VSL sklep I Cpg 1399/2010

Jedro

V pritožbi tožena stranka navaja, da je v dokaz glede poteka škodnega dogodka predlagala zaslišanje oškodovanca in varnostnega inženirja pri toženi stranki. Vendar to ne drži. Kot dokaz je zaslišanje teh dveh oseb predlagala k svojim navedbam, da podlaga za povrnitev škode po 87. členu ZZVZZ, ki jo je tožeča stranka tudi uveljavljala v tej pravdi, ni podana.

Ker pa za utemeljenost tožbenega zahtevka zadošča, da so podani elementi iz 86. člena ZZVZZ, ti pa so izpolnjeni, se s tistimi iz 87. člena pritožbeno sodišče ni ukvarjalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 22.960,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 06. 2007 dalje do plačila (I. točka izreka) in ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.240,60 EUR s pripadki (2. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določil pravdnega postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

3. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določilu 1. odstavka 86. člena Zakona zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 do 126/2003, v nadaljevanju ZZVZZ) ima tožeča stranka med drugim pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja. Po določilu 2. odstavka istega člena pa je za tako škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom, odgovoren delodajalec. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta bila v času škodnega dogodka poškodovana F. L. in žerjavovodja V. S. delavca tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do poškodbe prišlo ob poskusu prevoza približno 2 toni težkega obroča od mesta varjenja do 40 m oddaljenega vagona. Poškodovani F. L. je na obroč namestil dve verigi s kavlji. S pavšalno pritožbeno navedbo, da „za potek škodnega dogodka, kot ga je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje na 3. strani sodbe ni podlage v izvedenih dokazih“, pritožnica ni izpodbila konkretne prvostopne ugotovitve, da omenjeni obroč ni bil varno in ustrezno privezan, tako da ne bi bili ogroženi drugi delavci in delovno okolje. Tudi ni izpodbila nadaljnje odločilne prvostopne ugotovitve, da je žerjavovodja oškodovanca opozoril na neustrezen in nevaren privez, vendar pa ga je na prigovarjanje oškodovanca kljub temu dvignil in začel premikati po trasi poti. Po treh metrih se je obroč začel nagibati. Zato ga je žerjavovodja spustil k tlom, pri tem pa je kavelj ene verige zdrsnil preko obroča in pritisnil prst desne roke, s katero je oškodovanec držal obroč ob navarjeni del ob obroču, tako da mu je odščipnilo kazalec in poškodovalo sredinec desne roke. Prav tako pritožnica ni izpodbijala prvostopenjske presoje, da je bilo ravnanje žerjavovodje malomarno. Zato je pritožbeno sodišče na ugotovitve sodišča prve stopnje o poteku dogodka in tudi na dejstva, ki so podlaga presoji, da je bilo ravnanje žerjavovodje malomarno, vezano. Ugotovljena dejstva pa zadoščajo za presojo, da je odškodninska odgovornost tožene stranke po 86. členu ZZVZZ podana, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje.

6. Pravilno je tudi pojasnjevanje sodišča prve stopnje, da vprašanje morebitnega oškodovančevega doprinosa k nastanku škode za odločitev o tožbenem zahtevku ni pomembno (primerjaj 2. odstavek 148. člena OZ). Zato ni pomembno, ali se je oškodovanec res po privezu tovora umaknil na varno in se mu je ponovno približal šele potem, ko je (nevarno privezan) tovor zanihal, da bi ga zadržal, saj je ogrozil življenje njegovega sodelavca.

7. V pritožbi tožena stranka navaja, da je v dokaz glede poteka škodnega dogodka predlagala zaslišanje oškodovanca F. L. in varnostnega inženirja pri toženi stranki M. P. Vendar to ne drži. Kot dokaz je zaslišanje teh dveh oseb predlagala k svojim navedbam, da podlaga za povrnitev škode po 87. členu ZZVZZ, ki jo je tožeča stranka tudi uveljavljala v tej pravdi, ni podana. Po določilu 1. odstavka tega člena ima namreč zavod (tožeča stranka) pravico tudi zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec tudi takrat, če je bolezen ali poškodba zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu in drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. Tudi mnenje izvedenke je povezano izključno s to, drugo podlago.

Ker pa za utemeljenost tožbenega zahtevka zadošča, da so podani elementi iz 86. člena ZZVZZ, ti pa so izpolnjeni, se s tistimi iz 87. člena pritožbeno sodišče ni ukvarjalo.

Zato ni pomembno, ali so pravilne ugotovitve izvedenke ali ne, niti kaj bi v zvezi z okoliščinami, vezanimi na 87. člen ZZVZZ izpovedale za zaslišanje predlagane osebe, pa tudi ne, ali so bile v zvezi s to podlago storjene kakršnekoli kršitve.

8. Iz gornjih razlogov je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih tistih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določilo 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

07.09.2011

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 565/2001
• VSL sodba I Cpg 859/2010
• VSL sodba I Cpg 1450/2012