VSL sklep I Cpg 1413/2010

Jedro

Bistvena za odločitev o obstoju ustnega dogovora o povračilu vlaganj je presoja pomena izostalega dogovora o obveznosti plačila DDV. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za bistveno sestavino dogovora, odsotnost soglasja o njej pa povzroči nesklenitev celotnega dogovora. Predmet dogovora je bila namreč opredelitev vlaganj tožene stranke in obveznosti tožeče stranke k njihovi povrnitvi oz. delu le-teh, t.j. izpolnitveno ravnanje, ki bi se ga tožena stranka z dogovorom zavezala storiti. Višina obveznosti plačila gotovo predstavlja ključen element pri podanju soglasja k sporazumu, dogovor o plačilu davka na dodano vrednost pa na višino obveznosti tožeče stranke pomembno in znatno vpliva (20 % plačila).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v izpodbijanih točkah I.4., I.5. in II.2. razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo:

„I.

1.) Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2003/05938 z dne 08. 07. 2003 se razveljavi v še nerazveljavljenem delu.

2.) Zaradi umika tožbe se tožba v delu, ki se nanaša na plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 6.435,25 EUR (prej 1.542.142,39 SIT) za čas od 13. 06. do 26. 06. 2003 ustavi.

3.) Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini:

- 37.633,14 EUR (prej 9.018.406,70 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31. 05. 2003 do 08. 08. 2003;

- 181,80 EUR (prej 43.566,49 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 11. 02. 2002 do 08. 08. 2003;

- 6.435,25 EUR (prej 1.542.142,39 SIT) za čas od 27. 06. 2003 do 08. 08. 2003.

4.) Ugotovi se, da obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 45.667,26 EUR (prej 10.943,702,00 SIT).

5.) Terjatvi iz 3. in 4. točke se pobotata in se tožbeni zahtevek glede plačila zneska 45.667,26 EUR zavrne.

II.

1.) Nasprotna tožba se v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 45.667,26 EUR (prej 10.943.702,00 SIT) zavrže.

2.) Tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi) A. d.o.o., v likvidaciji iz L., je dolžna plačati toženi stranki (tožeči po nasprotni tožbi) I. d.o.o. iz L. znesek 46.538,11 EUR (prej 11.152.391,70 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 09. 08. 2003 dalje do plačila, vse v roku 15 dni.

3.) Tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo zneska v višini 48.697,00 EUR (prej 11.669.754,48 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30. 06. 2002 dalje do plačila, se zavrne.“

2. Zoper točki I.4., I.5. in II.2. izreka sodbe vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da „pritožbi ugodi in zavrne zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi, toženi stranki pa naloži plačilo celotnih stroškov postopka tožeče stranke“.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Zaradi jasnosti in preglednosti bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju tožečo stranko, po nasprotni tožbi toženo stranko, označevalo kot tožeča stranka, toženo stranko, po nasprotni tožečo stranko, pa kot toženo stranko.

Dejansko stanje

6. Med strankama je nesporno, da je imela tožena stranka kot najemnik od tožeče stranke kot najemodajalca skladno s Pogodbo o najemu poslovnih prostorov št. 4/94 z dne 16. 12. 1993 (A8, v nadaljevanju Pogodba) in aneksi k njej v najemu proizvodno skladiščni prostor s parkirnim prostorom. Pogodbo je odpovedala tožena stranka, prostore je spraznila 15. 04. 2003. Tožeča stranka s tožbo vtožuje zapadle in neplačane obroke najemnine.

7. Tožena stranka s pobotnim ugovorom in z nasprotno tožbo uveljavlja svojo terjatev iz naslova vlaganj, ki jih je izvršila v najetih prostorih ter najemnine, ki jo je neutemeljeno plačala v času, ko prostorov zaradi sanacije ni mogla uporabljati. Terjatev iz naslova vlaganj utemeljuje na sklenitvi ustnega odgovora o načinu vračila vlaganj, ki jih je opravila v soglasju s tožečo stranko. Tožena stranka pa zatrjuje tudi neupravičeno obogatitev tožeče stranke, ki izhaja iz povečane vrednosti nepremičnine in ki je nastala z dnem, ko je tožena stranka izročila nepremičnino v posest tožeči stranki (tč. 13 prve pripravljalne vloge z dne 30. 01. 2006, list. št. 38) oziroma iz razlike, ki jo je tožeča stranka pri prodaji nepremičnine prejela iz naslova povečane vrednosti nepremičnine (na temelju vlaganj tožene stranke), hkrati pa je tožeča stranka prejela tudi zavarovalnino, ki ji je bila izplačana zaradi škode nastale zaradi požara (tč. 9 iste vloge, list. št. 37).

Odločitev sodišča prve stopnje

8. Sodišče prve stopnje je terjatev tožeče stranke v celoti ugotovilo (tč. I.3. izreka sodbe), ta odločitev ni predmet obravnavane pritožbe, zato se pritožbeno sodišče do nje ni opredeljevalo. Ugotovilo je obstoj terjatve tožene stranke v višini 45.667,26 EUR iz naslova vlaganj (tč. I.4. izreka sodbe) ter obe terjatvi do navedene višine pobotalo (tč. I.5. izreka sodbe). V preostalem je toženi stranki ugotovljeno terjatev iz naslova vlaganj prisodilo po nasprotni tožbi (v znesku 46.538,11 EUR, tč. II.2. izreka sodbe), za znesek 45.667,26 EUR pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ga je tožena stranka uveljavljala tako s pobotnim ugovorom kot z nasprotno tožbo, zato je zahtevek v tem delu zavrglo (tč. II.1. izreka sodbe). V presežku je terjatev tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo (tč. II.3. izreka sodbe).

9. Odločitev o utemeljenosti terjatve tožene stranke iz naslova vlaganj je sodišče prve stopnje oprlo na obstoju ustnega dogovora o povračilu teh vlaganj s strani tožeče stranke ob prenehanju najemnega razmerja. Ugotovilo je, da sta se stranki z ustnim dogovorom, katerega vsebina izhaja iz predložene listine – „izvensodnega dogovora“ (B8) in iz izpovedi G. Č., zakonitega zastopnika tožene stranke, dogovorili, da bo tožeča stranka toženi stranki povrnila smiselna vlaganja, katerih višino je sodišče prve stopnje ugotavljalo upoštevaje vrednost vlaganj, navedeno v izvensodnem dogovoru (B8), in na podlagi mnenja izvedenca D. K. (tč. 7 izvedeniškega poročila z dne 11. 07. 2006, list. št. 95).

O pritožbi tožeče stranke

10. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z utemeljenostjo terjatve tožene stranke. Navaja, da stranki ustnega sporazuma o vračilu vlaganj nista dosegli, pač pa so med njima potekala le pogajanja, katerih zapis predstavlja listina „Dogovor o izvensodni poravnavi“ (B8). Pritožbeno sodišče tožeči stranki pri tem pritrjuje. Iz navedb tožene stranke izhaja, da „sta stranki decembra 2002 dosegli usten dogovor o priznanju 45 % ocenjene vrednosti vlaganj, tako izračunani znesek 14.202.000,00 SIT pa se pobota z neplačano najemnino oz. se razlika plača toženi stranki. Tožena stranka navaja, da je tožeča stranka pisni osnutek dogovora poslala toženi stranki, vendar pisni dogovor ni bil podpisan zaradi nerešenega vprašanja, ali je potrebno obračunati tudi davek na dodano vrednost. V mesecu januarju 2003 je tožeča stranka v celoti odstopila od nadaljnje realizacije „dogovora“ (tč. 3 ugovora z dne 08. 08. 2003, list. št. 8, tč. III tožbe z dne 08. 08. 2003 v pridruženi zadevi IV Pg 70/2003, list. št. 3). Kot izhaja iz obrazložitve sodbe (predzadnji odstavek na str. 4), je navedeno dejstvo potrdil tudi zakoniti zastopnik tožene stranke, G. Č., ko je izpovedal, da sta se s P. o vračilu vlaganj dogovarjala, vendar se do konca nista uspela dogovoriti, zapletlo se je glede tega, kdo plača davek na dodano vrednost. Navedeno dejstvo izhaja tudi iz Odgovora na predlog na izvensodno poravnavo z dne 24. 12. 2002 (B10), kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (1. odstavek str. 6 sodbe).

11. Bistvena za odločitev o obstoju ustnega dogovora o povračilu vlaganj je presoja pomena izostalega dogovora o obveznosti plačila DDV. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za bistveno sestavino dogovora, odsotnost soglasja o njej pa povzroči nesklenitev celotnega dogovora (15. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Predmet dogovora je bila namreč opredelitev vlaganj tožene stranke in obveznosti tožeče stranke k njihovi povrnitvi oz. delu le-teh, t.j. izpolnitveno ravnanje, ki bi se ga tožena stranka z dogovorom zavezala storiti. Višina obveznosti plačila gotovo predstavlja ključen element pri podanju soglasja k sporazumu, dogovor o plačilu davka na dodano vrednost pa na višino obveznosti tožeče stranke pomembno in znatno vpliva (20 % plačila). Če torej stranki nista dosegli soglasja o višini povračila vlaganj, katere del predstavlja tudi obveznost plačila davka na dodano vrednost, je pritrditi navedbam tožeče stranke o nedoseženem dogovoru o povračilu vlaganj. Zgolj dogovarjanje o možnem povračilu in njegovih okoliščinah, ne da bi stranki dosegli dokončni dogovor o višini plačila, za sklenitev dogovora ne zadostuje.

12. Glede na izostanek dogovora o povračilu vlaganj pa je potrebno zahtevek tožene stranke presoditi še skladno z drugo podlago, ki jo je tožena stranka uveljavljala. Sklicevala se je namreč tudi na neupravičeno obogatitev tožeče stranke, ki je zaradi izvedenih vlaganj pri prodaji nepremičnine prejela višjo kupnino, kot bi jo prejela, če vlaganj tožene stranke ne bi bilo, in na prejem zavarovalnine s strani tožeče stranke ob nastanku požara, katerega posledice je sanirala tožena stranka. Pritožbeno sodišče dejanske navedbe tožene stranke v zvezi s temeljem zahtevka po neupravičeni obogatitvi ocenjuje kot nesklepčne. Tožena stranka namreč ni pojasnila konkretno okoliščin in višine obogatitve tožeče stranke, na način, da bi bilo slednjo mogoče preizkusiti v smislu določbe 190. člena OZ. Gre za nejasnost oziroma pomanjkljivost, ki je odpravljiva, glede katere pa ni bilo opravljeno dolžno materialno procesno vodstvo (285. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter jo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem naj ugotovljeno procesno pomanjkljivost odpravi in se šele na osnovi trditvene podlage ustrezno opozorjene stranke ponovno opredeli do utemeljenosti zahtevka po pobotnem ugovoru in nasprotni tožbi (355. člen ZPP). Šele če bo tožena stranka svojo trditveno podlago ustrezno sanirala, bo lahko namreč glede na dokazno ponudbo pravdnih strank presodilo utemeljenost zahtevka še po navedenem temelju.

13. Ker je torej sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo, da terjatev tožene stranke obstoji oz. je njen zahtevek po nasprotni tožbi (v delu) utemeljen skladno z dogovorom o povračilu vlaganj, odločilnih dejstev v zvezi z neupravičeno obogatitvijo tožeče stranke pa ni ugotavljalo, je posledično dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče v takšnem primeru, glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, ali bo postopek dopolnjevalo samo ali pa bo izjemoma sodbo razveljavilo (355. člen ZPP). Sodišče ne more prvič ugotavljati celih sklopov pravno odločilnih dejstev šele na pritožbeni stopnji, kar pa bi v konkretnem primeru moralo, da bi lahko popolno ugotovilo dejansko stanje. Če bi to storilo, bi pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva - pritožbe (25. člen Ustave RS). Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano odločitev v I.4., I.5.. in II.2. točki izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotovitvi vsa pravnorelevantna dejstva in nato o ugovorih tožene stranke (v pobotnem ugovoru in v okviru razveljavljene odločitve po nasprotni tožbi) ponovno odločiti.

14. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo že iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, se v presojo pritožbenih očitkov o procesnih kršitvah pri zapisu izreka sodbe ni bilo treba spuščati.

O stroških

15. Odločitev o odmeri stroškov pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

17.10.2011

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 16/2015
• VSL Sodba V Cpg 470/2021
• Sklep II Ips 672/95