedič. Sodišču prve stopnje očita napačno razumevanje tretjega odstavka 146. člena ZD in opozarja, da v obravnavanem primeru ne gre za situacijo, ko se zakoniti dedič odpove dediščini. L. J. je svoj dedni delež sprejela, z ostalimi zakonitimi dediči sklenila dedni dogovor, na podlagi katerega so si v naravi razdelili zapuščino in nato prenesla svoj dedni delež svojemu nečaku (pravilno vnuku), prejemniku dednega deleža V. D.. Če je sodišče prve stopnje štelo, da je dedinja A. J. na podlagi vloge njene pooblaščenke z dne 01. 12. 2010 odstopila od VI. in VII. točke dednega dogovora, to ne more imeti za posledico spremembe dednega dogovora, še posebej, ker se ta del dednega dogovora dedinje ni v ničemer dotikal. Če bo sodišče zaradi delnega odstopa dedinje A. J. štelo, da s tem celoten dogovor izgubi veljavo, bo to imelo za posledico nadaljevanje zapuščinskega postopka, v katerem bo dedinja L. J. lahko priglasila vse stroške, ki jih je imela zaradi nege oziroma oskrbe zapustnice, zahtevala pa bo tudi vštetje denarnih sredstev v dedne deleže ostalih dedičev. Ocenjujeta, da je dedni dogovor, ki so ga sklenili udeleženci zavezujoč in ga je mogoče spremeniti le v primeru, če bi z njeno spremembo soglašali vsi. Materialnopravno zmotno je stališče, da dogovor med dedičem in prejemnikom dednega deleža ne more biti predmet zapuščinskega postopka, saj ZD ureja odstop dednega deleža osebi, ki ni dedič. Predmetna situacija je precej podobna situaciji, ko dediči sklenejo dogovor z upnikom o poplačilu njegovih terjatev do zapuščine, kar sodišča v praksi brez zadržkov upoštevajo pri izdaji sklepa o dedovanju.

3. Na pritožbo sta odgovorila dediča po pokojni dedinji A. J. (umrla je 28. 12. 2010) in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba V. D. ni dovoljena, pritožba dedinje L. J. ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v sklepu o dedovanju, v skladu z določbo tretjega odstavka 214. člena ZD povzelo sporazum dedičev o delitvi in načinu delitve zapuščine. V izreku sklepa je izrecno zapisalo (prvi odstavek II/3 točke izreka), da predloženega dednega dogovora navedenega v točki VI. in VII. ne upošteva, pri čemer je v obrazložitvi sklepa pojasnilo, da dogovora v omenjenih točkah ni upoštevalo, ker dedinja L. J. ni podala odpovedi dediščini.

6. Nosilni razlog pritožbe je, da bi sodišče prve stopnje moralo v sklepu o dedovanju povzeti in upoštevati tudi točki VI. in VII. dednega dogovora in je zato treba sklep o dedovanju temu ustrezno spremeniti.

7. V točki VI. in VII. dednega dogovora z dne 20. 11. 2010, ki je bil posredovan sodišču s predlogom, da izda sklep o dedovanju izven naroka (dopis 01. 12. 2010 – list. št. 40 spisa), kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, dedinja L. J. odstopa dedni delež, ki ji pripada po dednem dogovoru (v V. točki dednega dogovora so dediči pripadajoči jim zakoniti dedni delež na nepremičninah v vložni št. 236 k.o. D. in vložni št. 35 k.o. D. ter pripadajočih kmetijskih strojih, orodju, opremi in drugih premičninah, ki se nahajajo na nepremičninah, odstopili sodedinji L. J.), svojemu vnuku V. D., tako da le-ta postane edini lastnik tega premoženja. Čeprav sta omenjeni točki zapisani kot sestavni del dednega dogovora, po vsebini ne gre za dedni dogovor, temveč za pogodbo, s katero dedinja L. J. odstopa dedni delež tretjemu (V. D. ni dedič).

O pritožbi V. D.:

8. Pritožnik ne uveljavlja pravice iz zapuščine, zato ni stranka zapuščinskega postopka. Pravico do pritožbe v zapuščinskem postopku imajo samo stranke, ne pa tretja oseba. Po določbi 175. člena ZD so stranke dediči, volilojemniki in druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine (npr. zapustnikovi potomci, ki zahtevajo izločitev po 32. členu ZD; zahtevki upnikov, ko zahtevajo ločitev zapuščine od premoženja dediča v smislu 143. člena ZD). Tretja oseba, ki ni stranka zapuščinskega postopka, lahko uveljavlja izločitveni zahtevek samo v samostojni dajatveni tožbi. Ker V. D. ni stranka zapuščinskega postopka, je njegova pritožba nedopustna in jo je pritožbeno sodišče na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD zavrglo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (343. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

O pritožbi dedinje L. J.:

9. Pravno zmotno je pritožničino stališče, da bi v sklepu o dedovanju moralo sodišče prve stopnje upoštevati njen dogovor sklenjen z V. D. in nepremičnino dodeliti njemu ter nanj pripisati lastninsko pravico. Vsebina sklepa o dedovanju je predpisana v drugem odstavku 214. člena ZD in izrecno predvideva le (tretji odstavek 214. člena ZD), da sodišče povzame doseženi sporazum o delitvi in načinu delitve zapuščine, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo (drugi odstavek II. točke izreka sklepa). Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, v točkah VI. in VII „dednega dogovora“, ne gre za dedni dogovor. Gre za pogodbo, ki jo ureja tretji odstavek 146. člena ZD, kar ne pomeni, kot je očitno zmotno prepričana pritožnica, da jo mora upoštevati sodišče prve stopnje v sklepu o dedovanju. Po določbi tretjega odstavka 146. člena ZD taka pogodba zavezuje le dediča, da po razdelitvi izroči svoj delež sopogodbeniku.

10. Sodišče prve stopnje predloga dedinje A. J., da sodišče ne upošteva točk VI in VII dednega dogovora z dne 20. 11. 2010 (dopis 01. 12. 2010) na katerega se pritožnica sklicuje, ni štelo kot „odstop od dednega dogovora“ in ga v obrazložitvi sklepa niti ne omenja. Pritožnica si očitno predlog A. J. z dne 01. 12. 2010 razlaga zmotno kot „odstop od dednega dogovora“ (pritožbeno razlogovanje, da odstop ene od dedinj ne more imeti za posledico spremembe dednega dogovora; da se bo, če bo sodišče štelo, da je zaradi odstopa dedinje A. J. od sklenjenega dednega dogovora izgubil veljavo celoten dogovor, zapuščinski postopek nadaljeval …). Ker v točkah VI. in VII „dednega dogovora“ ne gre za dedni dogovor, temveč za pogodbo v smislu tretjega odstavka 146. člena ZD, je odveč pritožbeno razglabljanje o „posledicah odstopa dedinje A. J. od sklenjenega dogovora“.

11. Ni mogoča primerjava z dogovorom, ki ga sklenejo dediči z upnikom o poplačilu njegovih terjatev kot prikazuje pritožnica. Terjatve upnikov predstavljajo dolg do zapuščine, pri čemer, po izrecni določbi 142. člena ZD, dediči odgovarjajo za zapustnikove dolgove. V primeru, da dediči terjatev upniku priznajo in se jo zavežejo plačati, pa zapuščinsko sodišče to res upošteva pri izdaji sklepa o dedovanju, sicer pa morajo upniki svoje pravice uveljavljati v pravdi.

12. Očitane bistvene kršitve postopka, ki je po pritožbeni trditvi v tem, da je sodišče odločilo „v direktnem nasprotju z dednim dogovorom in zahtevkom oziroma navedbami dedinje L. J.“, sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

13. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZD v zvezi s 163. členom ZD), je pritožbo dedinje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

14. Pritožnika s pritožbo nista uspela, sicer pa v zapuščinskem postopku na podlagi prvega odstavka 174. člena ZD, vsaka stranka krije svoje stroške, ki jih je imela med postopkom in zaradi postopka. Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrženju oziroma zavrnitvi pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

10.01.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cp 333/2000
• VSL sklep I Cp 159/2000
• VSK Sklep II Ip 244/2021