VSL sklep I Cp 621/2011

Jedro

Namen posestnega varstva je v začasni in provizorni ureditvi, ki traja do tedaj, dokler nekdo v pravdi ne dokaže, da ima do posesti pravico.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v stroškovni odločitvi spremeni tako, da je toženec dolžan povrniti tožniku stroške pravdnega postopka v znesku 514,20 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče odločilo, da je toženec motil tožnika v zadnji mirni posesti južnega dela parc. št. 1045 in parc. št. 1050, obe k.o. K.S. s tem, da je dne 19.7.2010 pokosil travnik na omenjenih parcelah v širini 1,6 do 2 metra in dolžini cca. 50 metrov, to je v površini cca. 80 m2. Tožencu je prepovedalo kakorkoli posegati v parc. št. 1045 in parc. št. 1050, obe k. o. K.S., zlasti pa kositi po omenjenih parcelah, v presežku, kolikor je tožnik zahteval še prepoved hoje in voženj, pa zahtevek zavrnilo. Tožencu pa je naložilo še povračilo stroškov postopka v višini 663,60 EUR.

Zoper tak sklep je toženec pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V njej navaja, da je tako tožbeni zahtevek, kot tudi kasnejši sklep sodišča glede motenja posesti nejasen, saj se navaja le, da je »…toženec motil tožnika v zadnji mirni južnega dela«, beseda posest pa v besedilu sploh ni omenjena. Toženec tako meni, da je sodišče s tem, ko je tako nedoločen zahtevek obravnavalo, nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ter zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, napačno pa uporabilo tudi materialno pravo. Toženec poudarja tudi, da tožbeni zahtevek ni bil dovolj določen tudi iz razloga, ker sploh ni določal, kje natančno naj bi se motenje posesti zgodilo – določal je le, da naj bi motenje bilo na južnem delu nepremičnin, parc. št 1045 in parc. št. 1050 obe k. o. K.S. in da naj bi bilo storjeno s košnjo v širini od 1,6 do 2 m in dolžini cca. 50 m. Nadalje ocenjuje kot napačno odločitev sodišča glede zadnjega izvrševanja posesti, saj navaja, da je njegov oče ves čas kosil sporni mejni prostor, kjer naj bi prišlo do motenja in je po njem tudi vozil, saj ga je štel za del svoje nepremičnine, to pa je počel tudi tekom postopka določitve meje, ki pa se tudi ni končal novembra 2009, temveč šele poleti 2010, ko je bila izdana sodba višjega sodišča. S tem, ko je oče toženca opustil košnjo tega spornega dela v času od novembra 2009 pa do aprila 2010 še ni pomenilo, da je opustil svojo posest, saj je splošno znano, da je pozimi nemogoče kositi. Tudi iz njegovih ostalih ravnanj pa je bilo mogoče razbrati, da vse do izdaje pravnomočne sodbe v postopku določitve meje ni imel namena opustiti posest tega pasu, kljub temu, da so bili na njem postavljeni mejniki že po prvostopenjskem sklepu. Samo dejstvo, da je T. v imenu tožnika enkrat pokosil sporno območje, ne pomeni, da se je oče toženca temu področju odrekel in ga prepustil v izključno last in posest tožnika. Sodišče je tako s tem, ko je kot zadnje posestno stanje ugotovilo, da je posest izvajal tožnik, oziroma zanj T., zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Napačni so nadalje tudi zaključki sodišča, da je spornega dne mulčal ravno toženec, ne pa njegov oče. Sodišče je pri tem verjelo izpovedi sosedov Š. ni pa verjelo staršema toženca, ki sta njuno pričevanje ovrgla. Poudarja da je bil pri svoji izpovedbi tudi tožnik sam zmeden, ni vedel, kdaj točno je videl mulčanje, kaj je počel prej, kje se je nahajal, vedel pa je povedati, da je pri mulčanju videl ravno toženca. Prav tako je trdil, da je vse skupaj videl tudi T., ki se je tedaj peljal mimo, ta pa je to njegovo trditev kasneje ovrgel, saj je povedal, da toženca ni videl. Sodišče tako ni pravilno postopalo, ko je napravilo zaključek, da je ravno toženec tedaj mulčal po spornem delu zemljišč, saj tudi iz nepravdnega spisa izhaja, da je tam vedno mulčal oče toženca in nikoli toženec, to pa je njegov oče poudaril tudi ob vnovičnem zaslišanju v tej zadevi. Toženec pa se pritožuje tudi glede stroškovnega dela sklepa, saj navaja, da je v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in Zakonom o sodnih taksah vrednost spora v primerih motenja posesti vselej 1.500,00 EUR, kar pa pomeni, da znašata nagradi za postopek in za narok skupaj z DDV 207,00 EUR. Pri odmeri pa sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da tožnik ni uspel s približno polovico svojega tožbenega zahtevka, to je glede hoje in voženj. Pritožbenemu sodišču tako predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo tudi vse stroške pravdnega postopka z zamudnimi obrestmi.

Pritožba je delno utemeljena.

Toženčeve navedbe o nejasnosti in nedoločnosti tožbenega zahtevka, kot tudi izreka sklepa sodišča so neutemeljene. Povsem očitno je, da je pri pisanju tožbe prišlo do pravopisne napake, ko je bila beseda posest izpuščena iz naracije zahtevka, sodišče pa je pri sledenju zahtevku napako v izreku sklepa ponovilo. Navkljub temu pa je iz konteksta kot tudi iz obrazložitve povsem jasno razvidno, kaj je zahteval toženec in kaj je odločilo sodišče. Kot je pravilno odločilo prvostopenjsko sodišče, je tožnik tudi dovolj določno opisal na katerem delu njegovih zemljišč in v kolikšnem obsegu je do motena posesti prišlo.

Glede stanja zadnje posesti je sodišče svojo odločitev utemeljilo na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. V tem delu pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane odločitve. Poleg tega pa je nesporno, da je nepravdno sodišče v postopku sodne ugotovitve meje že določilo mejo na spornem področju med zemljišči, ki je bila pred zatrjevanim motenjem posesti, že tudi ustrezno označena z mejniki. S tem, ko je bilo odločeno o meji, pa je bilo odločeno tudi o pravici do posesti nad spornim območjem ob meji med zemljišči, navedena odločitev pa je postala pravnomočna med predmetnim postopkom. Pri tem ni odveč poudariti, da je namen posestnega varstva v začasni in provizorni ureditvi, ki traja do tedaj, dokler nekdo v pravdi ne dokaže, da ima do posesti pravico (pravilo petitorium absorbet possessorium). Tožnik je torej tekom pravde pridobil tudi absolutno varstvo nad spornim delom nepremičnine in ne le provizorno posestno.

Tudi navedbe toženca glede njegove pasivne legitimacije so neutemeljene. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev glede tega vprašanja pravilno oprlo na izpovedi sosedov Š., ki sta oba povedala, da sta tistega dne videla toženca, kako je kosil travo preko mejnikov, njuni izpovedbi pa sta se ujemali tudi v času, ko naj bi toženec to počel, torej ne zjutraj, kot tudi ne zvečer (A.Š.), oziroma bolj okoli druge ure, ali malo čez (I.Š.), ki se je v svoji izpovedbi, kot je to pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče, tako močno približal izpovedi toženca o tem, kdaj je prišel domov in prevzel košnjo trave od svojega očeta. Glede izpovedi staršev toženca pa gre ugotoviti, da sta imela oba prav gotovo interes na tem, da se dokaže, da je tedaj kosil le oče toženca, saj bi to pogojevalo zavrnitev zahtevka zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije.

Iz navedenih razlogov je pritožba zoper odločitev o glavni stvari neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in v tem delu potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).

Delno pa je utemeljena toženčeva pritožba zoper stroškovno odločitev. Ne drži sicer njegova trditev, da je osnova za odmero nagrade odvetniku 1.500,00 EUR. V skladu z določilom 1. odstavka 21. člena Zakona o odvetniški tarifi v zvezi z 1. točko 29. člena Zakona o sodnih taksah je vrednost zahtevka za odmero nagrade 2.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pri odmeri nagrade pravilno upoštevalo navedeno osnovo, vendar pa tožniku dvakrat priznalo nagrado za narok. Po pravilni stroškovni odmeri, je toženec dolžan povrniti tožniku stroške postopka v znesku 514,20 EUR.

Glede na to, da je toženec uspel zgolj z zanemarljivim delom svoje pritožbe, je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (3. odstavek 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

17.10.2011

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 386/2011
• VSL sklep I Cp 1456/2009
• VSL sklep I Cp 2482/2011