VSL sodba I Cp 4271/2010

Jedro

Za neodločitev o stroških postopka v sodbi ni podlage v določbah ZPP, kot tudi ne za izdajo posebnega sklepa o stroških postopka, vendar navedena kršitev ne predstavlja kakšne bistvene kršitve postopkovnih določb, saj na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka, ni vplivala.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in izpodbijana sodba v točki 2. izreka delno spremeni tako, da je prvotoženec tožnici dolžan plačati (poleg dosojene odškodnine 12.176,08 EUR s pripadki) še 2.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.10.2008 dalje do plačila v roku 15 dni.

V preostalem delu se pritožba zoper sodbo zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tudi pritožbi zoper sklep se delno ugodi in izpodbijani sklep v točki 2 izreka sklepa spremeni tako, da je prvotoženec tožnici dolžan povrniti pravdne stroške v znesku 2.072,82 EUR (in ne le zgolj 1.861,95 EUR) v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

V preostalem se pritožba zoper sklep (stroškovna odločitev) zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Prvotoženec je dolžan tožnici povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 100,15 EUR v roku 15 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je najprej s sodbo prvemu tožencu naložilo, da je tožnici dolžan plačati 12.176,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.10.2008 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek zoper prvega toženca pa zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek zoper drugo toženko, v razlogih sodbe pa navedlo, da bo o pravdnih stroških odločeno z ločenim sklepom. Iz razlogov sodbe izhaja, da je toženec odškodninsko odgovoren tožnici zaradi ugriza psa A. v roko dne 21.10.2005, in sicer kot skrbnika psa, in sicer na dvorišču pred trgovino, ki jo za svojo dejavnost uporablja druga toženka, ki ni lastnica nepremičnine, na kateri je prišlo do škodnega dogodka. Dejstvo, da je druga toženka imetnik trgovine, pred katero je prišlo do škodnega dogodka, ne zadošča za ugotovitev odškodninske odgovornosti druge toženke. Poleg vtoževane materialne škode je sodišče tožnici, upoštevajoč ugotovljeno stopnjo in trajanje bolečin in strahu ter druge okoliščine obravnavane zadeve tožnici, ki je v škodnem dogodku (ugrizu psa) utrpela globoko raztrganino na desni dlani, iz naslova prestanih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo pravilno denarno odškodnino v znesku 2.500,00 EUR (od zahtevani 8.000,00 EUR), za strah ji je prisodilo odškodnino v znesku 800,00 EUR od zahtevanih 4.000,00 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 7.000,00 EUR (od zahtevanih 16.000,00 EUR).

S sklepom, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o stroških, pa je tožnici naložilo, da drugi toženki povrne pravdne stroške v višini 1.088,95 EUR, prvemu tožencu pa naložilo, da tožnici povrne nastale pravdne stroške v višini 1.861,95 EUR s pripadki v primeru zamude, upoštevajoč pri tem, da tožnica v pravdi zoper drugo toženko ni uspela, v pravdi zoper prvega toženca pa upoštevajoč uspeh po temelju in višini ocenilo, da je tožeča stranka uspela s približno 70%.

Tako zoper sodbo kot zoper sklep se pritožuje tožnica. V pritožbi zoper sodbo glede njenega zavrnilnega dela uveljavlja vse pritožbene razloge, naštete v 1. odstavku 338. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku), to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni. V pritožbi opozarja,k da je bil toženčev pes izpuščen na dvorišču pred trgovskim podjetjem S. in je ugriznil v roko tožnico, ki je tedaj prišla v trgovino kot kupec, toženčev pes pa jo je ugriznil ob vhodu v trgovino oz. skladišče. Dvorišče služi za vhod v trgovino oz. skladišče ter za parkiranje avtomobilov strank trgovine, kot tudi za delovišče podjetja S. Psa je na dvorišče podjetja izpustil prvi toženec in s tem ravnal v nasprotju z minimalnim pogoji za varnost zunanjih prostorov trgovin, kot jih določa točka 3 6. člena Pravilnika o minimalnih tehničnih in drugih pogojih, ki se nanašajo na prodajne objekte za opravljanje trgovinske dejavnosti in pogojih za prodajo blaga zunaj prodajaln (Ur. l. RS, št. 28/1993), veljavnega v času škodnega dogodka. Delna odgovornost prvega toženca kot poslovodje druge toženke, in sicer odgovornost delodajalca za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu po 1. odstavku 147. člena OZ (Obligacijskega zakonika). Solidarna odgovornost tožencev pa je podana na podlagi 168. člena OZ. Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo, pri čemer za posamezne vtoževane oblike nepremoženjske škode (telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v pritožbi obširno opisuje kakšne bolečine in strah je tožnica utrpela, meni, da je dosojena odškodnina prenizka in bi sodišče prve stopnje moralo tožnici prisoditi celotno vtoževano odškodnino za vse vtoževane oblike nepremoženjske škode ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe. Sodbo izpodbija tudi glede stroškov, ker z njo o stroških ni bilo odločeno, čeprav jih je tožnica uveljavljala.

Zoper stroškovno odločitev pa se pritožnik pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep o stroških spremeni tako, da zahtevku za nerazdelno plačilo stroškov v breme obeh tožencev ugodi v celoti, zahtevek tožencev glede pravdnih stroškov pa v celoti zavrne, tožencema pa naloži tudi nerazdelno plačilo stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi opozarja na določbo 163. člena ZPP, da odloči sodišče o zahtevi za povrnitev stroškov v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim, s posebnim sklepom o stroških pa le tedaj, kadar pravica do povračila stroškov ni odvisna odločbe o glavni stvari. Naknadna izdaja stroškovnega sklepa je procesno nepravilna. Ker tožeča stranka s pritožbo sodbo izpodbija, ji gredo priglašeni pravdni stroški v celoti, toženi stranki pa do povrnitve stroškov nista upravičeni. Sicer pa so tudi stroški prisojeni nepravilno, saj je bila pripravljalna vloga z dne 25.1.2010 (priglašenih 525 točk) potrebna, ker je v njej tožnica morala zavzeti stališče do pripomb tožencev na mnenje izvedenca in naknadno podane ugovore glede premoženjske škode. Pritožbi sta delno utemeljeni.

Po oceni pritožbenega sodišča je utemeljena pritožba tožnice glede (ne) dosojene odškodnine (zavrnitve tožbenega zahtevka) iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter pretrpljenega strahu (dosojena odškodnina v višini 2.500,00 EUR oz. 800,00 EUR). Po oceni pritožbenega sodišča bi upoštevajoč obe temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko (načelo individulizacije in načelo kolektivne pogojenosti višine odškodnine) ter ugotovljeno stopnjo in trajanje bolečin in strahu ter glede na vse ugotovljene konkretne okoliščine, ki se v obravnavanem primeru odražajo pri tožnici kot oškodovanki, pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znašala skupaj 4.000,00 EUR (1.500,00 EUR več kot je tožnici prisodilo sodišče prve stopnje), za strah pa skupno (upoštevajoč primarni in sekundarni strah) 2.000,00 EUR (torej 1.200,00 EUR od prisojenega zneska 800,00 EUR). Na podlagi 1. odstavka 351. člena ZPP v zvezi s 5. alineo 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče v navedenem obsegu pritožbi tožnice delno ugodilo ter tožnici prisodilo še 2.700,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo (in sicer 1.500,00 EUR za telesne bolečine in 1.200,00 EUR za strah).

V preostalem delu pa je tožničina pritožba zoper sodbo neutemeljena (glede stroškovne odločitve, več v nadaljevanju obrazložitve). Glede odškodninske odgovornosti toženke je tožnica kot tožbeno podlago navedla, da je za nastalo škodo odgovoren toženec kot imetnik nevarne živali (psa), toženka pa kot imetnik trgovske prodajalne, pred katero ni zagotovila varnosti svojim strankam, toženec pa je lastnik in direktor toženke. Pritožbeni očitki tožnice, da je toženka odgovorna za ravnanje toženca kot direktorja, ki naj bi (kot direktor) izpustil psa na dvorišče, torej odgovorna za ravnanje njenega delavca, kot tudi, da naj bi dvorišče pred hišo bilo dvorišče podjetja (toženke), ki služi za vhod v trgovino oz. skladišče ter za parkiranje avtomobilov strank trgovine kot tudi za delovišče toženke, predstavljajo pravno nedopustne pritožbene novote (nova dejstva iz 1. odstavka 337. člena ZPP). Tožnica namreč v pritožbi ne navaja, zakaj navedenih dejstev ni v skladu z 286. členom ZPP navedla (brez svoje krivde) že v postopku pred sodiščem prve stopnje (toženka je svoji odškodninski odgovornosti osporavala). Pritožba tako ne omaja zaključka sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala podlage za odgovornost toženke, še posebej ne opustitve dolžnega ravnanja toženke. Zavrnitev tožbenega zahtevka zoper toženko je zato materialnopravno povsem pravilna. Neutemeljen je pritožbeni očitek glede odmere odškodnine za tožničino nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede te oblike nepremoženjske škode pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ustrezno upoštevalo pravila iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami) ter glede na ugotovljene konkretne okoliščine tožnici prisodilo pravično denarno odškodnino, ko ji je iz navedenega naslova priznalo pravično denarno odškodnino v višini 7.000,00 EUR. Pritožba tega v ničemer ne omaja.

V opisanem delu je zato pritožbeno sodišče (glede odškodninske odgovornosti toženke in dosojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožbo tožnice na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Posebej glede stroškovne odločitve:

Drži sicer pritožbeni očitek tožnice, da za neodločitev o stroških postopka v sodbi (sodišče prve stopnje je zgolj v razlogih navedlo, da bo o pravdnih stroških sodišče odločilo z ločenim sklepom, pa tudi to je v nasprotju z določbami 163. člena ZPP). Ni podlage v določbah ZPP, kot tudi ne za izdajo posebnega sklepa o stroških postopka, vendar navedena kršitev ne predstavlja kakšne bistvene kršitve postopkovnih določb, saj na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka, ni vplivala (pritožba tožnice zoper sodbo bi lahko predstavljala predlog za izdajo dopolnilne odločitve o pravdnih stroških, taka možnost pa je bila tožencema odvzeta z vročitvijo (skupaj) sodbe in sklepa – toženca, ker je bilo o stroških odločeno s posebnim sklepom, nista imela podlage za predlog za izdajo dopolnilne odločbe glede stroškov postopka). Zato ne drži pritožbeni očitek, da toženka ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov, kot tudi ne pritožbeni očitek, da ni podlage za uporabo (smiselno) 2. odstavka 154. člena ZPP (odločitev o pravdnih stroških upoštevajoč uspeh v pravdi).

Ker pa je pritožbeno sodišče delno spremenilo izpodbijano sodbo, se je glede toženca spremenil tudi uspeh v pravdi. Pri tem je neutemeljen pritožbeni očitek glede napačno odmerjenih stroškov tožnice glede pripravljalne vloge za dne 25.1.2010 kot podrednih stroškov. Ne drži namreč pritožbeni očitek o potrebnosti te pripravljalne vloge upoštevajoč, da so pritožbene trditve glede navedene vloge protispisne in pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prve stopnje o nepotrebnosti te vloge. Upoštevajoč spremenjeno odločitev o glavni stvari glede toženca je tako tožnica v pravdi uspela s 75 % (po temelju 100 % in po višini 50 %). Sodišče je zato tožeči stranki od odmerjenih stroškov glede na uspeh priznalo 2.344,97 EUR, tožencu pa glede na uspeh v pravdi 272,15 EUR, kar skupno znaša 2.072,82 EUR (in ne le 1.861,95 EUR kot je napačno odločilo sodišče prve stopnje). Pritožbeno sodišče je zato moralo izpodbijano stroškovno odločitev navedenemu ustrezno spremeniti na podlagi 3. točke 365. člena ZPP, v preostalem pa pritožbo tožnice zoper sklep kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrditi izpodbijano stroškovno odločitev na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

Na podlagi 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP je glede na spremenjeno sodbo in stroškovno odločitev tožnica delno upravičena tudi do povračila stroškov pritožbenega postopka (toženca povračila stroškov nista uveljavljala). Tožeči gre zato 15 % (uspeh pritožbenega postopka) njenih stroškov pritožbenega postopka obeh pritožb (zoper sodbo in zoper sklep), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z dejansko nastalimi stroški ter Odvetniško tarifo (OT) in sicer le glede enega toženca. Tako odmerjeni stroški za pritožbo zoper sodbo znašajo 89,58 EUR (1.194,40 EUR – polovica znaša 975,20 EUR, 15 % pa 89,58 EUR; za pritožbo zoper sklep pa je tožeča upravičena do 10,57 EUR (141,00 EUR odmerjenih stroškov deljeno z dva je 70,50 EUR, 15 % pa 10,57 EUR). Skupno odmerjeni stroški pritožbenega postopka, do katerih je upravičena tožnica znašajo tako 100,15 EUR in jih je v skladu s citirani zakonskimi določbami tožnici dolžan povrniti toženec.

Datum zadnje spremembe:

07.09.2011

Podobni dokumenti:

• VSM sodba I Cp 418/2013
• VSL sodba II Cp 3154/2012
• VSL sodba II Cp 3455/2014