<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cpg 1021/2010

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2011:I.CPG.1021.2010
Evidenčna številka:VSL0064466
Datum odločbe:17.02.2011
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:povzročitev škode - odškodninska odgovornost - deljena odgovornost - rušenje objekta - postopek upravne izvršbe

Jedro

Pri ugotavljanju obstoja nedopustnega škodljivega ravnanja je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera. V konkretnem primeru se je upravna izvršba odvijala v specifičnih, težavnih okoliščinah, zato je skleniti, da je bila opravljena s potrebno skrbnostjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo 1.743,05 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 1.842.218,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 5.9698,29 EUR v roku 8 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišča pritožbo zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetnem sporu je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine za škodo (131. člen Obligacijskega zakonika; nadalje: OZ), ki naj bi ji nastala v postopku upravne izvršbe z rušenjem objekta tožnika na pobočju D. dne 17. in 18. 06. 2004. Z odškodninskim zahtevkom je od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine za škodo v vrednosti samega porušenega objekta (145.634,45 EUR), razlike v vrednosti zaradi izgube funkcionalne vrednosti naprav in opreme (42.384,23 EUR) ter vrednosti pogrešane opreme (4.299,82 EUR), nadalje za škodo zaradi izgubljenega dobička (1.500.000,00 EUR), kot tudi odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih in duševnih bolečin in posega v osebnostne pravice (150.000,00 EUR).

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je med drugim ugotovilo, da pri izvršbi ni prišlo do dejanj, ki bi prekoračila namen izvršbe. Zato je sklenilo, da ni podan obstoj protipravnega škodljivega ravnanja/dejstva, kot ene od predpostavk civilnega delikta.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je navedeni sklep sodišča prve stopnje pravilen. Upoštevati je namreč treba vse okoliščine konkretnega primera, in te kažejo na to, da se je izvršba odvijala v specifičnih, težavnih okoliščinah. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je že sama lega objekta na težko dostopnem pobočju terjala posebno pripravo in organizacijo izvršbe. Odstranjevanje objekta je zato potekalo ročno, saj običajna strojna pomoč pri tem delu ni bila možna, material in opremo pa je bilo treba v dolino prepeljati s helikopterjem. Da je delo potekalo v težavnih okoliščinah kaže tudi okoliščina, da je bilo nekaj večjih kosov opreme in delov objekta odstranjenih na način, da so bili najprej privezani na v zraku nad njimi lebdeč helikopter, šele nato so bili odmontirani in dvignjeni s helikopterjem ter tako transportirani v dolino, od tam pa s tovornjakom dostavljeni tožniku.

8. Dejstvo, da je tožnik s svojim ravnanjem želel preprečiti izvršbo (in jo pred tem že večkrat preprečil), predstavlja torej zgolj eno od okoliščin, ki kažejo na to, v kakšnih razmerah se je izvršba odvijala. Ker ravnanje tožene stranke ni bilo nedopustno, tudi niso relevantne pritožbene trditve o prispevku tožnika v smislu deljene odgovornosti pravdnih strank (1. odstavek 171. člena OZ).

9. Odstranitev zgrajenih objektov in vzpostavitev prejšnjega stanja, kot je bila tožniku naložena z odločbama urbanistične inšpektorice z dne 08. 06. 1999 in 19. 10. 2000 ter nato odrejena s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 04. 08. 2002 (A7) zajema tudi odstranitev premičnin v objektu in ob njem. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je s posegom v premičnine prišlo do prekoračitve namena izvršbe.

10. Ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca za promet in izvedenca za energetiko, saj opravljena demontaža v takšnih razmerah ni predstavljala namernega škodnega ravnanja, kot je trdila tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo relevantno dejansko stanje in svojo odločitev prepričljivo utemeljilo, tako da je izpodbijana sodba sposobna preizkusa. Kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

11. Ker ni izkazana protipravnost ravnanja tožene stranke, trditve tožnika o tem, da je njegovih stvareh prišlo do poškodb, odškodninske odgovornosti tožene stranke ne morejo uspešno utemeljiti. Pritožbene navedbe ne izpodbijejo presoje sodišča prve stopnje, da so bila dejanja izvršbe opravljena z ustrezno skrbnostjo. Zato popis oziroma ocena stanja tožnikove opreme v cenitvenem poročilu cenilca P. Ž. za drugačno odločitev ne zadošča. Iz navedenega razloga tudi postavitev novega izvedenca, ki bi ugotavljal stanje opreme, ni bila potrebna.

12. Ker izvedba v pritožbi navedenih dokazov za presojo ni bila odločilnega pomena, tudi pomanjkljiva obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov (2. odstavek 287. člena ZPP) na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivala. Zato očitek bistvene kršitve določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

13. Zavrniti je treba tudi očitek glede nepravilnega evidentiranja, saj je to v danih razmerah zadoščalo. Pa tudi v kolikor bi bilo evidentiranje nepravilno, ta okoliščina ne bi bila v vzročni zvezi z vtoževano škodo.

14. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je že sodišče prve stopnje podalo obširen odgovor na trditve tožeče stranke v zvezi nepravilno označbo parcele in začasne odredbe, zato se nanj sklicuje in ga ne ponavlja.

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišča ji je priznalo stroške v višini 3750 točk za odgovor na pritožbo, kar znaša ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR skupaj 1.721,25 EUR ter materialne stroške v višini 21.80 EUR, skupaj 1.743,05 EUR, ki ji jih je dolžna povrniti tožeča stranka v roku 15 dni, po tem pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.


Zveza:

OZ člen 131, 171, 171/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.07.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU1NzEx