VSL sklep I Cp 4386/2010

Jedro

URS obstoja družbene lastnine v prehodnem obdobju do uveljavitve predpisov o njenem preoblikovanju ni prepovedovala. Datuma preoblikovanja družbene lastnine v zasebno ni mogoče določiti z enotno časovno točko. Za sporno nepremičnino je ključen trenutek uveljavitev ZLNDL v letu 1997. Najprej takrat je lahko začelo teči priposestvovanje sporne nepremičnine.

Izvrševanje posesti le enega od solastnikov in neizvrševanje posesti preostalih solastnikov na solastni stvari še ne predstavlja pravnega naslova za nastanek posredne posesti na tuji stvari.

Tisti, ki pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL ni imel, lastninske pravice po tem zakonu ni mogel pridobiti, celo če je bila pravica uporabe v zemljiški knjigi vpisana na njegovo ime.

Izrek

Pritožbam se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (3. in 4. točka izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Kratek oris zadeve:

Tožniki zahtevajo ugotovitev, da so lastniki nepremičnine parc. št. 619/2 k.o. Z. Š.. Menijo, da so nepremičnino, ki v naravi predstavlja vrt, priposestvovali, saj so jo sami, pred njimi pa njihov pravni prednik, uporabljali od leta 1961. Njihov pravni prednik, ki je dobil navedeno parcelo v uživanje, kar je bilo izenačeno s pravico uporabe, pa je postal lastnik nepremičnine tudi na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini(1) (v nadaljevanju ZLNDL). Toženci so se kot lastniki sporne nepremičnine v zemljiško knjigo vpisali na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Piranu D 112/2006 z dne 7. 2. 2007 kot dediči po pokojnem A.M.. Njegova lastninska pravica pa je bila v zemljiško knjigo vpisana po uradni dolžnosti na podlagi ZLNDL.

Odločitev sodišča prve stopnje:

Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, v katerem so tožniki zahtevali priznanje dejstva in izstavitev za vpis v zemljiško knjigo sposobne listine, zavrglo. Ta del odločitve je postal pravnomočen. Sodišče pa je ugodilo tožbenemu zahtevku, da so tožniki lastniki sporne nepremičnine. Ugotovilo je, da so lastninsko pravico pridobili s priposestvovanjem, priposestvovalna doba pa je tekla od leta 1964 do leta 1980, ko je bilo priposestvovanje zadržano; ponovno je začelo teči v letu 1990, tako, da je priposestvovalna doba iztekla do konca leta 1993.

Sodišče prve stopnje je tožencem tudi naložilo, da morajo tožnikom povrniti 6.346,04 EUR pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se pritožujejo vsi trije toženci.

Prva toženka se pritožuje zoper odločitev o pravdnih stroških. Pojasni, da ni izrazila nobene zahteve po dedni pravici na nepremičnini, menila je, da je parcela prešla v last tedanje Občine L. – Š. in odločitev prepustila sodišču. Misli, da zato ni dolžna plačati pravdnih stroškov.

Drugi toženec se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da tudi za priposestvovanje po določbi paragrafa 1477 pravnih pravil Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) ne zadošča zgolj dobroverna posest. Navedena določba le ne zahteva pravičnega pravnega naslova, to pa še ne pomeni, da ni treba, da bi obstajal kakršenkoli pravni naslov. Kot napačno ocenjuje tudi stališče sodišča prve stopnje, da je dobra vera tožnikov izkazana z ugotovitvami katastrskega organa po izvršenem ogledu z dne 28. 7. 1964, da sporna parcela preide z darilno pogodbo v last Občine L. – Š., da pa se 188 m2 oddeli I.R. kot vknjiženemu solastniku. Lastninska pravica se je s tem odvzemala in ne podeljevala. Poleg tega tožniki nikdar niso trdili, da je bil F. R. vknjižen kot solastnik sporne nepremičnine. Tudi sicer pa ne gre za isto osebo, saj F.R. ne more biti obenem tudi I.R..

Samovoljna in pravno nepravilna je tudi opredelitev sodišča, da izraz uživalec predstavlja bivšega lastnika oziroma kasnejšega imetnika pravice uporabe.

Po nepotrebnem se sodišče sklicuje na nemoteno uporabo zemljišča. Sama posest oziroma uporaba nepremičnine še ne privede do priposestvovanja.

Sodišče prve stopnje je tudi napačno štelo, da je priposestvovalna doba tekla v času, ko je bilo zemljišče družbena lastnina.

Po prepričanju drugega toženca je tožba tudi nesklepčna, saj so se toženci vknjižili v zemljiško knjigo na podlagi sklepa o dedovanju in imajo prednost pred tožniki, četudi bi dokazali, da so pridobili lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja, saj tožbe niso vložili pravočasno.

Iz vseh pritožbenih razlogov se pritožuje v ločeni pritožbi še tretja toženka. Ta v pritožbi navaja, da se je F.R. nedvomno zavedal, da je pridobil pravico uporabe tuje nepremičnine za neugotovljen čas, kar verjetno pomeni do preklica. To, da je pisno oznanil, da je dobil vrt v užitek, pomeni, da nikoli ni obstajala dobra vera, saj je F.R. vedel, da gre za tuj vrt. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da naj bi družbena lastnina prenehala že v letu 1991. V zasebno lastnino je bila preoblikovana šele z ustreznimi zakoni. Materialnopravno napačno je tudi naziranje sodišča, da se priposestvovanje v času, ko je bila nepremičnina v družbeni lastnini, zgolj pretrga.

Sodišče se tudi ni ukvarjalo z vprašanjem, ali so tožniki sploh posestniki nepremičnine. Vsi, z izjemo pete tožnice, živijo v tujini. Neposredne posesti torej niso imeli in lastninske pravice niso mogli priposestvovati. Peta toženka za njih ni mogla izvrševati posesti.

Tožniki so na pritožbe odgovorili in predlagali, da jih višje sodišče zavrne.

Pritožbe so utemeljene.

Tožniki so v postopku pred sodiščem prve stopnje kot primarno pravno podlago svojega tožbenega zahtevka navajali določbe o priposestvovanju. Tožbene trditve pa terjajo presojo tožbenega zahtevka tudi na drugi pravni podlagi. Tožniki so namreč tudi trdili, da je njihov pravni prednik na nepremičnini pridobil pravico do posesti in užitka, kar je bilo izenačeno s pravico uporabe (pripravljalna vloga z dne 9. 7. 2008).

O priposestvovanju:

Pritožniki utemeljeno opozarjajo, da je sodišče prve stopnje ob odločanju o priposestvovanju napačno uporabilo materialno pravo. Iz ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki je pritožniki ne izpodbijajo, izhaja, da je sporna nepremičnina postala družbena lastnina na podlagi odločbe Oddelka za finance Občine L. – Š. z dne 1. 9. 1959. Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo tedaj priposestvovanje družbene lastnine mogoče in da je priposestvovanje slednje izključil šele Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih(2) (v nadaljevanju ZTLR), ki je začel veljati 1. 9. 1980, je napačno. Pravna pravila ODZ o priposestvovanju so veljala za zasebno lastnino. Družbena lastnina (prej državna lastnina) pa je že od nastanka uživala posebno varstvo in je imela poseben položaj. Stvari, ki so bile državna lastnina oziroma splošno ljudsko premoženje oziroma kasneje družbena lastnina, so bile pod posebnim varstvo države (16. člen Ustave SFRJ), ki se je kazalo tudi v izključitvi zastaranja in priposestvovanja (glej 1. člen kasneje razveljavljenega Zakona o zaščiti narodne imovine(3),(4)). Stavbna zemljišča, ki so bila družbena lastnina, niso bila v pravnem prometu, na njih je bilo mogoče pridobiti le pravice, ki jih je določal zakon (primerjaj 1. člen Zakona o prometu z zemljišči in stavbami(5)). Pravica, ki jo je bilo mogoče pridobiti, je bila pravica uporabe stavbnega sveta, ki se je pogosto imenovala tudi pravica brezplačne in trajne uporabe.(6) Pritožniki torej pravilno opozarjajo, da glede na tedanjo družbeno ureditev, nepremičnine, ki je sodila v družbeno lastnino, dokler je sodila v družbeno lastnino, ni bilo mogoče priposestvovati.

Pritožniki tudi utemeljeno opozarjajo, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je sporna nepremičnina prenehala biti družbena lastnina že z uveljavitvijo ustavnega amandmaja št. IX k Ustavi SR Slovenije, torej v letu 1990. Ustavni zakon za izvedbo Ustave RS (7) je v 1. členu določil, da predpisi in drugi splošni akti, ki so veljali na dan razglasitve Ustave, ostanejo v veljavi, če niso v neskladju z njo. Na podlagi določb Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (8) so ob uveljavitvi Ustave še naprej veljali nekdanji republiški predpisi in se smiselno uporabljali nekdanji zvezni predpisi o družbeni lastnini. Ustava obstoja družbene lastnine v prehodnem obdobju do uveljavitve predpisov o njenem preoblikovanju ni prepovedovala. Tako datuma preoblikovanja družbene lastnine v zasebno ni mogoče določiti z enotno časovno točko (9). Za sporno nepremičnino je po prepričanju višjega sodišča ključni trenutek uveljavitev ZLNDL v letu 1997. Najprej takrat je lahko začelo teči priposestvovanje sporne nepremičnine.

Ker je bila obravnavana tožba vložena v času veljavnosti Stvarnopravnega zakonika (10) (v nadaljevanju SPZ), bi moralo sodišče prve stopnje morebitno priposestvovanje presojati po določbah tega zakona. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tudi od uveljavitve SPZ dalje mogoče uporabiti prej veljavne predpise, vendar pa glede na določbo prvega odstavka 269. člena SPZ le v tistih primerih, v katerih je bilo priposestvovanje po prejšnjih predpisih zaključeno oziroma je priposestvovalna doba potekla v času veljavnosti prejšnjih predpisov. V tem primeru za takšno situacijo nedvomno ne more iti. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je ostalo dejansko stanje glede priposestvovanja v celoti nepopolno ugotovljeno (tako glede pogojev za priposestvovanje po SPZ, še posebej pa glede teka priposestvovalne dobe, dobre vere tožnikov in njihove lastniške posesti v kritičnem obdobju). Zato je moralo višje sodišče v skladu s 355. členom ZPP pritožbam ugoditi in glede na obseg manjkajočih ugotovitev (ki ne dopušča dopolnjevanja postopka pred sodiščem druge stopnje) izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje .

V ponovljenem sojenju se bo moralo sodišče prve stopnje ukvarjati z vprašanjem, ali je bil pravni prednik tožnikov, po njegovi smrti pa oni, dobroverni lastniški posestnik po določbah SPZ, do kdaj in na kakšni podlagi so bili v dobri veri ter ali je od takrat, ko je sporna nepremičnina prešla v zasebno lastnino, do morebitnega nastopa slabe vere, potekla priposestvovalna doba.

Sodišče prve stopnje se bo moralo v primeru, če bo ugotovilo, da priposestvovanje ni nastopilo v času, ko je imel posest sporne nepremičnine pravni prednik tožnikov, vsebinsko ukvarjati z ugovornimi navedbami tožencev o tem, da prvi štirje tožniki lastniške posesti sporne nepremičnine ne izkazujejo. Golo dejstvo, da je tujo nepremičnino uporabljal eden od več solastnikov, ne more voditi k temu, da bi jo priposestvovali tudi ostali solastniki. Za priposestvovanje sicer zadošča tudi posredna posest. Zakon namreč, ko obravnava priposestvovanje kot enega izmed načinov pridobitve lastninske pravice po samem zakonu (43. člen SPZ), določa, da dobroverni lastniški posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi na njej lastninsko pravico s priposestvovanjem. Definicijo posesti in s tem posestnika, ki izvaja posest, pa podaja v 24. členu SPZ, ki določa, da ima posest stvari tako tisti, ki ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo (neposredna posest - prvi odstavek) kakor tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo prek koga drugega, ki ima neposredno posest iz kakršnegakoli pravnega naslova (npr. užitka, stanovanjske pogodbe, zakupa, shranjevanja, posodbe ali iz kakšnega drugega pravnega posla). Izvrševanje posesti le enega od solastnikov in neizvrševanje posesti preostalih solastnikov na solastni stvari še ne predstavlja pravnega naslova za nastanek posredne posesti na tuji stvari, ki jo posest izvršujoči solastnik poseduje poleg solastne stvari.

Višje sodišče še dodaja, da je napačno pritožbeno stališče drugega toženca, da je obravnavana tožba nesklepčna, ker da je vknjižba tožencev na podlagi sklepa o dedovanju tožnikom preprečila uveljavljanje priposestvovanja. Toženci so univerzalni nasledniki zapustnika in so kot takšni stopili v lastniški položaj svojega pravnega prednika (ne pa na novo kot singularni nasledniki pridobili pravico), kar velja tudi za obravnavani pravni položaj.

O pridobitvi lastninske pravice na podlagi določb ZLNDL:

Nazadnje pa višje sodišče še opozarja, da bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v primeru, če bo ugotovilo, da do priposestvovanja ni prišlo, tožbeni zahtevek obravnavati še na drugi pravni podlagi. Pri lastninjenju nepremičnin po določbah ZLNDL je prišlo do nekaterih zapletov. Nedvomno pa je, da je imetnik pravice uporabe lastninsko pravico na podlagi določb ZLNDL pridobil na podlagi samega zakona in da je vknjižba na podlagi ZLNDL le deklaratorna. Upravičenec do lastninjenja je torej lastninsko pravico pridobil originarno, še pred vpisom le-te v svojo korist in ne glede na vpis. Naknadni vpisi v korist morebitnih drugih oseb pa neposredno niso ustvarili stvarnopravnih posledic. Tisti, ki pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL ni imel, lastninske pravice po tem zakonu ni mogel pridobiti, celo če je bila pravica uporabe v zemljiški knjigi vpisana na njegovo ime. Zakoniti lastnik bi lahko v primeru napačne vknjižbe na podlagi ZLNDL svoje pravice izkoristil že v zemljiškoknjižnem postopku z vložitvijo ugovora, z vložitvijo izbrisne tožbe, lahko pa tudi z vložitvijo tožbe, kakršna je vložena v obravnavani zadevi.

Sodišče prve stopnje bo torej moralo vsebinsko presojati navedbe tožnikov o tem, da je bil pravi imetnik pravice uporabe njihov pravni prednik, do katerih se je v izpodbijani sodbi opredelilo le obiter dictum in brez argumentacije. Če bo ugotovilo, da je pravico uporabe pridobil, je lastninsko pravico pridobil na podlagi določb ZLNDL. Pri tem višje sodišče še opozarja, da je bila za veljaven prenos pravice uporabe potrebna ustrezna pravna podlaga v obliki odločbe ali pogodbe(11).

O stroških:

Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica delne razveljavitve sodbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je višje sodišče v skladu s 3. in 4. odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

Nazadnje višje sodišče kratko odgovarja na pritožbene navedbe prve toženke. Temeljni kriterij za odločitev sodišča o pravdnih stroških je kriterij uspeha, ki ga korigirajo načelo krivde in posebna pravila za določene vrste stroškov. Navedbe, ki jih v pritožbi izpostavlja prva toženka (da tožbi ni nasprotovala in da se ji ta ne zdi potrebna, saj je prepričana, da je edini upravičenec do nepremičnine občina) oz. njena pasivnost v postopku, na odločitev o pravdnih stroških ne morejo oz. ne bodo mogli vplivati.

Ugoditev prvotoženkini pritožbi pa je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari, ki se glede na naravo sosporništva razteza tudi nanjo.

----------------------------------------------------------------------

(1) Uradni list RS, št. 44/97

(2) Uradni list SFRJ, št. 6/80

(3) Uradni list DFJ, št. 36/45

(4) Primerjaj tudi: dr. Alojzij Finžgar, Civilno pravo, Stvarno pravo, Ljubljana, 1952, stran 49

(5) Uradni list FLRJ, št. 26/54

(6) dr. Alojzij Finžgar, Družbena lastnina in premoženjske pravice upraviteljev in uporabnikov družbene lastnine, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana, 1960, str. 76 in naslednje.

(7) Uradni list RS, št. 33/91–I in 21/94

(8) Uradni list RS, št. 1/91 – I in 45/94

(9) dr. Matija Damjan, Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lastnini in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja, Pravosodni bilten, 1/2011, stran 123

(10) Ur. l. RS, št. 87/2002

(11) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 389/2006 z dne 11. 12. 2008

Datum zadnje spremembe:

17.10.2011

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 2060/2017
• VSK sklep Cp 250/2008
• VSL sodba in sklep II Cp 1708/2010