VSC sodba II Kp 30/2010

Jedro

Za izpolnitev vseh znakov kaznivega dejanja krive ovadbe po IV. odst. 283. čl. KZ-1 se ne zahteva zgolj naznanitev, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa naznanitelj ve, da tako dejanje ni bilo storjeno, temveč še, da naznanitelj s tem povzroči, da državni organi začnejo ukrepati. Ravnanje državnih organov, kot reakcija na krivo ovadbo mora biti ne le izkazano, temveč tudi povzeto v opis kaznivega dejanja v obtožnem aktu, saj je sicer na mestu sklep, da dejanje, kot je opisano, ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja in torej ne gre za kaznivo dejanje.

Izrek

Ob reševanju pritožbe obdolženega F. M. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obdolženega F. M. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprosti obtožbe, da je naznanil, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, čeprav je vedel, da to kaznivo dejanje ni bilo storjeno, s tem, da je dne 19.9.2008 pri Policijski postaji Š. podal na zapisnik kazensko ovadbo in predlog za pregon, v katerem je navedel, da mu je v času od 16.6.2008 do 22.8.2008 na sedežu družbe A. T. d.o.o. v S. neznanec iz zaseženega osebnega avtomobila ukradel M. mašino, vredno 200,00 EUR, kotno brusilko z rezalno ploščo, vredno 150,00 EUR, zobna dleterja, vredna 30 EUR in še več manjšega orodja, vrednega skupaj 100,00 EUR, s čimer mu naj bi neznanec povzročil skupno za okoli 730,00 EUR škode, čeprav je vedel, da mu to orodje ni bilo ukradeno, saj ga ob zasegu ni imel v avtomobilu,

s čemer naj bi storil kaznivo dejanje krive ovadbe po IV. odstavku 283. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

Po I. odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

S pritožbeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po IV. odstavku 288. člena KZ. Izreklo mu je 500,00 EUR denarne kazni, določilo trimesečni rok plačila, obdolženca pa obsodilo še na plačilo stroškov kazenskega postopka, vključno s sodno takso.

Proti sodbi se je pravočasno pritožil obdolženec. Uveljavlja pritožbena razloga iz 1. in 3. točke 370. člena ZKP, ko pritožbo vlaga zaradi kršitve pravil kazenskega postopka (bistvena kršitev določb kazenskega postopka) in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Primarno predlaga spremembo sodbe (tako da se postopek ustavi), podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Višji državni tožilec B. O. je predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremeni in obdolženca oprosti obtožbe.

Sodbo sodišča prve stopnje je bilo treba spremeniti po uradni dolžnosti.

Uradni preizkus pritožbeno izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila 2. točke I. odstavka 383. člena ZKP, je dognal, da je prvo sodišče v škodo obdolženca kršilo kazenski zakon glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženca preganja, kaznivo dejanje (določilo 1. točke 372. člena ZKP).

Z dnem 1.11.2008 je pričel veljati Kazenski zakonik, ki je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije št. 55/2008, dne 4.6.2008. Tudi ta kazenski zakon (kot tudi tisti, ki so mu predhodili) v skladu z določilom II. odstavka 28. člena Ustave Republike Slovenije vsebuje določbo, po kateri se lahko odstopi od načela prepovedi retroaktivne veljavnosti zakona. Po določilu II. odstavka 7. člena KZ-1 se namreč ob načelu, da se za storilca uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja (določilo I. odstavka 7. člena KZ-1), v primeru, ko se po storitvi kaznivega dejanja zakon (enkrat ali večkrat) spremeni, uporablja za storilca tisti zakon, ki je zanj milejši. Po presoji pritožbenega sodišča je za obdolženega M. milejši novi kazenski zakon, torej KZ-1.

Po kazenskem zakonu, ki je veljal v času storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, je bilo kaznivo dejanje krive ovadbe po IV. odstavku 288. člena KZ storjeno že s tem, da je storilec naznanil, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, čeprav je vedel, da tako dejanje ni bilo storjeno. Za izpolnitev vseh znakov kaznivega dejanja po IV. odstavku 283. člena sedaj veljavnega kazenskega zakona pa se ne zahteva zgolj naznanitev, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa naznanitelj ve, da tako dejanje ni bilo storjeno, temveč še, da naznanitelj s tem povzroči, da državni organi začnejo ukrepati. Tako mora biti ravnanje državnih organov, kot reakcija na (krivo) ovadbo, ne le izkazano, temveč tudi povzeto v opis kaznivega dejanja v obtožnem aktu, saj je sicer na mestu sklep, da dejanje, kot je opisano, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja in torej ne gre za kaznivo dejanje. V obravnavanem primeru zahtevano ravnanje državnih organov ni bilo zajeto v opis kaznivega dejanja v obtoženem predlogu in posledično tudi ne v krivdoreku pritožbeno izpodbijane sodbe. Ker tako dikcija določila IV. odstavka 283. člena KZ-1 v primerjavi z dikcijo IV. odstavka 288. člena KZ zahteva več znakov kaznivega dejanja, kar pomeni, da je novi kazenski zakon za obdolženca milejši, je tako na mestu uporaba Kazenskega zakonika (Ur. l. RS št. 55/2008), ki pa dejanje krive ovadbe, kot je opisano v krivdoreku, ne določa več kot kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje bi tako moralo v smislu določila 7. člena KZ-1 opraviti presojo, kateri zakon je glede na opis kaznivega dejanja v obtožbi za obdolženega Majcna milejši. Ker bi glede na zgoraj navedeno bil na mestu sklep, da je milejši sedaj veljavni kazenski zakon, pa bi moralo prvo sodišče ob dognanju, da v obtožbi opisano dejanje, ni več kaznivo dejanje, obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostiti obtožbe. Ker tega ni storilo, je s tem, ko je obdolženca spoznalo za krivega, v obdolženčevo škodo kršilo kazenski zakon. To kršitev je pritožbeno sodišče opravilo po uradni dolžnosti tako, da je sodbo spremenilo samo in obdolženca oprostilo obtožbe in v posledici takšne odločitve za stroške kazenskega postopka obremenilo proračun. Glede na sprejeto odločitev so se pritožbene navedbe pokazale kot brezpredmetne in se pritožbeno sodišče o njihovi utemeljenosti ni moglo opredeljevati.

Pritožbeno sodišče je odločitev sprejelo na podlagi določila I. odstavka 394. člena ZKP.

Glede na to, da je bilo z odločbo pritožbenega sodišča odločeno v obdolženčevo korist, pritožbeno sodišče ni določilo sodne takse (določilo II. odstavka 98. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

29.09.2011

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba IV Kp 14666/2014
• VSL sklep VII Kp 39003/2015
• VSM Sodba IV Kp 20218/2017