VSL sklep I Cp 721/2011

Jedro

Zastaranje zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve je lahko začelo teči šele s časovnim trenutkom, ko je tožečima strankama toženec preprečil uporabo nepremičnine, v katero sta vlagala.

V zvezi z izračunom vlaganj je bila pravilno uporabljena stroškovna metoda.

V primerih, ko pravdne stranke več ne razpolagajo z listinami, ki bi dokazovale posamezne pravno odločilne okoliščine, je dokazna aktivnost lahko osredotočena na zaslišanje pravdnih strank o dejstvih, ki izvirajo iz relativno oddaljene preteklosti.

V skladu z določbo 1. odstavka 286. člena ZPP je procesno načelo razpravnosti iz 1. odstavka 7. člena ZPP omejeno s prekluzijo navajanja dejstev in predlaganja dokazov. V 4. odstavku pa je uzakonjena izjema od tega načela, ko lahko stranka tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo (pa tudi v kasnejših vlogah) navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Ker je treba vse izjeme (tudi procesne) restriktivno razlagati, v konkretnem primeru takšna izjemna situacija ni izkazana.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in V. izreka sodbe) razveljavi ter vrne zadeva v tem delu v novo sojenje.

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe odločilo, da je tožena stranka dolžna tožečima strankama v 15 dneh nerazdelno plačati 21.584,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 05. 2004 dalje do plačila. Toženi stranki je še naložilo, da plača tožečima strankama nerazdelno 3.625,84 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni. Po poteku roka za prostovoljno izpolnitev te obveznosti je dolžna tožena stranka plačati zakonske zamudne obresti, ki pričnejo teči od prvega naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev te obveznosti.

Zoper navedena dela sodbe vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu oziroma razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov tožene stranke v 15 dneh po prejemu odločbe o njihovi odmeri, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poudarja, da ne drži, da je med strankama nesporno, da je sporno zemljišče kupil oče tožeče stranke in tožene stranke. Omenjeno dejstvo ni skladno z dokazi, ki jih je sodišče izvedlo v postopku. Iz zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 414 k.o. B. G. izhaja, da pokojni oče nikoli ni bil lastnik parcele št. 1726/2, k.o. B. G., na kateri se je nahajala hiša, v katero vlaganja so predmet spora v tej zadevi. Iz omenjene dokazne listine je namreč razvidno, da je bil lastnik nepremičnine tožena stranka, ki je svojo lastninsko pravico vpisala v zemljiško knjigo v letu 1972. Obstaja očitno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in na vsebino same listine, konkretno zemljiškoknjižnega izpiska, zato je podana absolutna kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zaradi omenjene neskladnosti je nepravilen zaključek, da sta tožeči stranki imeli dovoljenje lastnika zemljišča za gradnjo oziroma ureditev nepremičnine. Edini lastnik omenjene nepremičnine je bila izključno tožena stranka, zato tožeča stranka ni mogla črpati nobenih dovoljenj od pokojnega očeta prvotožeče stranke in tožene stranke, ki lastnik nepremičnine nikoli ni bil. Tožeča stranka je zahtevek za priznanje solastninske pravice in izdajo zemljiškoknjižnega dovolila dne 16. 06. 2006 umaknila. Z umikom zahtevka je odpadla podlaga, da bi sodišče lahko odločalo o domnevnem nastanku solastninske pravice, saj sodišče skladno s procesnimi pravili lahko odloča zgolj v okvirjih postavljenega tožbenega zahtevka. Zaključki glede nastanka solastnine so tudi nepravilni, saj temeljijo na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju glede dovoljenja pokojnega očeta prvotožeče in tožene stranke za gradnjo nepremičnine. Pokojni oče nikoli ni bil lastnik zemljišča in zato ni mogel dovoliti gradnje oziroma biti stranka dogovora o vzpostavitvi solastnine. Sodišče se ni spuščalo v nadaljnjo obrazložitev, ali je bil dogovor o vzpostavitvi solastnine dosežen temveč je zgolj zaključilo, da je le-ta nastala na podlagi 21., 24. do 26. člena ZTLR. Navedene določbe uzakonjajo različna stanja in bi se moralo sodišče opredeliti oziroma natančno pojasniti, na podlagi katerega člena ZTLR je štelo, da sta tožeči stranki pridobili solastninsko pravico. Ker tega ni utemeljilo, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Določba 1. odstavka 24. člena ZTLR ureja položaj, ko dobroverni graditelj zgradi objekt na zemljišču, ki ni v njegovi lasti. Opis zakonske določbe tako ne ustreza opisu dejanskega stanja, saj tožeči stranki nista zgradili objekta temveč sta zgolj uredili mansardo, drugič pa tožeči stranki nista bili dobroverna graditelja. Obe sta izpovedali, da sta najkasneje v letu 1993 izvedeli, da zemljišče ni v lasti očeta temveč tožene stranke, zato jih najmanj od takrat po prepričanju tožene stranke pa že od leta 1972, ni mogoče obravnavati kot dobroverna graditelja. V spornem primeru glede zastaranja tožbenega zahtevka ni mogoče uporabiti določbe 3. odstavka 48. člena SPZ, ki določa, da zastaralni rok za zahtevke graditelja teče od dneva, ko je graditelj izgubil posest. Ker so bila vlaganja opravljena v času veljavnosti ZTLR, je treba uporabiti določila ZTLR. ZTLR pa ne določa, kot je določeno v 3. odstavku 48. člena SPZ, po katerem bi zastaralni roki za zahtevke graditelja začeli teči šele z izgubo posesti. Zato je treba uporabiti splošno določbo ZOR ali OZ, da je splošni zastaralni rok 5 let in sicer od dneva, ko sta bili tožeči stranki seznanjeni ali bi lahko bili seznanjeni z dejstvom, da je lastnik zemljišča tožena stranka. Zato je pomembno vprašanje, kdaj sta bili tožeči stranki seznanjeni z dejstvom, da nepremičnina, v katero sta vlagala, ni v lasti pokojnega očeta temveč v lasti tožene stranke. Iz izpovedi obeh tožečih strank je mogoče nesporno zaključiti, da sta najpozneje v letu 1993 ugotovili, da je tožena stranka lastnik nepremičnine in sta se tedaj morali zavedati, da vlagata v nepremičnino, ki ni od pokojnega očeta oziroma ni njuna. Dejstvo, da sta menili, da se bosta dogovorili s toženo stranko, njunega položaja ne olajša, saj s trenutkom ugotovitve pravega lastništva nista bili več dobroverni glede lastništva. Upoštevaje načelo javnosti vpisa v zemljiško knjigo in publicitete vpisa v zemljiško knjigo je neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke na dejstvo, da nista vedeli za pravo lastništvo nepremičnine. Tožeči stranki nista niti zatrjevali niti dokazovali, da bi bili zavedeni glede lastništva nepremičnine. Tožena stranka je bila vpisana kot lastnica nepremičnine že od njenega nakupa, zato se tožeči stranki ne moreta sklicevati na dejstvo, da nista bili seznanjeni z lastništvom nepremičnine. Zato je zahtevek tožečih strank postavljen dne 28. 05. 2004 zastaran, saj je poteklo več kot 5 let od trenutka, ko sta tožeči stranki izvedeli za pravega lastnika nepremičnine (leta 1993), oziroma od trenutka, ko bi mogli izvedeti za pravega lastnina nepremičnine (leto 1972). Zato tožena stranka tudi nasprotuje zaključku sodišča, da tožeči stranki do leta 2003 nista bili seznanjeni, da vlagata v tujo nepremičnino. V zvezi z zahtevkom za povračilo vlaganj pritožnica poudarja, da je sodišče pozvalo tožečo stranko na specifikacijo tožbenega zahtevka na glavni obravnavi dne 27. 11. 2008. Tožeča stranka je s pripravljalno vlogo z dne 12. 12. 2008 prepisala navedbe iz poročila predpravdnega izvedenca S. J. Kljub izrecnemu opozorilu tožene stranke v njeni pripravljalni vlogi z dne 21. 01. 2009, da tožeča stranka podaja samo trditveno podlago, na dokazno podlago po pozablja, se sodišče do tega ugovora tožene stranke sploh ni opredelilo in je zato podana kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče pa je tožeči stranki na glavni obravnavi dne 15. 06. 2010 skladno z 285. členom ZPP ponovno naložilo, da v 15 dneh opredeli oziroma specificira vlaganja. Omenjeno naložitev dopolnitve tožbe je zamolčalo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Tožeča stranka je ponujeno priložnost izkoristila in v pripravljalni vlogi z dne 30. 06. 2010 opravila dodatno specifikacijo del na način, da je vse zneske iz SIT pretvorila v EUR in pri vsaki postavki dodala mesec in leto, ko je bilo to delo opravljeno. Tožena stranka je v svoji četrti pripravljalni vlogi z dne 15. 07. 2010 odgovorila na navedbe tožene stranke, pri čemer je sodišče opozorila na popolno odsotnost procesnega dokaznega gradiva, s katerim bi tožeča stranka dokazovala opravljena dela. Tožena stranka je opozorila, da tožeča stranka ponovno ne ponudi nobenega dokaza, da je sama opravila opisana dela. Ponudila ni nobenega dokumenta, ki bi dokazoval, da je kupila kaj od materiala, ki je naveden, niti ni ponudila druge dokumentacije, ki bi dokazovale opravljanje investicije. Pri tem je tožena stranka opozorila, da je celo odsotna sleherna korelacija med opisom del iz poročila S. J. iz izpisa dnevnika drugotožeče stranke, ki naj bi dokazoval delo, opravljeno na nepremičnini. Ni ponudila dokaza, da je opisano delo, na katerega se sklicuje tudi, sama izvedla. Ob predpostavki obstoja cenitvenega poročila S. J. in izpisa iz osebnega dnevnika drugotožeče stranke pa bi morala natančno povezati opis del, kot izhaja iz poročila, z natančno navedbo dni, ko je bilo delo opravljeno in opisom tega dela, kot ta izhaja iz izpiska iz osebnega dnevnika. Postavke opisa del iz cenitvenega poročila S. J., ki je prepisano v pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 30. 06. 2010, ni moč najti v izpisu osebnega dnevnika niti po datumih, niti po vsebini. Sodišče samo ne sme primerjati ponujenih dokazov, niti ni dolžnost sodišča, da iz zatrjevanih dokazov samo izbere dejstva, ki podpirajo zahtevke stranke, temveč mora dejstva stranka zatrjevati sama in jih ustrezno povezati z dokazi, ki jih ponuja (1. odstavek 7. člena v zvezi z 212. členom ZPP). Navajanje dejstev in predlaganje dokazov je povsem v rokah strank. V konkretnem primeru pa je odsotna natančna korelacija med opisom opravljenega dela in dokazom, ki naj bi potrjeval, da je prav tožeča stranka tista, ki je opravila točno zatrjevana dela. Tožena stranka je vlaganje tožečih strank vseskozi zanikala in na glavni obravnavi dne 28. 03. 2006 izrecno izjavila, da je večino dela opravila sama s pomočjo profesionalnih zidarjev in svojih prijateljev. Nadalje je zanikala opravljena dela s strani tožeče stranke z izjemo določenih del v mansardi. Končno je natančno pojasnila, katera dela je opravila sama. Svoje trditve je ponovila tudi na glavni obravnavi dne 15. 06. 2010, ko je ponovno zatrdila, da tožeča stranka nobenega dela ni opravila z izjemo vlaganja v notranjo opremo mansarde, pohištva mansarde in stropne obloge mansarde. Ko je sodišče prve stopnje navedlo, da tožena stranka del vlaganj, posebej v mansardo, priznava, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 1. odstavka 339. člena ZPP, saj je tožena stranka tekom postopka izrecno zanikala vsa vlaganja tožečih strank in priznava zgolj vlaganja v notranjo opremo mansarde, pohištva v mansardi in stropne obloge mansarde. Tudi sicer se sodišče ni opredelilo, zakaj ne verjame izpovedi tožene stranke, da tožeča stranka nobenega dela ni opravila, pač pa je brez vsebinske obrazložitve v celoti verjelo izpovedi tožeče stranke. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 15. 07. 2010 opozorila sodišče, da v kolikor je tožeča stranka predložila izpis iz osebnega dnevnika, bi morala navedbe iz izpisa dnevnika povzeti in povezati z opisom del iz cenilnega poročila S. J., ki predstavlja trditveno podlago zahtevka. Tožeča stranka bi morala natančno za vsako posamično postavko opisa del iz pripravljalne vloge navesti datum, kdaj je bila izvedena in povezana z datumom opravljene storitve in opisom storitve, ki izhaja iz izpisa osebnega dnevnika (opis del v pripravljalni vlogi se razlikuje od opisa del v izpisu osebnega dnevnika drugotožeče stranke in bi zato morala tožeča stranka natančno pojasniti, katero delo iz izpisa osebnega dnevnika se nanaša na postavke del iz poročila S. J.). Tovrstne povezave ne more nadomestiti navedba meseca in leta pod posamičnim opisom del, saj je tovrstna navedba premalo specificirana, sploh pa ni izkazana kaj šele dokazana povezava z delom, opisanim v izpisu osebnega dnevnika. Kljub temu pa je tožena stranka opravila natančno primerjavo postavk opravljenega dela, kot to izhaja iz poročila S. J. in pripravljalne vloge tožeče stranke na eni strani in opisom opravljenih del, kot izhaja iz osebnega dnevnika drugotožeče stranke. Ugotovila je, da se nobena speicificirana postavka opravljenega dela po poročilu S. J. in pripravljalni vlogi ne sklada z opisom del iz osebnega dnevnika drugotožeče stranke. Navedla je tudi nekaj primerov in sicer, da je vgrajevanje armiranega betona (MB30 prereza 0,12 – 0,20 metrov/m3/20 – 21 za armirane stopnice) bilo izvedeno v maju 1972 (prepis iz poročila S. J. iz zadnje pripravljalne vloge tožeče stranke), dočim iz izpisa osebnega dnevnika ne izhaja, da bi se takrat opravljalo kako delo, povezano z armiranimi stopnicami (povzeto po izpisu osebnega dnevnika drugotožeče stranke); da je pod mizarskimi deli dobavo in montažo lesenih podbojnih kril z okovjem in montažo na objektu opravila v mesecu maju 1972 (prepis iz poročila S. J. in zadnje pripravljalne vloge tožeče stranke), dočim iz izpisa osebnega dnevnika za mesec maj 1972 nikjer ne izhaja, da bi tožeča stranka opravila ta dela (povzeto po izpisu osebnega dnevnika drugotožeče stranke); da je dobavo in montažo polne lesene zaščitne strehe na vzhodnem in zahodnem delu balkona s podesti, opravila junija 1972 (prepis iz poročila S. J. iz zadnje pripravljalne vloge tožeče stranke), ko pa to delo sploh ni navedeno v izpisu osebnega dnevnika (povzeto po izpisu osebnega dnevnika drugotožeče stranke) itd. Tožeča stranka tem navedbam tožene stranke sploh ni vsebinsko nasprotovala razen zgolj s pavšalno navedbo, da neskladja ni in da bi bilo zato treba te navedbe tožene stranke šteti za dokazane v skladu z 2. odstavkom 214. člena ZPP. Zato je storjena bistvena kršitev določb postopka, ki vpliva na pravilnost odločbe. Ker se do teh navedb tožene stranke tudi sodišče ni opredelilo, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, in tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Sicer pa izpis iz dnevnika drugotožeče stranke sploh ni mogoče šteti kot dokaz. Na glavni obravnavi dne 27. 11. 2008 je namreč pooblaščenec tožeče stranke izrecno navedel, da je ročni izpis dnevnika potrebno šteti kot del trditvene podlage zahtevka tožeče stranke. Na nepravilen zaključek sodišča, da so dela dokazana, ne more vplivati niti obstoj izvedenskega mnenja izvedenca B. A., saj je slednji sam navedel, da je vse izračune povzel po mnenju S. J., zato niti ni ugotavljal, ali so dela dejansko bila opravljena s strani tožečih strank in zato izvedensko poročilo ne predstavlja izvedenskega poročila oziroma mnenja skladno z določili ZPP. Izpovedbe tožečih strank prav tako ne morejo predstavljati edinega dokaza za opravljena dela, sploh ob dejstvu, da je tožena stranka ves čas postopka izrecno in argumentirano nasprotovala trditvam in izjavam tožečih strank o opravljenih delih. Sodišče se ni opredelilo, zakaj je v celoti pritrdilo izpovedbam tožečih strank in zakaj ne izjavam tožene stranke. Sodišče je tudi nepravilno zavrnilo predlagani dokaz z zaslišanjem priče D.J. O. z obrazložitvijo, da je podan prepozno. Tožena stranka je predlagala zaslišanje priče s svojo četrto pripravljalno vlogo z dne 15. 07. 2010. To vlogo pa je vložila kot odgovor na speicifikacijo opravljenih del, podano s strani tožeče stranke njeni pripravljalni vlogi z dne 30. 06. 2010. Iz previdnosti je predlagala zaslišanje te priče, ki je toženi stranki pomagala pri opravljanju del na hiši in ki bi lahko potrdila, da tožeča stranka nobenih del ni opravila. Nelogično bi bilo zahtevati od tožene stranke, da dokazuje, da dela tožeča stranka ni opravila. Toda upoštevajoč dejstvo, da je tekom postopka in sploh po zadnji specifikaciji trditvene podlage postalo jasno, da bo sodišče dokaze, ki ne izkazujejo opravljenih del, štelo za zadostne za ugoditev zahtevku, kar se je potem izkazalo v izpodbijani sodbi, je tožena stranka poskušala ponuditi dokaz, ki z njenega stališča dokazuje negativno dejstvo, torej neopravljena dela s strani tožeče stranke. Zato je predlog z zaslišanjem te priče bil podan pravočasno. Treba je tudi upoštevati, da je sodišče uporabilo materialnoprocesno vodstvo na podlagi 285. člena ZPP samo v razmerju do tožeče stranke, ne pa tudi do tožene stranke. V konkretnem primeru sodišče ni pojasnilo toženi stranki, da bo izpis dnevnika štelo kot zadosten dokaz za dokazovanje trditev tožeče stranke, kljub izrecnim ugovorom tožene stranke o pomanjkljivosti tega dokaza, zato je tožena stranka štela, da ji sploh ni treba dokazovati, da je dela opravljala sama. Če bi sodišče sporočilo toženi stranki, da bo izpis dnevnika zadosten dokaz, bi tožena stranka že na prvem naroku predlagala zaslišanje priče. Sicer pa je sodišče z zavrnitvijo tega dokaza ravnalo narobe, saj je bil dokaz z zaslišanjem priče predlagan v sklopu odgovora na dodatno utemeljitev zahtevka tožeče stranke, ki je bilo celo naloženo s strani sodišča. Zato je storjena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter nadaljnja bistvena kršitev določb postopka iz 286.a v zvezi z 285. členom ZPP, saj je bila priča predlagana v odgovoru na vlogo tožeče stranke, ki je bila podana na podlagi poziva sodišča po 286.a členu ZPP. Če bi sodišče pričo zaslišalo, bi ta izpovedala, da tožeča stranka nobenega dela ni opravila in bi bila zanjo drugačna zavrnilna sodba. Glede višine zahtevka za povračilo vlaganj, pa v bistvenem pritožnica poudarja, da je sodišče utemeljilo višino zahtevka, sklicujoč se na izvedensko mnenje izvedenca B. A., ki je določil višino vlaganj in ključ delitve 54 % v korist tožeče stranke, pri čemer je svoje povzetke povzel po predpravdnem poročilu izvedenca S. J.. Glede na to, da je S. J., kar je tudi sam izpovedal, ključ delitve povzel po navedbah tožeče stranke in brez preverjanja izračunov pri toženi stranki ter upoštevaje dejstvo, da poročilo S. J. predstavlja zgolj del trditvene podlage, je izračun nepravilen, saj dela niso dokazana. Med pravdo ugotovljeno nesporno dejstvo, da je bila nepremičnina tekom pravde prodana s strani tožene stranke za zneske 8.800.000,00 SIT ali preračunano po CPT 36.721,74 EUR, višini kupnine tožeči stranki nista nasprotovali, je treba ugotoviti, da je dejstvo višine kupnine in torej vrednosti nepremičnine dokazano. Zato v konkretnem primeru ni možno opravljati izračune od zneskov opravljenih del pač pa od zneska kupnine, za katero je bila nepremičnina prodana. Tožena stranka je namreč s prodajo nepremičnine prejela 36.721,74 EUR. Kolikor tožeča stranka zatrjuje, da predstavlja vrednost njenih vlaganj 54 % vrednosti nepremičnine, je jasno, da bi sodišče lahko prisodilo zgolj znesek v višini 54 % od 36.721,74 EUR. Tožeča stranka je namreč prejela zgolj znesek kupnine v tej višini in ni mogla biti obogatena za višji znesek. Tudi 190. člen OZ določa, da če ni mogoče prejetega vrniti, je obogateni dolžan nadomestiti vrednost dosežene koristi. V konkretnem primeru dosežena korist predstavlja prejeto kupnino za prodano nepremičnino in je zato tožeča stranka upravičena zgolj do ustreznega dela vrednosti kupnine. Sodišče tudi ni upoštevalo prispevka gradnje hiše, ki sta ga dala pokojna mati in oče prvotožeči in toženi stranki. Drugotožeča stranka je to okoliščino navajala in jo tudi izrecno izpovedala na glavni obravnavi dne 27. 01. 2006, enako pa je storila tudi prvotožeča stranka na glavni obravnavi dne 26. 08. 2010. Glede na izpovedbe tožečih strank, da so gradili hišo kot družina, bi sodišče pri izračunu višine zahtevka moralo upoštevati izkazani prispevek matere in očeta in upoštevati enak prispevek obeh ter posledično proporcionalno znižati zahtevek tožeče stranke za višino prispevka pokojnih staršev.

Tožeči stranki sta odgovorili na pritožbo. Predlagata, da toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrne in mu naloži plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka za njihovo pačilo do plačila, da ne bo izvršbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma odgovarja na očitek iz odgovora na pritožbo tožečih strank, ki poudarjata, da naj bi bila toženčeva pritožba nepopolna vloga. Meni, da je že „s prostim očesom moč ugotoviti, da gre za kopijo vloge oziroma njenega podpisa“. Pritožbeno sodišče pa po skrbnem pregledu toženčeve pritožbe ugotavlja, da temu ni tako. Na koncu pritožbe je namreč originalni podpis pa tudi originalni žig toženčevega pooblaščenca – O. d. I. o.p., d.o.o.. Ne gre torej za kopijo vloge in podpisa pooblaščenca na njej, kot poskušata v nasprotju z vsebino vloge prikazati tožeči stranki.

Pritožbeno sodišče nadalje tudi nima pomislekov glede dokazne ocene o dogovoru pravdnih strank in njunih staršev glede gradnje počitniške hiše kot tudi ne glede ugotovljene okoliščine, da je bil sprva zemljiškoknjižni lastnik zemljišča, na katerem so zgradili sporno nepremičnino – počitniško hišo, oče pravdnih strank. Takšna dokazna presoja temelji ne le na prepričljivih izpovedbah tožečih strank temveč tudi na toženčevi izpovedbi. Pravilen je tudi materialnopravni zaključek, da sta tožeči stranki z vlaganji oziroma gradnjo na podlagi dogovora o skupni gradnji izgradili mansardo in jo opremili (torej izgradili samostojen poseben del stavbe) in postali lastnici nepremičnine, ter se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje na pravila gradnje na tujem svetu (glej dejansko in pravno pravilne razloge sodišča prve stopnje na 5. in 6. strani izpodbijane sodbe). Ob povedanem je torej v tem delu dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, prav tako pa nista zagrešeni v pritožbi očitani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da naj bi sodišče prve stopnje v nasprotju z listinskim dokazom – zemljiškoknjižnem izpiskom, vsebino tega izpiska povzelo v razlogih izpodbijane sodbe oziroma da v tem delu izpodbijana sodba nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih. Ob povedanem je tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Res sta sicer tožeči stranki umaknili tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev solastninske pravice (torej umaknili stvarnopravni zahtevek), vendar zato, ker je med pravdo toženec prodal nepremičnino tretji osebi, ki se je kot dobroverna vpisala v zemljiško knjigo. Zato sta bili tožeči stranki prisiljeni uveljavljati zgolj še obligacijski (denarni) tožbeni zahtevek.

V zvezi z vprašanjem zastaranja tožbenega zahtevka pa je pritožbeno sodišče že v sklepu opr.št. I Cp 2527/2009, z dne 18. 11. 2009 pojasnilo materialnopravno izhodišče, ki je podprto z ustaljeno sodno prakso (sodba in sklep VS RS opr.št. II Ips 808/2007, z dne 24. 09. 2009) in sicer, da je prikrajšanje tožečih strank, lahko nastopilo šele s časovnim trenutkom, ko je tožečima strankama toženec preprečil uporabo nepremičnine, v katero sta vlagala, in jo nato celo prodal tretji osebi. Šele tedaj so bili izpolnjeni vsi pogoji neupravičene pridobitve, torej neupravičena obogatitev na eni strani ter neupravičeno prikrajšanje na drugi strani. Šele od tedaj dalje sta lahko tožeči stranki uveljavljali obogatitveni zahtevek (actio nata v smislu določbe 190. člena Obligacijskega zakonika; OZ). V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje pravilno sledilo omenjenemu materialnopravnemu izhodišču in ugotovilo, da petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ (oziroma prej veljavne določbe 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR), še ni potekel. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da sta bili prisiljeni tožeči stranki prenehati uporabljati sporno nepremičnino septembra 2003, ko je tožena stranka zamenjala ključavnico na vratih hiše. Upoštevaje datum vložitve tožbe – 13. 02. 2004, je bila torej tožba vložena v okviru zastaralnega roka. Ob povedanem so pravno nepravilne pritožbene trditve, da je splošni zastaralni rok začel teči šele od dneva, ko sta bili tožeči stranki seznanjeni ali bi lahko bili seznanjeni z dejstvom, da je lastnik zemljišča toženec. Gre za pravno povsem nepomembno okoliščino, ki ne opredeljuje začetka teka zastaralnega roka.

Nadalje tudi ni izkazana bistvena kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do toženčevega ugovora, v „kakšnem obsegu tožeča stranka podaja trditveno podlago“. Kot del trditvene podlage je pravilno štelo navedbe iz poročila izvedenca S. J., ki je bil angažiran s strani tožečih strank pred pravdo. Pravilno je tudi štelo kot del dokazne ponudbe tožečih strank predloženi izpis iz osebnega dnevnika drugotožnika, pa čeprav je pooblaščenec tožečih strank nepravilno označil to listino kot zgolj del trditvene podlage tožbe. Tožeči stranki pa nista zaradi dokazovanja svojih trditev ponudili le omenjene listine, temveč tudi svoje zaslišanje. V takšnih primerih, kot je sporni, ko pravdne stranke več ne razpolagajo z listinami, ki bi dokazovale posamična vlaganja oziroma posamična opravljena gradbena dela, je dokazna aktivnost razumljivo lahko osredotočena na zaslišanje pravdnih strank o dejstvih, ki izvirajo iz relativno oddaljene preteklosti (8. člen ZPP).

Končno se pritožnik neutemeljeno tudi sklicuje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati kot višino upravičenega zahtevka za povračilo vlaganj le sorazmeren delež kupnine, ki jo je toženec prejel na podlagi opravljene prodaje tretji osebi. Spregleda namreč, da so bila vlaganja opravljena že precej pred tem, ko je prodal nepremičnino tretji osebi. Zato je pravilno ugotavljanje vrednosti opravljenih vlaganj na dan, ko tožeči stranki nista mogli več uporabljati nepremičnine. Pravilno je bila v izpodbijani sodbi uporabljena stroškovna metoda, ki jo je uporabil tudi postavljeni izvedenec B. A. Na ta način izračunana cena vlaganj predstavlja realno obogatitev toženca in na drugi strani realno prikrajšanje tožečih strank v izbranem časovnem trenutku – ob nastanku obogatitve oziroma prikrajšanja (na dan, ko tožeči stranki nista več mogli uporabljati nepremičnine). Šele kasneje - v letu 2006 dosežena cena pri prodaji, ki jo zatrjuje toženec, tako ne more predstavljati ustreznega merila za ugotavljanje višine prikrajšanja. Uporaba stroškovne metode je ustrezna v primerih, ko je treba izračunati vrednost vlaganj prikrajšanih vlagateljev.

Pritožnik pa ima prav, ko opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do neskladja med trditveno podlago tožbe, oprto v pretežnem delu na omenjeno cenitveno poročilo S. J. ter vsebino predlaganega dokaza – izpisa iz osebnega dnevnika, pri čemer tudi primeroma navaja takšna neskladja (glej zgoraj povzete pritožbene navedbe, s katerimi opozarja, da primeroma našteta dela niso navedena tudi v izpisih iz osebnega dnevnika, na katere se sklicujeta tožeči stranki). Nepravilno je tudi ugotovilo, da naj bi bila vsa dela, vložena v izgradnjo mansarde, med pravdnima strankama nesporna, ko pa je toženec zanikal vsa vlaganja tožečih strank in priznaval zgolj vlaganja v notranjo opremo mansarde, pohištva v mansardi in stropni oblogi mansarde. Neustrezno (preveliko) težo je sodišče prve stopnje poklonilo tudi mnenju oziroma cenitvi postavljenega izvedenca B. A., ki je navedel, da je vse izračune zgolj povzel na podlagi mnenja S. J., ta pa na podlagi trditev tožečih strank pred pravdo, kar pomeni, da v izvedenskem mnenju opisana dela, ki naj bi jih opravili tožeči stranki oziroma v korist tožečih strank izračunani delež pri gradnji niso bili rezultat dokaznega postopka. Zato so v opisanih smereh razlogi izpodbijane sodbe pomanjkljivi in nejasni in se zato izpodbijana sodba ne da preizkusiti. Podana je torej v tem obsegu bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbi ter razveljaviti izpodbijano sodbo ter vrniti zadevo v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje predvsem z dopolnilnim zaslišanjem tožečih strank razčistiti, zakaj v predloženih izpiskih iz osebnega dnevnika drugotožnika ni navedenih vseh tistih del, ki jih je že v svojem mnenju oziroma svoji cenitvi pred pravdo podal izvedenec S.J. in jih nato povzel tudi postavljeni izvedenec B. A. na podlagi njunih trditev.

V novem postopku pa ne bo treba zaslišati predlagane priče D. J. O. V tem delu je izpodbijana sodba procesno pravilna. V skladu z načelom razpravnosti, uzakonjenim v 1. odstavku 7. člena ZPP, morajo pravdne stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. V skladu z določbo 1. odstavka 286. člena ZPP je to procesno načelo omejeno s prekluzijo navajanja dejstev in predlaganja dokazov. Vsa dejstva in dokazi morajo biti zatrjevana oz. predloženi najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, v 4. odstavku istega člena pa je uzakonjena izjema od tega načela, ko lahko stranke tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo (pa tudi kasnejših pripravljalnih vlogah) navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Ker je treba vse izjeme (tudi procesne) restriktivno razlagati, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ob povedanem, takšna izjemna situacija ni izkazana. Predlog za zaslišanje te priče je toženec podal šele v svoji četrti pripravljalni vlogi, z dne 15. 07. 2010, torej že po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo. Pritožbeno sklicevanje na to, da naj bi pozna ponudba tega dokaza bila posledica pripravljalne vloge tožečih strank v vlogi z dne 30. 06. 2010, kjer sta tožeči stranki zgolj še specificirali oziroma konkretneje opredelili opravljena dela in namesto SIT pričeli navajati kot valuto EUR, pa ni utemeljena. Ker sta tožeči stranki že v tožbi zatrjevali, da so pravdne stranke skupaj nabavile ves gradbeni material, ki je natančno naveden v popisu izvedenih del, ki ga je izstavil izvedenec S. J., nadalje skupaj organizirale gradnjo, opravljale nadzor nad delom obrtnikov in jim skupaj plačevale za njihovo delo, pri čemer pa sta tožeči stranki sami financirali in izvedli vsa gradbena dela, ki so navedena na v omenjenem opisu (izgradnja mansarde, lesenih balkonov na zahodni in vzhodni strani objekta, celotnega ostrešja, ki prekriva objekt skupaj z garažo, betonskega stopnišča ter kamnitega obložnega zidu), ter plačali celotni znesek pri gradnji krajevnega vodovoda ter v celoti izvedli in vzdrževali dovozno cesto, pa bi moral toženec (in tudi bi lahko) že v odgovoru na tožbo za svoje trditve, da tožeči stranki praktično nista nič vložili v izgradnjo sporne nepremičnine, predlagati tudi vse dokaze, med njimi tudi omenjeno pričo, ki jo je nato – prepozno predlagal prav v zvezi z omenjenimi trditvami iz odgovora na tožbo. Ker sta tožeči stranki predlagali že v tožbi tudi svoje zaslišanje in nadalje še postavitev izvedenca gradbene stroke, je neutemeljeno tudi sklicevanje pritožnika na to, da naj bi bil z materialno procesnim vodstvom sodišča prve stopnje zaveden pri predlaganju omenjenega dokaza. Dejstvo, da mu sodišče prve stopnje ni razkrilo, da bo oprlo svojo odločitev tudi na predloženi izpis iz osebnega dnevnika drugotožnika, ga glede na pojasnjeno vsebino trditvene in dokazne podlage tožbe, ne opravičuje, da je s ponudbo tega dokaza čakal. Predlagana priča namreč tudi ni predlagana zato, da bi detaljno zavrnila s strani tožečih strank zatrjevane postavke v zvezi s spornimi vlaganji, temveč zato, da bi kategorično zavrnila njune trditve o kakršnihkoli vlaganjih (razen tistih, ki jih je toženec priznal). Takšen nasproten dokaz pa je bilo glede na trditveno podlago same tožbe treba in tudi mogoče navesti že v odgovoru na tožbo, pri čemer pa toženec tudi v pritožbi ne navaja nobenih objektivnih okoliščin, ki bi mu preprečevale ponuditi ta dokaz pravočasno. Njegovo pričakovanje, da sodišče prve stopnje vendarle ne bo upoštevalo omenjenega listinskega dokaza tožečih strank, ob tem, da je bilo predlagano tudi zaslišanje tožečih strank, kar je avtomatično terjalo toženčevo ustrezno nasprotno procesno aktivnost, ne more predstavljati upravičenega razloga, ki bi lahko preprečil nastop omenjene procesne prekluzije. Zato tudi nista izkazani očitani procesni kršitvi iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ter iz 286.a člena v zvezi z 285. členom ter 1. odstavkom 339. člena ZPP, kot še neutemeljeno poskuša prikazati pritožnik.

Pritožbeno sodišče se tudi v tem primeru ni odločilo, da bo navedene pomanjkljivosti odpravilo na pritožbeni obravnavi. Ob povedanem je ostal nepojasnjen samostojen in dejanski - pravni sklop odločilnih spornih vprašanj in sicer, kakšna je realna obogatitev na eni strani ter realno prikrajšanje na drugi strani, upoštevaje nerazčiščeno vprašanje, kakšna vlaganja oziroma gradbena dela s strani tožečih strank so bila sploh opravljena. Drugačna dokazna ocena, kot je bila izdelana z izpodbijano sodbo v tej smeri, bo morda celo terjala ponovno angažiranje že postavljenega izvedenca gradbene stroke, ki bo lahko moral ponovno oceniti vlaganja, glede katerih bo novi dokazni postopek morda pokazal drugačen rezultat od tistega, ki ga je opravilo sodišče z izpodbijano sodbo. S pritožbeno obravnavo bi pritožbeno sodišče zato lahko onemogočilo presojo teh vprašanj in okoliščin oziroma samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi s tem poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe iz 33. člena Ustave RS.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2011

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 535/2006
• VSL sodba I Cp 1144/2010
• Sodba II Ips 34/2013