VSL sklep I Cp 921/2011

Jedro

Tožeča stranka je sklenjeno pogodbo štela za darilno pogodbo in je sodišče prve stopnje pravno zmotno opredelilo navedeno pogodbo za preužitkarsko, s čimer je preseglo trditveno podlago stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodiin se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je darilna pogodba, ki sta jo 30.10.1986 sklenila L. M., kot darovalec in J. M. kot upravičenka ter pok. L. B., roj. M. kot darilo-prejemnica, razvezana. Tožencem kot dedičem po pok. L. B., roj. M. je naložilo, da so dolžni izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri nepremičninah parc. št. 710/7 in 713 k.o. L., vknjižila lastninska pravica v korist L. M.. Hkrati je odločilo, da bo o stroških tožnikove pooblaščenke in pooblaščenca tretje tožene stranke odločilo s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo se je pritožil tretji toženec iz vseh pritožbenih razlogov 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB-3 s spremembami) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, vse s stroškovno posledico. Graja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj stranke predmetne darilne pogodbe v času sklepanja le te niso imele namena skleniti pogodbe o preužitku, temveč darilno pogodbo, kot so predmetno pogodbo tudi same poimenovale. Če bi dejansko želele skleniti pogodbo o preužitku in ne darilne pogodbe, bi morale vsebino preužitka bolj natančno opisati, torej navesti vsaj, da se nepremičnina izroča v zameno za skrb in preživljanje, kot tudi podrobneje navesti obveznosti prevzemnika, torej hčerke tožnika, česar niso storile. V pogodbi se je v 5. točki ugotavljalo le, da mati toženih strank skrbi za tožečo stranko in njeno ženo, da je skrbela že pred sklenitvijo pogodbe in da bo skrbela tudi v naprej. Edino, kar bi predmetno določilo lahko predstavljalo, je nagib darilne pogodbe, ki je v preživljanju darilo prejemnice, kar pa je odpadlo s hčerino smrtjo. Slednje v svojih vlogah izrecno priznava tudi tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je z ugotovitvijo, da se je mati tožencev zavezala, da bo v primeru bolezni in starostne obnemoglosti skrbela za očeta in njegovo ženo in da bo, ko bodo otroci odrasli, prišla živet k njima, očitno preseglo trditveno podlago. Tožeča stranka je sama izpovedala, da je darilno pogodbo sklenila zato, da na nepremičnino ne bi posegli otroci druge žene tožeče stranke, kar ne pritrjuje odločitvi sodišča, da gre za pogodbo o preužitku. Da gre za darilno pogodbo je razvidno tudi iz dejstva, da je tožeča stranka predlagala, da se ugotovi, da je pogodba neveljavna oziroma razvezana zaradi stiske, kar je izrecno navedla v tožbi in kar je, glede na določbo 539. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. R. S., št. 83/2001 s spremembami; OZ) razlog za preklic darilne pogodbe. Stiska, ki je razlog, da je tožeča stranka vložila predmetno tožbo je razvidna iz trditvene podlage tožbe. Predvsem pa tožeča stranka ni nikoli zatrjevala dejstva, da je šlo za pogodbo o preužitku, temveč je v vseh vlogah in narokih uporabljala izraz darilna pogodba. Darilne pogodbe ni izpodbijala zaradi dejstva, da toženci ne izpolnjujejo svojih obveznosti, temveč zaradi ogroženosti preživljanja. Navajala je, da je bila darilna pogodba sklenjena iz nagiba preživljanja, ki pa je s smrtjo hčere odpadel. Posledično je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Nepremičnina je bila prenesena neodplačno, saj iz nobene določbe predmetne pogodbe ni razvidno, da se je mati tožencev zavezala skrbeti za tožečo stranko in njeno ženo do njune smrti. Tožeča stranka pa hčeri tudi ni izročila celotnega svojega premoženja. Sodišče je preseglo trditveno podlago tožeče stranke. V nadaljevanju pritožbe se, čeprav je mnenja, da ne gre za pogodbo o preužitku, opredeljuje tudi do obrazložitve sodbe glede pogodbe o preužitku. Poudarja, da za prenehanje preužitkarske pogodbe ni mogoče upoštevati razlogov, zaradi katerih lahko prenehajo pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Če bi pred sprejetjem OZ veljale enake določbe, bi zakonodajalec te vključil pod poglavje pogodbe o preužitku. Sodišče prve stopnje je zato nepravilno uporabilo 122. čl. Zakona o dedovanju glede prenehanja pogodbe o preužitku. Poudarja, da je za darilno pogodbo izvedel šele ob prejemu tožbe, torej še preden so toženci imeli možnost prevzeti (morebitne) obveznosti iz predmetne pogodbe. Ni jim mogoče očitati hotenega neizpolnjevanja obveznosti. Razveze pogodbe pa sicer ni mogoče zahtevati prej, preden bi tožeča stranka zahtevala izpolnitev pogodbenih obveznosti. Ker je šlo za darilno pogodbo pa je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo glede zastaranja. Nepravilno je navezovanje zastaranja na reparacijski zahtevek, saj je bistven zahtevek predmetne tožbe, zahtevek na ugotovitev razveze darilne pogodbe. Pojasnjuje, da se je v svojih vlogah sklicevala tudi na zastaranje pravice tožeče stranke uveljavljati preklic darilne pogodbe. Glede na določbo 543. čl. OZ se namreč le ta lahko prekliče v enem letu od dneva, ko je darovalec izvedel za razlog za preklic. Sodišče prve stopnje pa je tudi kršilo določbe pravdnega postopka, ko je za datum vložitve zahtevka štelo datum spremembe tožbe, saj spremembe tožbe ni mogoče šteti za novo tožbo. Vložitev tožbenega zahtevka na ugotovitev razveze je bila 22.8.1994, zato je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev s stroškovno posledico. Poudarja, da so trditve pritožnika, da je sodišče preseglo trditveno podlago zavajujoče. Soglaša s pravnim naziranjem sodišča, da gre za preužitkarsko pogodbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je v tožbi 22.8.1994 s tožbenim zahtevkom v 1.točki njegovega izreka zahtevala, da se ugotovi, da je darilna pogodba, ki so jo 30.10.1986 sklenili tožnika L. M. in J. M. ter sedaj pokojna L. B., roj. M., na podlagi katere je L. B. pri nepremičninah vl. št. 488 k.o. L. vknjižena kot lastnica, neveljavna in nima pravnih učinkov. V 2. točki izreka pa je zahtevala, da sodišče tožencem, ki so zakoniti dediči po pok. L. B., naloži, da so dolžni izstaviti listino, na podlagi katere se pri nepremičninah vl. št. 488 k.o. L. vknjiži lastninska pravica za tožnika. V trditveni podlagi tožbe (I. točka) je navajala, da je pritožnik, ki je bil zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin vl. št. 488 k.o. L., svoje nepremičnine podaril hčerki zato, ker je pomagala njemu in svoji mačehi pri preživljanju in jima bo pomagala pri preživljanju tudi v naprej. „Animus donandi“ pogodbe je torej bil pomoč pri preživljanju darovalca in njegove žene, druge tožnice. V nadaljevanju pa je navajala, da tožnika nimata sredstev za življenje, da jima toženci ne morejo nuditi v darilni pogodbi dogovorjene gmotne pomoči in da sta prisiljena zahtevati razveljavitev sklenjene darilne pogodbe oziroma ugotovitev, da je neveljavna. Nepremičnine sta namreč prisiljena prodati, da bi imela na starost sredstva za življenje. V pripravljalni vlogi 7.2.2007 pa je tožeča stranka kot navaja, „popravila tožbeni zahtevek“ in v 1. točki njegovega izreka zahtevala, da se ugotovi, da je darilna pogodba razvezana, v 2. točki njegovega izreka pa,da toženci izstavitvijo zemljiškoknjižno listino na podlagi katere se bo na podarjenih parcelah vknjižila lastninska pravica na ime tožnika, sicer bo sodba nadomestila vknjižbo. V trditveni podlagi (III. točka) je izrecno zapisala, da je bila darilna pogodba sklenjena iz posebnega nagiba in sicer v zagotavljanju preživljanja očeta in njegove žene kot upravičenke s strani obdarjenke. Ponovno se je izklicevala tudi na premoženjsko stisko in pojasnjevala, da se socialno stanje poslabšuje, da tožnica, ki je v letu 2006 utrpela možgansko kap, potrebuje dodatno nego in oskrbo in da stroškov vzdrževanja nepremičnin ne zmore več plačevati. V nadaljnji točki (IV) pa je zapisala, da je zaradi odpadle pravne podlage (zaradi smrti L. B. je nagib, zaradi katerega je bila sklenjena darilna pogodba odpadel) darilna pogodba prenehala veljati. Zaradi odpadlega nagiba je razvezana, in je tožeča stranka upravičena zahtevati vrnitev darila, kar je po vsebini zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine.

6. Sodišče prve stopnje je darilno pogodbo, ki sta jo 30.10.1986 sklenila tožnika in sedaj pok. hčerka tožnika, s katero je tožnik hčerki podaril nepremičnine s parc. št. 710/7 in parc. št. 713, opredelilo kot preužitkarsko pogodbo. Ocenilo je, da gre za preužitkarsko pogodbo zato, ker se je hčerka zavezala, da bo v primeru bolezni ali starostne obnemoglosti očeta in njegove žene (med predmetnim postopkom je umrla) skrbela za njiju. Ob ugotovitvi, da so toženci šele z vložitvijo tožbe izvedeli za navedeno pogodbo in niso izjavili, da prevzemajo obveznosti, je z analogno uporabo 122. čl. Zakona o dedovanju štelo, da je pogodba razvezana po samem zakonu. Na podlagi 2. odst. 132. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78 s spremembami; ZOR) in 2. odst. 111. čl. OZ je zato ugodilo zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižne listine.

7. Tožena stranka upravičeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pravno zmotno opredelilo navedeno pogodbo in da je pri odločanju očitno preseglo trditveno podlago, ki jo je pritožbeno sodišče uvodoma v kratkem povzelo. Sklenjeni pogodbi je pripisalo drugačno naravo, kot tožeča stranka, čeprav tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sodišču prve stopnje in soglaša z njegovo opredelitvijo, da gre za preužitkarsko pogodbo. Tožeča stranka je sklenjeno pogodbo štela za darilno pogodbo, tako, kot so jo stranke poimenovale in ni trdila, da gre za odplačno pogodbo. Res je sicer, da je tožnik navajal, da jima je hčerka pomagala v bolezni in da je bil dogovor, da bo hčerka, ko bodo njeni otroci odrasli, prišla živet k njima z ženo in jima bo pomagala, kar pa je bil po njegovi trditvi nagib za sklenitev pogodbe. Zgolj na podlagi te izpovedi tožnika (sodišče navaja, da „nima razlogov“, da ne bi verjelo tožniku, da je sklenitve darilne pogodbe prišlo prvenstveno zato, da bi hčerka njemu in njegovi ženi pomagala v času bolezni in starostne obnemoglosti...“), sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zaključek, da „v predmetni zadevi lastninska pravica na hčerko ni bila prenesena neodplačno, ampak se je hčerka zavezala, da bo v primeru bolezni in starostne obnemoglosti skrbela za očeta in njegovo ženo. To pa pomeni, da je bila dejansko sklenjena pogodba o preužitku.“V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožeča stranka izpostavljala, da je bilo pričakovano preživljanje nagib za sklenitev darilne pogodbe.

8. Tožena stranka upravičeno opozarja na določbo 5. točke darilne pogodbe z dne 30.10.1986 (sodišče prve stopnje se glede zapisane vsebine darilne pogodbe ne opredeljuje), v kateri je zapisano le, da je hčerka očetu in njegovi ženi pomagala pri preživljanju, da jima pomaga in da bo obema pomagala tudi v naprej. Če naj bi sklenjena pogodba predstavljala zavezo obdarjenke, bi, kot pravilno navaja pritožnik, moralo biti to zapisano v pogodbi oziroma bi morale biti v njej navedene obveznosti prevzemnika (tožnikove hčerke). Da gre za darilno pogodbo, pa je razvidno tudi iz dejstva, da tožeča stranka zahteva (s spremembo tožbe 7.2.2007) razvezo darilne pogodbe zaradi odpadlega nagiba (zaradi hčerkine smrti je nagib zaradi katerega je bila sklenjena darilna pogodba odpadel) in ne zato, ker dediči ne bi hoteli prevzeti preživljanja. Tožena stranka ni navajala, da želi, da toženci prevzamejo preživljanje, še manj pa, da preživljanja nočejo prevzeti. Navajala je, da toženci ne morejo prevzeti preživljanja, kar pa po podani trditveni podlagi nudi podlago za odpadel nagib daritve. Sodišče prve stopnje se je zato, v nasprotju s trditveno podlago tožeče stranke, ukvarjalo z razlogi za prenehanje oziroma razvezo preužitkarske pogodbe in je samo, ne da bi imelo podlago v trditveni podlagi strank, zaključilo, da so toženci za navedeno pogodbo izvedeli z vročitvijo tožbe in se niso izjavili, da prevzemajo obveznosti, spričo česar je štelo, da je pogodba razvezana po zakonu. Tudi premoženjska stiska in ogroženo preživljanje, na katero se tožeča stranka sklicuje v trditveni podlagi, potrjuje pravilno stališče tožene stranke, da je bila sklenjena darilna pogodba, saj je to razlog za preklic darilne pogodbe (539. čl .OZ, prej pravna pravila ODZ).

9. S prekoračitvijo trditvene podlage je sodišče prve stopnje zagrešilo uveljavljano bistveno kršitev določb postopka po 1.odst. 339. čl. ZPP (nepravilna uporaba 2. čl. ZPP), kar je vplivalo na pravilnostin zakonitost odločitve. Na podlagi 1. odst. 354. čl. ZPP je zato pritožbeno sodišče že iz tega razloga pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo. Pritožuje se sicer letretji toženec, vendar so toženci v predmetni zadevi nujni sosporniki (skupnost dedičev po pok. Obdarjenki).

10. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati trditveno podlago tožbe, da gre za darilno pogodbo in obravnavati obe uveljavljani pravni podlagi (odpadel nagib; preklic darilne pogodbe zaradi stiske), opredeliti se bo moralo do ugovorov tožene stranke, zlasti uveljavljanega zastaranja in v zvezi s tem ugotoviti vsa odločilna dejstva.

11. Razvezo pogodbe je tožeča stranka zahtevala šele 7.2.2007 (prej je s tožbo zahtevala neveljavnost oziroma ničnost), zato jo je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo kot spremembo tožbe v skladu z 2. odst. 184. čl. ZPP (sprememba istovetnosti zahtevka).

12. Sodišče prve stopnje o stroških še ni odločalo (v ZPP sicer ni podlage, da si je pridržalo odločitev), zato bo, o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in tudi pritožbenih stroških, moralo odločati sodišče prve stopnje s končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba U 408/94 in U 884/95-17
• VDSS sklep Pdp 434/2016
• Sodba U 646/95