<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 4646/2010

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2011:I.CP.4646.2010
Evidenčna številka:VSL0065862
Datum odločbe:18.05.2011
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:zastaranje odškodninske terjatve - pribava listin - predložitev listin

Jedro

Izvedenec je pojasnil, da se na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije težko opredeli do vprašanja, kdaj je tisti datum, ko ni bilo več mogoče pričakovati bistvenega izboljšanja tožnikovega zdravstvenega stanja, kar pa je za odločitev o zastaranju tožbenega zahtevka odločilnega pomena. Zato bi moralo sodišče toženi stranki naložiti, da zahtevano dokumentacijo predloži oziroma je tožeči stranki onemogočilo izvajanje dokazov s tem, da ni sledilo njenemu predlogu za izdajo ustreznega sklepa po prvem odstavku 227. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je dolžna tožena stranka plačati odškodnino v višini 17.316,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 113,58 EUR in stranskega intervenienta v znesku 401,52 EUR.

Tožeča stranka s pritožbo izpodbija sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, Višjemu sodišču pa predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik navaja, da tožena stranka izvedencu ni dostavila celotne medicinske dokumentacije, zaradi česar izvedeniškemu mnenju ni mogoče v celoti slediti. Izvedenec sam je v mnenju zapisal, da se na podlagi razpoložljive dokumentacije težko opredeli do vprašanja, kdaj je tisti datum, ko ni bilo več mogoče pričakovati bistvenega izboljšanja tožnikovega zdravstvenega stanja. Ker tožena stranka dokumentacije ni predložila, bi moralo sodišče postopati po določbi 227. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodba o navedenem nima razlogov. Tožnik je že k tožbi priložil tudi mnenje izvedenca dr. P., ki datum zaključka zdravljenja opredeljuje drugače. To mnenje bi sodišče moralo upoštevati kot dokaz in oba izvedenca soočiti. Odločbe ZPIZ ni mogoče šteti kot datum zaključka zdravljenja, kajti prav v postopku ocene invalidnosti se je pokazalo, da tožeča stranka ni bila ustrezna zdravljena, zaradi česar je pri njem podana invalidnost III. kategorije. Zato ne drži ugotovitev sodišča, da se je ob nastopu dela s polovičnim delovnim časom seznanil z obsegom svoje poškodbe. Izpodbijana sodba nima razlogov glede zatrjevane kršitve pojasnilne dolžnosti delavcev tožene stranke, čeprav je tožnik uveljavljal odškodninski zahtevek tudi iz tega temelja. V tem delu gre za kršitev poslovne odškodninske odgovornosti, zato velja splošni zastaralni rok.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka utemeljuje svoj odškodninski tožbeni zahtevek na dveh podlagah in sicer na storjeni zdravniški napaki oziroma odgovornosti tožene stranke za strokovno napako njenih delavcev in kršitvi pojasnilne dolžnosti zdravnika (147. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ v zvezi s 45. in 47. členom Zakona o zdravstveni dejavnosti). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja, pri čemer je pravilno zaključilo, da zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika prične teči šele tedaj, ko je končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode (telesnih bolečinah, duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnostih, strahu in skaženosti), stanje oškodovanca pa je stabilizirano (prim. VSL II Cp 1960/2009, VSL II Cp 4454/2009, VSL II Cp 1409/2000). Vendar se je sodišče o ugovoru zastaranja opredelilo le v razmerju do prve izmed navedenih tožbenih podlag, medtem ko razlogov glede kršitve pojasnilne dolžnosti ni podalo, s tem pa zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).

Tožnik utemeljeno uveljavlja tudi kršitev 8. točke drugega odstavka ZPP, saj je prvostopno sodišče svojo odločitev oprlo na izvedeniško mnenje, ki ni bilo izdelano na podlagi celotne medicinske dokumentacije. Slednjo bi morala predložiti tožena stranka, na kar je opozoril tako izvedenec, kot tudi tožeča stranka. Izdelano mnenje tako ni eksaktno oziroma je pomanjkljivo (tretji odstavek 254. člen ZPP), kar izrecno izhaja že iz samega mnenja. Izvedenec je namreč pojasnil, da se na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije težko opredeli do vprašanja, kdaj je tisti datum, ko ni bilo več mogoče pričakovati bistvenega izboljšanja tožnikovega zdravstvenega stanja, kar pa je za odločitev o zastaranju tožbenega zahtevka odločilnega pomena. Zato bi moralo sodišče toženi stranki naložiti, da zahtevano dokumentacijo predloži oziroma je tožeči stranki onemogočilo izvajanje dokazov s tem, da ni sledilo njenemu predlogu za izdajo ustreznega sklepa po prvem odstavku 227. člena ZPP. Pritožbi pa velja v tej zvezi vendarle pojasniti, da bi lahko sodišče ravnalo skladno s petim odstavkom 227. člena ZPP šele v primeru, ko tožena stranka obveznosti iz sklepa ne bi izpolnila.

Res je tožeča stranka tožbi priložila tudi mnenje dr. P., ki pa ga je skladno z ustaljeno sodno prakso mogoče obravnavati le kot del navedb tožeče stranke. Ker bi bil v predmetni zadevi dr. P. lahko zaslišan le kot priča (tožena stranka njegovega mnenja namreč ne sprejema), ni mogoče opraviti morebitnega soočenja med njim in dr. K., saj soočenja med pričo in izvedencem ZPP ne predvideva (prim. J. Zobec: ZPP s komentarjem, 2. knjiga, GV založba in Uradni list 2006, str. 463 ).

Ker je na podlagi prvega odstavka 352. člena relevantno tudi vprašanje, kdaj so bile tožniku znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče opredeliti višino škode, naj sodišče o tem, kot tudi glede izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti, zasliši tudi tožnika. Vedenje o okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti višino škode, seveda ni v celoti prepuščeno oškodovancu, temveč je potrebno ugotoviti, kdaj bi oškodovanec moral in mogel vedeti za obseg škode (prim. II Ips 399/2005, II Cp 4454/2009), zato naj sodišče po pridobitvi celotne medicinske dokumentacije (o čemer naj izda sklep po prvem odstavku 227. člena ZPP), terja dodatno dopolnitev izvedeniškega mnenja glede vprašanja stabilizacije zdravstvenega stanja tožnika, torej o tem, kdaj bi po mnenju izvedenca tožnik moral in mogel vedeti za obseg nastale mu negmotne škode. V kolikor tožena stranka dokumentacije ne bi predložila, naj sodišče postopa skladno s petim odstavkom 227. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje je tako na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj bo zaradi narave kršitev določb postopka oziroma izpeljave nadaljnjega postopka (izdaja sklepa za izpolnitev edicijske dolžnosti tožene stranke, zaslišanje tožnika, dopolnitev izvedeniškega mnenja, bolj zadoščeno načelu ekonomičnosti postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP), v kolikor se izvede pred sodiščem prve stopnje. Polega tega je prvostopno sodišče povsem prezrlo eno izmed podlag tožbe, zato bi sodišče druge stopnje, v kolikor bi o njej podalo razloge kot prvo sodišče, poseglo tudi v ustavno pravico pravdnih strank do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.


Zveza:

OZ člen 147, 352.
ZPP člen 227, 227/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.09.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU3Mjgx