VSL sklep I Cp 4346/2010

Jedro

Tožnik je trdil tudi, da je bil na poti pod snegom led. V zvezi s tem je prvotoženi stranki očital, da je opustila svojo obveznost čiščenja oziroma preventivnega posipanja, ker ni niti po (skoraj) tednu dni odstranila posledic snežnih padavin, ki so se zato po krajši otoplitvi in ponovni ohladitvi spremenile v led, ki ga je prekril nov sneg. Ker se sodišče prve stopnje do izpostavljenih trditev tožnika ni opredelilo in jih ni upoštevalo, čeprav so relevantne za odločitev o obstoju odškodninske odgovornosti, je zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki terja razveljavitev izpodbijane sodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni tožniku plačati odškodnino v višini 19.090,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje. Odločilo je še, da je tožnik dolžan v 15 dneh prvotoženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 337,09 EUR drugotoženi stranki je dolžan povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 55,50 EUR, v primeru zamude s plačilom pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila pot, na kateri je padel, posuta in da ni bila spolzka. Iz dejstva, da je na fotografijah, ki niso bile posnete v času škodnega dogodka, sneg mehak in kašast, ni mogoče sklepati, da je bil sneg mehak in kašast tudi v času škodnega dogodka. B. P. je namreč izpovedal, da so bile kritičnega dne temperature nizke, v takšnih primerih pa sol slabše deluje. M. Š. je izpovedal, da je bil led skrit pod plastjo snega, kar na sliki ni vidno. Njegovo izpoved o enakem stanju na fotografiji in v času škodnega dogodka je sodišče prve stopnje napačno razumelo v smislu spolzkosti, saj se nanaša na debelino snežne odeje. Na podlagi fotografij ni mogoče zanesljivo zaključiti, ali je bila pot posuta, ker po izpovedi M. B. sneg ne bi spremenil barve niti, če bi bila pot posuta teden dni pred nastankom fotografij. Sneg pa bi bil lahko temne barve tudi zaradi umazanije, ki so jo nanosili uporabniki. M. B. je izpovedal, da se sporna pot čisti hkrati z dostopom do podhoda in stopnic, tožnik pa jo je uporabil, ker je bila pot do podhoda zasnežena. Iz stanja cest ob 4.00 uri, ki je opisano v dnevniku zimske službe, ni mogoče sklepati o stanju na pešpoti dve uri prej. Po izpovedi I. S. se pločniki začnejo čistiti kasneje kot ceste. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da dolžnostno ravnanje prvotožene stranke obsega le posipavanje in zagotavljanje prehodnosti, posledično pa napačno zaključilo, da je prvotožena stranka s posipom poti storila vse, kar je bilo glede na dane razmere in glede na njeno vzdrževalno dolžnost potrebno. V skladu s 5. členom Zakona o javnih cestah (ZJC) morajo biti javne ceste vzdrževane tako, da jih ob upoštevanju prometnih pravil in posebnih pogojev za odvijanje prometa, lahko varno uporabljajo vsi uporabnike cest (tudi pločnikov), ki so jim namenjene. Cilj zimske službe je torej zagotavljanje varne prevoznosti oziroma prehodnosti javnih poti, pri čemer je treba izkazati skrbnost dobrega strokovnjaka. Med več ukrepi, navedenimi v planu zimske službe, je izvajalec zimske službe dolžan uporabiti tisti ukrep, ki je glede na zastavljeni cilj učinkovit. Iz plana zimske službe je razvidno, da so ukrepi gradirani. Preventivni posip ob začetku sneženja naj nastanek snežne deske prepreči, če ta vseeno nastane, se z naknadnim posipom s soljo stopi, s posipom peska pa naredi nespolzka, če tudi to ne zaleže, pa se ceste in poti spluži. Kot izhaja iz izpovedi B. P. in I. S. je bila pot posuta le s soljo, ki po izpovedi B. P. pri nizkih temperaturah, kakršne so bile v času nezgode, slabo deluje. Temperatura je bila v času nezgode je bila blizu -6°C, kar je na meji njene učinkovitosti. Zaposleni bi morali uporabiti druge, bolj učinkovite ukrepe za varno prehodnost poti, posipati bi morali s peskom ali celo fizično odstraniti sneg, česar pa niso storili, zato ni mogoče zaključiti, da je prvotožena stranka izpolnila svoje dolžnostno ravnanje. V planu zimske službe je določeno, da je dežurni voznik dolžan sproti posipavati posledico, ko ta nastane, oziroma posipavanje izvajati preventivno, če obstaja nevarnost poledice ali sneženja ter da vzdrževalna dela zajemajo tudi pluženje snega in posipavanje proti poledici na drugih javnih prometnih površinah, ki so namenjene pešcem in lokalnemu prometu in javnih poteh ter pločnikih ob državnih cestah. Odstranjevanje snega s pločnikov mora biti izvedeno na njihovi celotni površini. Snega prvotožena stranka ni odstranila niti po nekaj dneh, čeprav je pot razvrščena v I. prioritetni razred. Poleg tega jo uporablja veliko ljudi, ker predstavlja edino vez velikega blokovskega naselja z L. ulico, blizu pa je tudi avtobusna postaja, kar vse narekuje celo nadpovprečno skrb in selektivni dodatni posip (primerjaj II Cp 893/2004). Plan zimske službe zahteva, da se pločnike I. prioritetnega razreda pluži istočasno s cestami. Ker je sporna pot ostala neočiščena, bližnje ceste in pločniki pa so bili očiščeni do kopnega, prvotožena stranka na sporni poti ni izvajala ukrepov zimske službe z enakim standardom skrbnosti. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Prvotožena stranka očitno ni primerno opravila preventivnega posipa niti naknadnega posipa, saj so tožnik in dve priči potrdili, da je bila sporna pot na mestu nesreče spolzka zaradi ledu pod snegom. Sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih trditev, da je bil pod snegom led, temveč se je zadovoljilo z ugotovitvijo, da je bila sporna pot v kritičnem času posuta. Glede vsebine dolžnostnega ravnanja prvotožene stranke obstaja nasprotje med tem, kar je določeno v planu zimske službe in tem, kar je sodišče prve stopnje iz plana zimske službe povzelo v sodbo, zato je podana tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Na pritožbo je odgovorila prvotožena stranka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik je navajal, da je dne 30.12.2008 padel na zasneženi in poledeneli poti, ki povezuje večje blokovsko naselje z glavno cesto. Odškodninsko odgovornost prvotožene in drugotožene stranke je utemeljeval s prvotoženkino opustitvijo obveznosti čiščenja oziroma posipanja poti. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je prvotožena stranka ravnala protipravno oziroma da je opustila svojo obveznost posipanja in čiščenja poti. Na podlagi izpovedi prič P., S. in B., fotografij in dnevnikov zimske službe je namreč ugotovilo, da so delavci prvotožene stranke pot, na kateri je tožnik padel, posipali dne 29.12.2008 in da zaradi temperatur pod lediščem do trenutka škodnega dogodka naslednjega dne ponoči ob 2.00 uri ni bilo potrebe po dodatnem posipanju. Pritožbeno sodišče ne dvomi v zaključek sodišča prve stopnje, da je bila sporna pot dne 29.12.2008 posipana, vendar šteje, da takšna ugotovitev še ne zadostuje za zaključek, da v konkretnem primeru prvotožena stranka dolžnostnega ravnanja ni opustila. Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni izčrpalo trditvene podlage o protipravnem ravnanju prvotožene stranke. Tožnik je namreč trdil tudi, da je bil na poti pod snegom led. V zvezi s tem je prvotoženi stranki očital, da je opustila svojo obveznost čiščenja oziroma preventivnega posipanja, ker ni niti po (skoraj) tednu dni odstranila posledic snežnih padavin, ki so se zato po krajši otoplitvi in ponovni ohladitvi spremenile v led, ki ga je prekril nov sneg. Dejanske ugotovitve o posipu pred škodnim dogodkom in o mehkem in kašastem snegu v času škodnega dogodka navedenih trditev tožnika ne zajemajo oziroma jih ne izključujejo. Ker se sodišče prve stopnje do izpostavljenih trditev tožnika ni opredelilo in jih ni upoštevalo, čeprav so relevantne za odločitev o obstoju odškodninske odgovornosti, je zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki terja razveljavitev izpodbijane sodbe. Posledično se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do preostalih pritožbenih navedb.

Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

V ponovljenem sojenju bo treba ugotoviti resničnost tožnikovih navedb, da je bil na poti pod zadnjim snegom led kot posledica starejših snežnih padavin. Če bo dokazni postopek potrdil njihovo resničnost, bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je prvotoženi stranki mogoče očitati opustitev dolžnostnega ravnanja, pri tem pa upoštevati, da so ukrepi zimske službe določeni v odvisnosti od učinkovitosti posameznih ukrepov za dosego cilja, to je zagotovitvi varne prehodnosti poti, in niso sami sebi namen.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

16.11.2011

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 1503/2015
• VSL Sklep II Cpg 125/2018
• VSRS Sodba VIII Ips 51/2021