VSL sklep I Cpg 624/2011

Jedro

Nedelja je dela prost dan v smislu tretjega odstavka 62. člena OZ.

Strošek dodatka na izključitev malih delničarjev ne vključuje (oz. vključuje v bistveno manjši meri) odmene za izgubljene bodoče donose družbe, ki je skrita v prodajni ceni večinskega paketa delnic (uspešne) družbe.

Izrek

I. Pritožbama nasprotnega udeleženca in predlagatelja se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka spremeni tako, da se nasprotnemu udeležencu naloži, da v roku petnajst dni od prejema tega sklepa povrne predlagatelju stroške pravnih pooblaščencev (Odvetniška pisarna V.) v višini 9.145,17 EUR, skupnemu zastopniku (odvetnik P. P.) pa stroške v višini 1.652,40 EUR.

II. V ostalem se pritožbi nasprotnega udeleženca in predlagatelja zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka potrdi.

III. Pritožba skupnega zastopnika se zavrne v celoti.

IV. Vsak udeleženec sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo primerno denarno odpravnino za delnice izključenih manjšinskih delničarjev družbe D. d.d. v višini 353,58 EUR na delnico (1. točka izreka), nasprotnemu udeležencu pa je naložilo, da povrne predlagateljem stroške pravnih pooblaščencev predlagateljev in sicer stroške odvetnika P. P. v višini 2.478,60 EUR in stroške Odvetniške pisarne V. v višini 7.325,64 EUR (2. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep so se pritožili vsi udeleženci postopka, smiselno iz vseh razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Nasprotni udeleženec predlaga, da Višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlagateljev predlog za preizkus primernosti denarne odpravnine kot prepozen zavrže. Predlagatelj in skupni zastopnik pa višjemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Vsi udeleženci napadajo tudi odločitev prvostopnega sodišča o stroških postopka. Priglašajo tudi pritožbene stroške. Udeleženci so odgovorili na pritožbe nasprotnih strank, v katerih so nasprotovali pritožbenim razlogom in predlagali zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

3. Pritožbe, razen glede odločitve o stroških (v 2. točki izreka), niso utemeljene.

4. Pritožba (nasprotnega udeleženca) ima sicer prav, da je prvostopno sodišče rok za vložitev predloga za preizkus primernosti denarne odpravnine (tretji odstavek 607. člena v zvezi z drugim odstavkom 388. člena ZGD-1) napačno obravnavalo kot procesni rok in je zato svojo odločitev nepravilno oprlo na četrti odstavek 111. člena ZPP. Rok iz tretjega odstavka 607. člena ZGD-1 je prekluzivni rok materialnega prava, za katerega se ne uporabljajo določila ZNP in ZPP glede računanja časa procesnih rokov, pač pa, kot pravilno opozarja pritožba, se zanj uporabi pravilo iz 62. člena OZ. Deveti odstavek 112. člena ZPP, ki izjemoma posega tudi na področje materialnih rokov, pa ne ureja načina računanja rokov.

5. Kljub napačni uporabi materialnega prava pa odločitev prvostopnega sodišča ni bila nepravilna, saj pravilna razlaga tretjega odstavka 62. člena OZ pripelje do istega rezultata. Le ta določa, da „če zadnji dan roka sovpada z dnem, ko se po zakonu ne dela, se za zadnji dan roka šteje naslednji delavnik“. Ni sporno, da se je zadnji dan roka v obravnavanem primeru iztekel v nedeljo dne 03. 08. 2008 (predlog je bil vložen naslednjega dne 04. 08. 2008), sporno pa je, ali je nedelja dan, ko se „po zakonu“ ne dela. Pritožbeno stališče, da je nedeljo zaradi tega, ker noben zakon (izrecno) ne določa, da je dela prost dan, šteti kot delavnik, je zmotno. Sodišče pritrjuje predlagatelju (skupnemu zastopniku), da zgolj z jezikovno razlago citiranega določila ni mogoče priti do pravilne rešitve. „Delavnik“ in „dela prost dan“ nista pravna pač pa dejanska pojma. Zato nima prav pritožba, da edino Zakon o praznikih in dela prostih dnevih (UL RS 26/1991, 91/2005) določa dneve, ko se po zakonu ne dela. Navedeni zakon sploh ne določa dni, ko se po zakonu ne dela (to niti ni njegov namen), pač pa določa (državne, verske, kulturne) praznike, katerih praznovanje omogoči in obeleži tako, da jih določi kot dela proste dneve. To pa ne pomeni, da so to edini dela prosti dnevi in da jih drugi zakoni ne določajo, čeprav manj decidirano kot Zakon o praznikih. Tako Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) določa pravico do tedenskega počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur, t.j. določa en dela prost dan na teden. Zakon o petdnevnem delovnem tednu v SRS Sloveniji (ZPDT - UL SRS 5/1968 s spr. in dop.) pa določa soboto kot dan, ko se ne dela (za državne organe). Ob tem ni zanemarljivo, da je nedelja kot dela prost dan vraščena v tukajšnje zgodovinsko in kulturno okolje, ki ga je pomembno oblikovalo krščansko izročilo, da že njeno ime pomeni dela prost dan da je kot takšna vtkana tudi v veljavne predpise. Četudi noben od navedenih zakonov izrecno ne določa, da se v nedeljo ne dela, pa vsi (ne glede na razmerja, ki jih urejajo) gradijo na tej podmeni; štejejo torej dejstvo, da je nedelja dela prost dan, za samoumevno. Tako ZDR določa pravico do plačnega dodatka za nedeljsko delo, ZPDT na videz ne obvlada štetja koledarja (določa petdnevni delovni teden in soboto kot dela prost dan), Zakon o praznikih in dela prostih dnevih v RS pa prepoveduje prenašanje praznika oziroma drugega dela prostega dneva v RS, ki pride na nedeljo, na naslednji delovni dan. Nenazadnje pa je stališče, da se materialni rok, katerega zadnji dan pade na nedeljo, izteče na prvi naslednji delavnik, sprejela tudi sodna praksa (glej odločbe Vrhovnega in višjih sodišč, citirane v odgovoru na pritožbo). To sodišče ne najde razlogov, da bi odstopilo od uveljavljene sodne prakse, ki je razlago tretjega odstavka 62. člena OZ umestilo v širši družbeni in kulturni kontekst. Odločitev prvostopnega sodišča, da je bil predlog za sodni preizkus primernosti denarne odpravnine pravočasen, je bila tako pravilna.

6. Tudi pritožbi predlagatelja in skupnega zastopnika (glede glavne stvari) nista utemeljeni (v nadaljevanju: pritožba). Sodišče prve stopnje je pravilno izvedlo postopek sodne določitve primerne denarne odpravnine v skladu z določbami drugega odstavka in 1. točke tretjega odstavka 605. člena ter 606. do 615. člena ZGD-1. V tem postopku niso bile zagrešene procesne kršitve, ki jih sodišču prve stopnje očita pritožba. Pritožbeno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da je sodišče prve stopnje (oziroma poravnalni odbor izvedencev, na katerega so v skladu s citiranimi določili ZGD-1 v bistvenem obsegu prenesene pristojnosti sodišča glede vodenja postopka) postopek vodilo kontradiktorno in je v zadostni meri upoštevalo pripombe, ki jih predlagatelj (in skupni zastopnik) ponovno uveljavljata v pritožbi. Nedokazane so pritožbene trditve, da je mag. M. T. svoje izvedensko mnenje podal v svojstvu izbrane in plačane izvedene priče nasprotnega udeleženca. Da je izvedensko mnenje pri mag. M. T. naročil poravnalni odbor v okviru svojih pristojnosti, eksplicitno izhaja iz zapisnika seje poravnalnega odbora z dne 03. 09. 2009 (list. št. 86 – 87), ki ga je s svojim podpisom potrdil tudi pooblaščenec predlagatelja. Sam izvedenec mag. M. T. je na zaslišanju dne 26. 05. 2010 izpovedal, da pri izdelavi poročila o ocenjevanju vrednosti podjetja D. d. d. ni nikdar nastopal kot svetovalec udeleženca. Nenazadnje pa je poravnalni odbor kakršenkoli dvom v „videz nepristranskosti“ imenovanega izvedenca odpravil z dodatnim angažiranjem izvedenke B. A. Razlogov, čemu izvedenka ne bi smela preverjati cenitve mag. T., pritožba argumentirano ne pojasni (ker so predlagatelji in skupni zastopnik ves čas tudi po vsebini nasprotovali T. cenitvi, njihovih ugovorov drugače kot s preveritvijo ni mogoče preizkusiti). Poleg tega ima prav nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo, da že sam poravnalni odbor izvedencev predstavlja skupino strokovnjakov, za katere se predpostavlja, da razpolagajo z ustreznim strokovnim znanjem pri presoji vprašanja primernosti ponujene denarne odpravnine, in ki so zato tudi sami usposobljeni vsakršno cenitev presoditi z vidika njene ustreznosti in primernosti uporabljenih metod. Smisel in namen zakonske določitve poravnalnega odbora izvedencev kot nekakšnega organa sodišča je med ostalim tudi v tem, da se v tovrstnih postopkih prepreči kopičenje in veriženje dragih in zamudnih izvedenskih mnenj in cenitev. Poravnalni odbor zgolj zaradi nezadovoljstva z izvedenskim mnenjem, ki ga je preverila še dodatno imenovana cenilka podjetij, ni imel razloga imenovati novega izvedenca.

7. Transakcijske cene iz septembra 2010 za določitev resnične vrednosti delnic D. d.d. oziroma dejanske vrednosti družbe D. d.d. na dan sprejema sklepa skupščine o izključitvi manjšinskih delničarjev 16. 06. 2008, niso relevantne in ne predstavljajo primernega izhodišča za določanje primerne odpravnine. Ne gre zgolj za časovno oddaljenost od dneva izključitve manjšinskih delničarjev, pač pa tudi za povsem različen izhodiščni položaj manjšinskih delničarjev v primerjavi z večinskim delničarjem (v vlogi prodajalcev delnic), in za prav tako različen položaj večinskega delničarja (ki že ima popoln nadzor nad družbo) kot kupca preostalih delnic manjšinskih delničarjev v primerjavi z zainteresiranim vlagateljem, ki bo z nakupom znatnega paketa delnic šele pridobil vpliv na upravljanje družbe. Pri transakcijah z večinskimi paketi delnic družbe so v igri povsem drugačni interesi in pričakovanja strank kot pri nakupih razmeroma majhnega števila delnic od imetnikov, ki glede na njihovo število lahko nastopajo le kot naložbeni investitorji. Strošek dodatka na izključitev malih delničarjev tako npr. ne vključuje (oz. vključuje v bistveno manjši meri) odmene za izgubljene bodoče donose družbe, ki je bolj ali manj skrita v prodajni ceni večinskega paketa delnic (uspešne) družbe.

8. Utemeljeni pa sta pritožbi predlagatelja in nasprotnega udeleženca v delu, ki napadata odločitev prvostopnega sodišča o stroških postopka. Sodišče prve stopnje se je sicer pravilno oprlo na določilo 614. člena ZGD-1 in je tudi pravilno ugotovilo, da je bilo v postopku ugotovljeno bistveno odstopanje primerne denarne odpravnine od ponujene ter da je zato nasprotni udeleženec dolžan predlagatelju (in skupnemu zastopniku) povrniti stroške. Vendar pa je te stroške odmerilo napačno. Za odmero stroškov se uporabljajo predpisi, ki so veljali ob vložitvi predloga (Zakon o sodnih taksah UL SRS št. 1-1/90 s spr. in dop., Odvetniška tarifa UL RS št. 67/2003). Po tarifni številka 26 se za nepravdne postopke po določbah Zakona o gospodarskih družbah za pristop na prvi narok (enako za prvi dve vlogi) prizna 500 točk, za vsak naslednji pristop na narok (za vsako nadaljnjo vlogo) pa 250 točk, za zastopanje več kot 30 strank pa se po 9. čl. tarife vrednost storitve lahko zviša za največ 200 %, če odvetnik zastopa več kot 30 strank, navedeni pogoj pa izpolnjujeta tako pooblaščenec predlagateljev kot skupni zastopnik. Skupni zastopnik je tako upravičen do povrnitve stroškov v višini 1 x 1500 točk in 2 x po 750 točk, kar skupaj z 20% DDV znaša 1.652,40 EUR. Rok za izpolnitev se določi na podlagi smiselne uporabe 313. člena ZPP , kar v primeru vložitve pritožbe pomeni, da začne izpolnitveni rok teči po vročitvi drugostopenjske odločbe zavezancu.

9. Prvostopna odmera stroškov predlagatelja v višini 7.325,64 EUR (13300 OT) je neobrazložena, zato je višje sodišče ponovno odmerilo te stroške po specificiranem stroškovniku, kot sledi: predlog z dne 04. 08. 2008 in vloga z dne 04. 11. 2008 – 2x 500 OT, predlog z dne 14. 01. 2009 in vloga z dne 19. 01. 2009 - se upošteva kot ena vloga, tretja po vrsti, z 200% pribitkom po 9. čl. OT - 750 OT, šest nadaljnjih vlog 6 x po 750 OT, prvi narok oziroma seja poravnalnega odbora dne 03. 09. 2009 - 1500 OT, pet nadaljnjih narokov 5 x 750 OT, predlog za izdajo začasne odredbe 4500 OT, urgence 1 x 20 OT, 3 x 60 OT, predlog z dne 24. 03. 2010 - 150 OT, skupaj 16350 OT, z 1 do 2 % materialnimi stroški 16523,5 OT, z 20% DDV pa 19828,20 OT, kar znaša 9.101,14 EUR. Poleg tega je pritožbeno sodišče nasprotnemu udeležencu priznalo še 19,40 EUR stroškov objave v Uradnem listu ter 24,63 EUR sodnih taks.

10. Na podlagi drugega odstavka 33. člena v zvezi z 37. členom Zakona o nepravdnem postopku je višje sodišče pritožbi predlagatelja in nasprotnega udeleženca delno ugodilo tako, da je odločitev o stroških v 2. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe. V ostalem pa je pritožbe zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Ker je po oceni pritožbenega sodišča ne-uspeh strank s pritožbo približno enak, je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Datum zadnje spremembe:

17.10.2011

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 1257/2009
• VSM sklep I Cp 1021/2014
• VSL sklep III Cp 1390/2000