VSL sklep I Cp 527/2011

Jedro

Naloga izvedenca je bila, da grafično prikaže, po katerih parcelah poteka asfaltirana pot, kje se nahajajo plastične ovire, ki ovirajo dostop do parcel, ter kje poteka vožnja tožnikov. Za izdelavo mnenja je imel na voljo 30 dnevni rok, dokumentacija spisa, ki je bila podlaga za njegovo delo, pa ni bila obsežna, saj je (glede voženj) upošteval le izpoved tožnikov. Takšne naloge po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče šteti kot zelo zahtevne, temveč kvečjemu za zahtevno.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje z dne 12.11.2010 v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 4.10.2010 v 1. in 3. točki izreka spremeni tako, da se sodnemu izvedencu geodetske stroke J. C.,, prizna nagrada in nadomestilo stroškov za izvedensko delo v višini 924,45 EUR, tožeča stranka pa mora založiti še predujem v višini 424,45 EUR, v 8 dneh. V preostalem delu se pritožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 233,00 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 12.11.2010 odločilo, da je tožena stranka s parcel št. 338/2, 345/1, 328/21, 328/4, vse k.o. L., v 8 dneh dolžna odstraniti ograjo iz kovinskih drogov in plastične mreže. Toženi stranki je prepovedalo vsako postavljanje ograj in ovir na asfaltni vozni trasi, ki poteka po navedenih parcelah in vsako drugo ravnanje, ki bi kakorkoli oviralo ali preprečevalo soposest tožečim strankam. O stroških postopka bo sodišče prve stopnje odločilo z dopolnilnim sklepom.

2. S sklepom z dne 4.10.2010 je sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu geodetske stroke priznalo nagrado za izvedensko delo in nadomestilo stroškov v skupnem znesku 1.668,38 EUR, tožeči stranki pa naložilo, da v roku 8 dni založi manjkajoči predujem v višini 1.168,38 EUR.

3. Zoper odločitev o motenju posesti se pritožuje tožena stranka, zoper odločitev o nagradi izvedencu pa tožeča stranka.

4. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper 1. in 2. točko sklepa zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da odločitev prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje. Po stališču pritožbe je tožba nesklepčna, saj tožniki (so)posesti in motenja vzdolž celotne meje parcele št. 338/2 k.o. L. niso zatrjevali (in tudi ne dokazali), zato zahtevek na odstranitev celotne ograje ne more biti utemeljen. Sodišče glede tega vprašanja napačno navaja, da so tožniki ves čas zatrjevali, da so pot izvrševali po celotni asfaltirani trasi, ki zavzema vse sporne parcele. Na naroku dne 8.1.2010 so namreč pojasnili, da se je soposest izvrševala tako, da je pot potekala od juga proti severu po parceli št. 345/1 in delno po parceli št. 338/2, nato v severnem delu po parceli št. 338/2 ter v najsevernejšem delu po parceli 345/1, 338/2, 328/21 in 328/4, vse k.o. L.. To pomeni, da so trditveno podlago zožili na dele, kjer jim je bil prehod dejansko onemogočen. Tožena stranka je ves čas zatrjevala drugačno posest tožnikov. Že v pripravljalni vlogi z dne 10.3.2010 je opozorila na širino asfaltne poti, kar sodišče prezre oziroma napačno ugotovi, da naj bi to storila šele po prvem naroku. Poleg tega pritožba opozarja, da je tožena stranka šele ob ogledu lahko ugotovila, kje natančno je potekala pot tožnikov. Tožniki bi utegnili imeti soposest le na severnem delu parcele št. 338/2, ne pa po celotni zahodni meji s parcelo št. 345/1. Ograja v pretežnem delu zato ne preprečuje poti tožnikov. Tudi sodišče samo ugotavlja, da je pot presekana le na nekaterih mestih (v delu, kjer gre za stičišče ograje z brežino, ter na severu na meji med parcelami 345/1, 328/21 in na meji 328/4 in 328/21), zato ni razlogov za odstranitev celotne ograje. Glede na povedano bi sodišče zato lahko le delno ugodilo zahtevku. Ker pa je tožbeni zahtevek nedoločen, saj ni razvidno, kje natančno je bila posest motena in kje je treba odstraniti ograjo (kar bi tožniki lahko določili na podlagi izvedenskega mnenja), bi moralo sodišče zahtevek v celoti zavrniti. Pritožba sodišču očita, da ni pojasnilo, kje natančno je stičišče med parcelama 345/1 in 338/2, kjer ograja preprečuje pot, niti kaj je s potjo do te točke. Ograja po navedbah pritožbe ne ovira poti vsaj do točke, kjer se zoža na 3,5 m. V nadaljevanju pritožba pojasnjuje, da je bila ograja postavljena za namenom, da nihče od tretjih ne bi posegal na parcelo št. 345/1 oziroma kot dokaz, da tožena stranka navedene parcele ne uporablja (v izogib sodnim penalom, ki so bili določeni s sklepom izvršilnega sodišča), ter da bi zaščitili ljudi pred nevarno kamnoseško dejavnostjo. Pritožba nadalje opozarja, da je bila tožena stranka pripravljena umakniti ograjo v delu, kjer ta ovira prehod tožnikom, vendar tožniki na to niso pristali, kar kaže na drugačen namen, ki ga tožniki s predmetnim postopkom želijo doseči. Ograje pa tudi sicer ni mogoče umakniti, saj ni postavljena na parceli 345/1, temveč na parceli 338/2, ki je last tožene stranke, kar sodišče v celoti prezre.

5. Tožeča stranka napada sklep o odmeri nagrade izvedencu zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Meni, da v Pravilniku o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih ni podlage za priznanje nagrade za izdelavo geodetskega načrta v višini 297,50 EUR, saj je to del izvedenskega mnenja. Izvedenec tudi sicer ni izkazal, zakaj bi mu šla ta nagrada, čeprav mora izkazati utemeljenost priglašenih stroškov tako po temelju kot po višini. Nadalje je sodišče napačno priznalo nagrado za ogled v trajanju 1 do 3 ur, saj je ogled trajal le 50 minut in bi mu namesto 92 EUR pripadalo le 46 EUR. Pritožba se ne strinja niti z opredelitvijo izvedenskega mnenja kot zelo zahtevnega. Naloga izvedenca je bila, da na geodetski skici, katere podlaga je katastrsko stanje (dostopno pri GURS), prikaže potek sporne asfaltne poti, ograje in vožnje glede na izpoved strank. Obseg parcel je sodišče omejilo, dokumentacija sodnega spisa je bila minimalnega obsega, prikaz dejanskega stanja na geodetski skici pa ne zahteva dodatnih znanj. Po mnenju pritožbe gre kvečjemu za zahtevno delo, za katerega izvedencu pripada 276 EUR in ne 414 EUR. Glede na to, da je izvedenec v pisni dopolnitvi mnenja zgolj dopolnil obstoječo skico z izmerami širine poti na 8 mestih, tudi dopolnitve ni mogoče opredeliti kot zahtevne, temveč manj zahtevne, za katero izvedencu namesto 138 EUR pripada 92 EUR. Temu ustrezno je potrebno znižati tudi prisojene stroške, ki so odvisni od ostalih postavk. Končno pa pritožba opozarja, da izvedenec ni zahteval dajatve v višini 6%. Nagrada za njegovo delo tako znaša 860,98 EUR, tožeča stranka pa je dolžna založiti manjkajoči predujem le v višini 360,98 EUR.

6. V odgovoru na pritožbo zoper odločitev o motenju posesti tožeča stranka zavrača pritožbene očitke in predlaga zavrnitev pritožbe, hkrati pa priglaša stroške postopka.

7. Pritožba zoper sklep o odmeri nagrade je bila vročena izvedencu.

8. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

O odločitvi glede motenja posesti

9. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov ter z vidika kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Pri tem je ugotovilo, da je odločitev pravilna v dejanskem in materialnopravnem pogledu, sodišče prve stopnje pa pri odločanju tudi ni zagrešilo nobenih procesnih kršitev.

10. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka vzdolž parcele št. 345/1 k.o. L. postavila plastično zaščitno ograjo. Iz skice izvedenca geodetske stroke (na list. št. 119 in 134) je razvidno, da ograja (označena z oranžno črto) v pretežnem delu predstavlja ločnico med parcelama 345/1 in 338/2 k.o. L., v zgornjem severnem delu pa razmejuje parceli 345/1 in 328/21 ter parceli 328/21 in 328/4, vse k.o. L.. Asfaltirana trasa (na skici označena z modro črto), po kateri naj bi bila vožnja zato onemogočena, v prvi polovici poteka po obeh parcelah 345/1 in 338/2, na sredini po parceli 338/2 in v zgornjem delu po vseh omenjenih parcelah.

11. Pritožbeno sporno je predvsem vprašanje, ali so tožniki asfaltirano traso v njenem spodnjem delu uporabljali v celotni širini (tako da so vozili po obeh parcelah 345/1 in 338/2) ali pa so vozili le po desni strani (torej le po parceli 345/1). V slednjem primeru namreč vzdolž postavljena ograja v ničemer ne bi ovirala vožnje.

12. Da tožniki uporabe asfaltirane poti v takšnem obsegu sploh niso zatrjevali, kot meni pritožba, ne drži. Tako v tožbi kot v nadaljnjih vlogah so navedli, da so vozili po asfaltni poti, ki teče po parcelah 345/1 in 338/2. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno štelo, da so pot uporabljali v celoti (oziroma v celotni širini). Tudi bolj natančna opredelitev poteka poti, kot so jo tožniki podali na naroku 8.1.2010 (list. št. 34 spisa), ne omogoča drugačnega zaključka. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da takšnih trditev o širini poti tožena stranka ni prerekala. V pripravljalni vlogi z dne 10.3.2010 (list. št. 55, točka 4.), na katero se sklicuje v pritožbi, je navedla le, da je asfaltirana pot na mestu, kjer se zatrjuje motenje, kljub ograji še vedno dovolj široka za vožnjo (in ne, da tožniki po tem delu parcele sploh niso vozili). Kje natančno so vozili tožniki, bi morala tožena stranka vedeti že pred opravljenim ogledom, zato se na prepozne (in tudi sicer pavšalne) navedbe v tej smeri ne more sklicevati. Trditvena podlaga tožnikov po oceni pritožbenega sodišča tako zajema vse, kar je potrebno za ugoditev zahtevka in so očitki o nesklepčnosti tožbe neutemeljeni.

13. Do ugotovitve, da so tožniki imeli v posesti asfaltirano pot, je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi izpoved strank. Zakaj je sodišče štelo, da so pot uporabljali v celotni širini, je prepričljivo pojasnilo v petem in šestem odstavku na strani 5 sodbe. Glede na to, da uporabe poti (v celotni širini) tožena stranka sploh ni (pravočasno in substancirano) prerekala, pritožbeno sodišče dodaja, da se to dejstvo šteje za dokazano (2. odstavek 214. člena ZPP).

14. Pritožba nekorektno povzema ugotovitve sodišča prve stopnje, da ograja moti le na tistih mestih, kjer je na pot postavljena prečno (v delu, kjer se stika z brežino ter na severu na meji med parcelama 345/1 in 328/21 ter 328/4 in 328/21). Glede na to, da je v spodnjem delu poti ograja postavljena ravno po sredini asfaltne poti (in jo razmejuje na dva dela), ne more biti dvoma, da se po poti ni mogoče voziti tako kot prej in je zahtevek za odstranitev ograje v celotni dolžini (torej z vseh parcel 345/1, 338/2, 3328/21 in 328/4 k.o. L.) utemeljen. Kje natančno ograja preseka pot (in s tem v celoti onemogoča prehod), za odločitev o zahtevku tako niti ni bistveno, zato odsotnost takšnih ugotovitev ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP). Glede na zgrešeno pritožbeno stališče, da bi bilo ograjo odstraniti kvečjemu na severnem delu poti, kjer ograja seka pot, je odveč tudi očitek, da tožbeni zahtevek ni dovolj določen, ker teh točk ne opredeli.

15. Pojasnila, da je ograjo postavila zato, da bi svojim zaposlenim preprečila poseganje na parcelo 345/1 k.o. L., za katerega bi morala plačati sodne penale, je tožena stranka (neuspešno) uveljavljala že v postopku na prvi stopnji in jih ponovno podaja tudi v pritožbi. Takšna okoliščina, kot je bilo toženi stranki že pojasnjeno, pa ne izključuje protipravnosti njenega ravnanja.

16. Da ograja ne stoji na parceli 345/1 (last tožnikov), temveč pretežno na parceli 338/2 (last tožene stranke), tudi ni odločilno, kot zmotno meni pritožba. V tovrstnih sporih se namreč odloča glede na zadnje posestno stanje; glede na to, da je bila pred postavitvijo ograje vožnja po poti nemotena, sedaj pa ni več mogoča, jo je tožena stranka dolžna odstraniti.

17. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 1. odstavka 365. člena ZPP).

18. Glede na vsebino odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče šteje, da ne gre za potreben strošek, zato jih tožeči stranki ni priznalo (1. odstavek 155. člena ZPP).

O nagradi izvedencu

19. Pritožba utemeljeno opozarja, da je bila izvedencu geodetske stroke J. C. previsoko odmerjena nagrada za opravljeno izvedensko delo. V skladu s 41. členom Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik) je izvedenec sicer upravičen do materialnih stroškov za analize in meritve, ki so potrebni za izdelavo mnenja, ki se obračunajo po veljavni ceni podjetij oziroma zavodov, ki te storitve opravljajo. Vendar mora izvedenec predložiti vsaj eno ponudbo podjetja, ki opravlja te storitev, oziroma o tem predložiti druga dokazila. Kot izhaja iz podatkov v spisu, izvedenec v zvezi z izdelavo geodetskega načrta 0,7 ha v znesku 297,50 EUR ni predložil zahtevanega dokazila (temveč se šele v odgovoru na pritožbo sklicuje na geodetski cenik, objavljen na spletni strani Inžinirske zbornice Slovenije). Glede na to, da mora izvedenec izkazati utemeljenost nagrade v priglašeni višini, mu stroškov izdelavo geodetskega načrta v višini 297,50 EUR po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče priznati. Pritožba nadalje utemeljeno napada tudi opredelitev sodišča, da gre za zelo zahtevno izvedensko mnenje. V obravnavani zadevi je bila naloga izvedenca, da grafično prikaže, po katerih parcelah poteka asfaltirana pot, kje se nahajajo plastične ovire, ki ovirajo dostop do parcel, ter kje poteka vožnja tožnikov. Za izdelavo mnenja je imel na voljo 30 dnevni rok, dokumentacija spisa, ki je bila podlaga za njegovo delo, pa ni bila obsežna, saj je (glede voženj) upošteval le izpoved tožnikov. Takšne naloge po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče šteti kot zelo zahtevne, temveč kvečjemu za zahtevno. Zgolj zato, ker izvedenec za izdelavo skice ne more neposredno uporabiti stanja katastra (kot pojasnjuje izvedenec v odgovoru na pritožbo), temveč mora sprva določiti, kako natančne so meje parcel, mnenja še ni mogoče šteti kot zelo zahtevnega. Potemtakem bi bilo mogoče šteti čisto vsako delo izvedencev geodetske stroke že samo po sebi za zelo zahtevno. Za izdelavo mnenja mu tako namesto prisojenih 414 EUR po oceni pritožbenega sodišča pripada le 276 EUR. Enako velja tudi za dopolnitev mnenja, ki se nanaša na izmero in vris širine asfaltne poti na določenih mestih. Tudi v tem delu mu je sodišče neutemeljeno priznalo 138 EUR namesto 92 EUR. Nenazadnje pa je pritrditi tudi pritožbi v delu, kjer opozarja, da izvedenec 6% povišanja nagrade kot prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje sploh ni zahteval, a mu ga je sodišče prve stopnje vseeno prisodilo. Pač pa se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbo v delu, kjer izpodbija nagrado za ogled. Iz zapisnika (list. št. 109) namreč izhaja, da je ta trajal 1 uro in 10 minut (in ne le 50 minut), za kar mu pripada 92 EUR. Glede na zgoraj navedeno izvedencu tako pripada nagrada za študij spisa 46 EUR, za zbiranje dodatne dokumentacije 46 EUR, za terenski ogled 92 EUR, za ustno podajanje mnenja na naroku 70 EUR, za pisno izdelavo mnenja 276 EUR, za pisno dopolnitev mnenja 92 EUR, 15% materialnih stroškov (93,30 EUR), ter potne stroške v znesku 55,08 EUR, kar skupaj z 20% DDV znaša 924,45 EUR. Glede na to, da so tožniki za izdelavo mnenja že založili 500,00 EUR, so dolžni doplačati še razliko v znesku 424,45 EUR. Pritožbeno sodišče je zaradi napačne uporabe materialnega prava izpodbijani sklep v 1. in 3. točki izreka ustrezno spremenilo (3. točka 1. odstavka 365. člena ZPP).

20. Tožeča stranka je glede na uspeh s pritožbo upravičena do povrnitve stroškov (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP), ki obsegajo 50,00 EUR (po tar. št. 3220 Zakona o Odvetniški tarifi, ZOdvT), 100,00 EUR (po tar. št. 1200, točka (4)), povečano za 20% DDV ter 20 EUR (tar. št. 6001) in sodno takso v višini 33,00 EUR, kar skupaj zanaša 233,00 EUR.

Datum zadnje spremembe:

14.12.2011

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 2050/2019
• VDSS Sklep Psp 233/2022
• VSL sklep I Cp 1563/2009