VSL sklep I Cp 603/2011

Jedro

Novejša sodna praksa ugotovitvene dele motenjskih tožb zavrača, saj je te mogoče vložiti le pod pogoji iz 181. člena ZPP. Zaključek sodišča, da bi dajatveni in prepovedni del zahtevka, ob zavrženju ugotovitvenega dela tožbe, ostal nedorečen, ne drži. Iz njega namreč povsem konkretizirano izhaja obveznost tožene stranke (opis načina ravnanja tožene stranke, z natančno geometrsko opredelitvijo dela poti, kjer se terja vzpostavitev prejšnjega stanja), tako da zahtevek ne terja nikakršnega nadaljnjega pravnega sklepanja. Tudi če bi bilo temu tako, pa bi bila naloga sodišča, da s pomočjo ugotovitvenega dela določno preoblikuje dajatveni in prepovedni del zahtevka.

Tudi če bi se pokazalo, da je meja med strankama sporna, to ne more vzeti posestniku pravice do varstva pred motenjem.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da sedaj pravilno glasi:

„1. Tožba se v delu, ki glasi:

„Ugotovi se, da sta toženca K. K. in G. K. motila tožnika v njuni posesti dela nepremičnine parcelna št. 639/3 k.o. M. s tem, da sta dne 19.4.2010 po izvajalcu, naročenem z njune strani, z bagrom odkopala zahodni del gozdne ceste v lasti in posesti tožnikov od tromeje med parcelno št. 639/3, 49/1 in 49/2 k.o. M. do jugovzhodnega mejnika med parcelama št. 619/3 in 49/2 k.o. M. v širini 1,5 m do 1,7 m in globini 30 do 100 cm ter zemljo odpeljala neznano kam.“

z a v r ž e.

2. Prvi toženec K. K. je dolžan vzpostaviti cesto v prejšnje stanje tako, kot je bilo pred motitvenim dejanjem – nasuti del odkopane gozdne poti proti zahodu v širini od 1,5 m do 1,7 m ter nasuti del poti utrditi tako, da bo po poti nemoten in varen prevoz s traktorjem za spravilo lesa iz gozda s parcelno št. 639/3 k.o. M..

3. Prvemu tožencu K. K. se prepoveduje v bodoče na tak ali kakršenkoli drug način posegati v neposredno posest na gozdni poti tožnikov na parceli št. 639/3 k.o. M..

4. V preostalem (to je glede drugotožene stranke) se tožbeni zahtevek zavrne.

5. Prvi toženec je dolžan tožeči stranki povrniti njune pravdne stroške v znesku 485,00 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodne odločbe dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

6. Tožeča stranka je dolžna drugemu tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 188,40 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodne odločbe dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sklep potrdi.

Tožeča stranka je dolžna drugemu tožencu povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 414,60 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodne odločbe dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da sta toženca motila tožnika v njuni posesti dela nepremičnine parcelna št. 639/3 k.o. M. s tem, da sta dne 19.4.2010 po izvajalcu, naročenem z njune strani, z bagrom odkopala zahodni del gozdne ceste v lasti in posesti tožnikov od tromeje med parcelno št. 639/3, 49/1 in 49/2 k.o. M. do jugovzhodnega mejnika med parcelama št. 619/3 in 49/2 k.o. M. v širini 1,5 m do 1,7 m in globini 30 do 100 cm ter zemljo odpeljala neznano kam. Tožencema je nadalje naložilo, da sta dolžna vzpostaviti cesto v prejšnje stanje tako, kot je bilo pred motitvenim dejanjem, to je nasuti del odkopane gozdne poti proti zahodu v širini od 1,5 m do 1,7 m ter nasuti del poti utrditi tako, da bo po poti nemoten in varen prevoz s traktorjem za spravilo lesa iz gozda s parcelno št. 639/3 k.o. M. ter jima v bodoče prepovedalo na tak ali kakršenkoli drug način posegati v neposredno posest na gozdni poti tožnikov na parceli št. 639/3 k.o. M.. Tožencema je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnikov v znesku 972,02 EUR.

Tožena stranka s pritožbo izpodbija sklep v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da drugotožena stranka ni pasivno legitimirana v predmetnem sporu. Sodišče je njegov ugovor v tej smeri spregledalo. Tožbeni predlog in izrek sklepa se glasita na motenje posesti nepremičnine 639/3 k.o. M., na kateri pa do motenja ni prišlo, saj je geodet, ki je v letu 2007 vodil mejno obravnavo, izpovedal, da ta nepremičnina sega do polovice te poti. Domnevno motenje je tako lahko nastalo samo na parceli 49/2 k.o. M., torej je prvi toženec odkopal teren na svoji parceli. Sodišče ni ugotavljalo zadnjega posestnega stanja, niti ni dokazano, da sta tožnika imela posest sporne poti. Sodišče v zvezi s tem ni pojasnilo, zakaj ne sledi D. K. in zakaj je verjelo V. Č., kot tudi zakaj je sledilo pričama J. B. in S. K.. Sodišče ne bi smelo upoštevati navedb tožnikov, da jima nihče ni oporekal uporabe poti in da so v letu 2007 naročili bagerista za poglobitev poti. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, da je dopustilo ugotovitveni del tožbenega zahtevka, prav tako pa je zmotno odločilo o pravdnih stroških s tem, da je 30% povišanje za zastopanje več strank priznalo tudi za nagrado za vsak narok in za telekomunikacijske in poštne stroške. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba v zvezi z oblikovanjem tožbenega zahtevka (in posledično izrekom izpodbijanega sklepa) pravilno opozarja na novejšo sodno prakso, ki je pristopila k teoretično pravilnejšemu izhodišču in ugotovitvene dele tožb zavrača, saj je to mogoče vložiti le pod pogoji iz 181. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Zaključek sodišča, da bi dajatveni in prepovedni del zahtevka, ob zavrženju ugotovitvenega dela tožbe, ostal nedorečen, ne drži. Iz njega namreč povsem konkretizirano izhaja obveznost tožene stranke (opis načina ravnanja tožene stranke, z natančno geometrsko opredelitvijo dela poti, kjer se terja vzpostavitev prejšnjega stanja), tako da zahtevek ne terja nikakršnega nadaljnjega pravnega sklepanja. Tudi če bi bilo temu tako, pa bi bila naloga sodišča, da s pomočjo ugotovitvenega dela določno preoblikuje dajatveni in prepovedni del zahtevka (prim. VSL I Cp 44/2011).

Izhodišče odločanja v pravdah zaradi motenja posesti je prvi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), ki določa, da sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer ne upošteva pravice do posesti in dobrovernosti posestnika, sodno varstvo pa je mogoče zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu, ko je motenje nastalo (32. člen SPZ). Iz slednjega izhaja, da je lahko sklepčna samo tožba, iz katere izhaja, kakšno je bilo storjeno motilno ravnanje in kdo je izvršil to motilno ravnanje. V kolikor iz navedb v tožbi celo izrecno izhaja, da je posest tožnikov motil le prvi toženec, potem že tožba dejansko priznava, da je zahtevek proti drugemu tožencu neutemeljen, saj ne temelji na vseh zahtevanih pravno relevantnih dejstvih, ki bi ga utemeljevali. Taka tožba je nesklepčna (3. točka prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), tožbeni zahtevek pa je v takem primeru treba zavrniti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v tem, torej glede drugotožene stranke, v tej smeri spremenilo.

Iz zgornjih materialnopravnih določb izhaja, da se v pravdah zaradi motenja posesti ne odpira vprašanje pravice do posesti. Ni torej bistveno, katera izmed pravdnih strank ima lastninsko pravico (na kateri izmed nepremičnin), temveč je odločilno le, ali je imel tožnik posest stvari, glede katere se vtožuje motenje. Zato tudi ni bistveno, kje poteka meja med parcelama, katerih lastnika sta pravdni stranki. Tudi če bi se namreč pokazalo, da je meja med strankama sporna, to ne more vzeti posestniku pravice do varstva pred motenjem (prim. VSM Cp 22/1997). Tožeča stranka je v predmetni zadevi vtoževala motenje poti nad hišo tožene stranke s tem, da je prvotoženec preko tretje osebe odkopal del te poti in ji preprečil dostop do njene gozdne parcele. Za odločitev v zadevi je tako relevantno le vprašanje, ali je imela tožeča stranka posest te poti pred nastalim motenjem. Sodišče prve stopnje je na vprašanje odgovorilo pritrdilno, pritožbeno sodišče pa se takšnemu dokaznemu sklepu pridružuje.

Sodišče druge stopnje pri vprašanju zadnjega posestnega stanja najprej izpostavlja, da je tožena stranka ugovarjala posesti poti tožeče stranke le z vprašanjem meje med parcelama, kar je sodišče obravnavalo že zgoraj, in z ugovorom viciozne posesti, saj naj bi tožnika pridobila posest te poti brez dovoljenja tožene stranke v letu 2007. V zvezi s tem je tožena stranka nadalje ugovarjala samopomoč, kar je sodišče, zaradi pomanjkanja elementa sočasnosti, pravilno zavrnilo (motilno ravnanje je bilo namreč izvršeno šele 19.4.2010, 31. člen SPZ). Zato navedbe o vprašanju naročila bagerista v letu 2007 in morebitnih prepovedih uporabe poti niso relevantne. Ostalih ugovorov v tej smeri tožena stranka ni podala, zlasti ni bila ugovarjana posest sporne poti v času izvršitve motilnega ravnanja. Ne glede na to pa obstoj posesti izhaja tudi iz izvedenega dokaznega postopka. Sodišče se je na ogledu samo prepričalo, da v tem predelu poteka gozdna pot, ki je v zatrjevanem obsegu odkopana. Da tožeča stranka ima posest poti pa ne izhaja le iz njunega zaslišanja, temveč to potrjuje pričanje vseh zaslišanih prič, to je V. Č., K. S. in J. B., pa tudi geodeta J. P., ki je v letu 2007 vodil mejno obravnavo, izhaja pa to tudi iz zaslišanja K. D., katerega pričanje izpostavlja pritožba. Ta je namreč izpovedal, da je pred 3 oziroma 4 leti videl prvotožnika s sinom voziti manjši traktor, nato pa ju je ponovno videl kako leto pred motilnim ravnanjem. Tudi to pričanje torej ne dokazuje navedb tožene stranke.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi pete alineje 358. člena ZPP.

V posledici spremembe odločitve o glavni stvari je sodišče poseglo tudi v odločitev o stroških pravdnega postopka. Tožeča stranka je s svojim zahtevkom uspela proti prvotoženi stranki in v celoti propadla proti drugemu tožencu, ki pa imata istega pooblaščenca. ZPP ne pozna posebnih pravil, kako naj stranka povrne stroške sospornikom, kadar tožeča stranka uspe le proti enemu sosporniku, proti drugemu pa propade (161. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Sodna praksa pa je v takih primerih odločila, da je drugi toženec upravičen le do plačila polovice stroškov obeh toženih strank, ki jih je zastopal isti pooblaščenec (prim. N. Betetto: ZPP s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, str. 52). Tako je pritožbeno sodišče odločilo tudi v predmetni zadevi. Po drugi strani pa je tožeča stranka uspela v celoti proti prvotoženi stranki, ki mora v celoti kriti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožba pravilno opozarja, da tarifna št. 1200 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZodvT) povečuje nagrado za zastopanje več strank le v okviru nagrade za postopek ali nagrade za posel, ne pa tudi za poštne storitve in materialne stroške. V navedenem obsegu je sodišče druge stopnje sledilo pritožbi, po uradni dolžnosti pa je poseglo v stroškovno odločitev tako, da je pravdnim strankam priznalo nagrado za narok (tarifna št. 3102) le enkrat in ne za vsak posamezni narok (prim. odločbo VSRS II Ips 56/2011).

Stroški tožeče stranke, ki jih je dolžan kriti prvi toženec, tako znašajo 485,00 EUR, in sicer 136,50 EUR za nagrado za postopek (tarifna št. 3100), zastopanje več oseb (tarifna št. 1200) 31,50 EUR, nagrada za narok (tarifna št. 3102) 126,00 EUR, stroški (tarifna št. 6002) 20,00 EUR, barvne fotografije 6,00 EUR, vse povečano za 20% DDV, ter taksa za postopek v znesku 165,00 EUR.

Stroške druge tožene stranke pa je sodišče odmerilo tako, da mu je priznalo 136,50 EUR nagrade za postopek, 31,50 EUR za zastopanje več oseb, 126,00 EUR nagrade za narok, 20 EUR pavšalnih stroškov in 20% DDV, skupaj torej 376,80 EUR, kar pomeni, da polovica, kolikor odpade na drugega toženca, znaša 188,40 EUR.

Ker je drugi toženec s pritožbo v celoti uspel, mu je pritožbeno sodišče priznalo tudi pritožbene stroške, in sicer 165,00 EUR sodne takse, 168,00 EUR nagrade za postopek (tarifna št. 3210), 20,00 EUR poštnih stroškov (tarifna št. 6002) in 20,00 EUR materialnih stroškov (tarifna št. 6000) ter 20% DDV, skupaj torej 414,60 EUR. Prvi toženec je sicer s pritožbo uspel glede ugotovitvenega dela zahtevka, ker pa s tem niso nastali posebni stroški, je sodišče druge stopnje ravnalo skladno s tretjim odstavkom 154. člena ZPP in je dolžan prvi toženec v celoti nositi svoje pritožbene stroške, kar je sicer zajeto v zavrnitvi njegove pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

17.10.2011

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1934/2015
• VSL sklep I Cp 1246/2012
• VSL sklep II Cp 4064/2011